Brane Kastelic, London
Britanske partnerice v Evropski uniji imajo opravičeno občutek, da je "evropska" politika vlade v Londonu več kot neusklajena. Prav v odnosu do EU so razhajanja med partnericama v prvi povojni koalicijski vladi verjetno največja: konseravtivci so najbolj evroskeptična med vodilnimi tremi strankami, liberalni demokrati najbolj evroentuziastični. Zmerni konservativci bi radi povrnili velik del "oblasti" EU v London, desno krilo bi najraje videlo, da Britanija izstopi iz EU. Liberalni demokrati bi popeljali Britanijo v evrsko območje, čeprav trenutno tega ne obešajo na veliki zvon.
Namestnik eno, minister drugo
Njihov vodja Nick Clegg je med včerajšnjim obiskom v Varšavi pozval EU, naj ostane enotna, in poudaril, da bi bilo katastrofalno, če bi si članice EU obrnile hrbet namesto tega, da bi s skupnimi močmi premagale probleme. Povsem drugače je izzvenel konservativni zunanji minister William Hague, ki ima - podobno kot desno krilo njegove stranke - krizo evrskega območja za priložnost za to, da Britanija sproži razpravo o ohlapnejšem članstvu v EU. Za dobro mero je dodal, de je evrsko območje kot goreče poslopje brez izhodov, evro pa opisal kot "zgodovinski spomenik kolektivne norosti". Niti malo ni pomagal reševanju evra in kanclerki Angeli Merkel pred včerajšnjim glasovanjem o reševalnem paketu za Grčijo, ko je dejal, da bo "Nemčija morala subvencionirati šibke članice evrskega območja do konca njihovih življenj". Vsaj delno gre ta besednjak pripisati bližnjemu letnemu kongresu konservativcev, na katerem vodjo stranke in premierja Davida Camerona in njegove ministre čaka dvoboj z agresivnim, glasnim evroskeptičnim desnim krilom stranke, ki vse težje prenašajo Clegga in liberalne demokrate, saj jih imajo za rep, ki trese psa, posebej ko gre za evropsko politiko koalicijske vlade. Cameronov namestnik Clegg je poskušal popraviti slab (Hagueov) vtis, ko je v Varšavi dejal, da se bodo morale članice evrskega območja še tesneje povezati, da bodo premagale sedanjo krizo, ki ne bi smela voditi v nastanek "razcepljene in šibkejše EU", v kateri bi članice z evrom in članice brez evra postale nasprotnice.
Otoški evroskeptiki niso edini v Britaniji, ki napovedujejo tako rekoč kolektivno vstajo proti predlogu evropske komisije o uvedbi "transakcijskega davka" (0,1 odstotka na vsako medbančno transakcijo, če ima vsaj ena od bank sedež v EU), ki ga na Otoku razglašajo za "londonski davek". Britanski politiki, poslovneži in seveda bankirji napovedujejo upor proti temu davku, s katerim bi EU zbrala približno 57 milijard evrov na leto, delnice britanskih bank pa so na hitro izgubile do 3,6 odstotka vrednosti. Ta davek bi res najbolj prizadel London oziroma City, saj velika večina bančnih transakcij članic EU poteka prav prek Londona. V paničnem Cityju pravijo, da bi bil London prisiljen prispevati približno 80 odstotkov tega davka, in se sprašujejo, ali se je evropska komisija namerno odločila obdavčiti London. Iz Bruslja odgovarjajo, da so banke igrale "pomembno" vlogo pri izbruhu gospodarske krize. Ta davek bi bil neke vrste kazen, povrnitev nekaj malega od vrtoglavih vsot denarja davkoplačevalcev, ki so ga vlade porabile za reševanje bank. Predlagani davek je to, pravijo v Bruslju, kar državljani EU pričakujejo: pošten prispevek finančnega sektorja v času, ko se Evropa sooča z največjim izzivom (Barroso).
City je bil bog
Poudarjajo še eno resnico: večina finančnih storitev je opravičena davka na dodano vrednost. Upor proti predlaganemu davku v Britaniji, kjer je bil City do izbruha finančne krize leta bog, ki so se mu klanjali politiki, ni samo posledica bojazni pohlepnih bankirjev, da bo zmanjšal njihove vrtoglave nagrade. Britansko gospodarstvo je v zadnjih dveh desetletjih postalo vse preveč odvisno od finančne "industrije", ki tvori 34 odstotkov otoškega gospodarstva, medtem ko je pravo gospodarstvo, tisto, ki proizvaja nekaj oprijemljivega, zgrešena gospodarska politika zmanjšala na vsega 12 odstotkov (preostalih 56 odstotkov so storitvene dejavnosti).