Bržkone je to predvsem neizogibno. Nobena resna analiza stanja organizacije, kakršna je RKC, ne more mimo raziskovanja njene dialektike z okoljem. Tega ni obšel niti dr. Franc Rode v delih Spomin, zavest, načrt Cerkve na Slovenskem in Vera in kultura v Evropi. Vendar je obtičal pri posebni teološki interpretaciji: vse manjšo pripravljenost Evropejcev, da se podrejajo RKC, (neskromno) razume kot človekov upor proti bogu. Anton Stres pokaže več sociološke analitičnosti in razumevanja tistih dejavnikov evropskega upadanja družbene pomembnosti religije, ki so povsem neideološki. A le do neke mere: vtis je, da nove evangelizacije ne more dovolj dobro utemeljiti, če ne zagreši nekaj zgrešenih ocen. V prvi vrsti so to ocene lokalnih razmer, ki jih krajevnim cerkvam narekujeta pred letom dni izdano papeževo pismo Vedno in povsod (Ubicumque et semper) in novi vatikanski Svet za novo evangelizacijo.

Nekatere take ocene se nanašajo na domnevne posebnosti Slovenije. "Na Slovenskem smo v paradoksnem položaju, ko več ljudi pripada Cerkvi, kot jih veruje v Boga," ugotavlja nadškof. Sociologi, nasprotno, tu ugotavljamo pravilo, ki ni ne zgolj slovensko ne paradoksno. Razširjen pojav "pripada, a ne veruje", kot ga imenujemo, izhaja iz razhajanj med inertnostjo tradicije otroškega krsta in procesi moderne družbe, ki spodkopavajo samoumevnost verovanj. Sociološka posebnost je obraten pojav - "veruje, a ne pripada"; uveljavi se tam, kjer ljudje svoja nesoglasja z versko organizacijo množično izražajo z ne/formalno izčlanitvijo, ohranijo pa verovanja.

Na splošno je verska pripadnost še relativno odporna na sekularizacijo; tudi zato, ker je podvržena medgeneracijski kontroli: "Moj oče je bil krščen, ker so bili tudi vsi drugi. Jaz sem bil krščen, skupaj s kakšno polovico vrstnikov, ker so moji starši vedeli, da to od njih pričakujejo njihovi starši. Moji otroci pa niso bili krščeni, ker moji starši tega niti niso pričakovali." To osebno izkušnjo v svojo letošnjo knjigo o sekularizaciji (Secularization, Oxford University Press) vključi eden vodilnih evropskih sociologov religije, Škot Steve Bruce. V njej se lahko najdejo tudi mnogi Slovenci, čeprav na tem kazalcu sekularizacije, kot ugotavlja tudi Stres, Slovenija ne doživlja tako intenzivnih sprememb kot nekatera druga evropska okolja.

Ob tem je verovanje v boga, ki ga kot kritično izpostavlja nadškof, v Sloveniji med najbolj trpežnimi verovanjskimi postavkami. Razlika med pripadnostjo in verovanjem v neko različico boga je zato relativno majhna. Je pa res, da predstava boga kot človekolikega nadnaravnega bitja, ki jo zagovarjajo abrahamske religije, pri nas in v večjem delu Evrope izgublja v korist drugačnih predstav boga - boga kot spleta neantropomorfnih "višjih sil", boga kot "življenjske sile" ipd. Seveda je teologu lepše zagostoleti, da je med Slovenci zapostavljen (ubogi vsemogočni) bog, kot pa, da vse manj ljudi, ki sicer pripadajo cerkvi, verjame v hudiča in večne peklenske muke.

Nadškof Stres smiselno izpostavlja nekatere pojmovne razločke, ki jih je sociologija dognala že pred desetletji. Tako razlikuje med sekularizacijo kot spontanim procesom in sekularizmom kot načrtno, lahko tudi nasilno sekularizacijo "od zgoraj". Vendar to stori na način posebne zastranitve: "Sekularizem omenjam kot dejavnik, ki ga pri analizi sekularizacije v Sloveniji ne morem spregledati in ki so ga tudi mnogi sociologi že večkrat identificirali kot generatorja nekega drugega značilnega slovenskega pojava, namreč kulturnega boja, kakršnega drugod ne zasledimo." Kakršnega drugod ne zasledimo? Poudariti velja, da "kulturni boj" ni nič slovensko posebnega, niti ko gre za pretekle čase niti ko gre za sodobnost.

Mnogi sociologi namreč že desetletja opozarjajo na to, da je kulturni boj značilnost domala vseh katoliških okolij. Steve Bruce tako ugotavlja družbeni razcep kot pravilo zgodovine katoliških dežel: "Čeprav se veliki razcep pojavlja v različnih obdobjih, Francija, Italija, Španija in Portugalska kažejo vzorec radikalne delitve med konservativnim katoliškim blokom in sekularno progresivnim blokom." Poglavitni dejavnik tega razcepa vidi "v samopredstavi RKC (in pravoslavnih cerkva na vzhodu), da ima poslanstvo zaobjeti celoten narod in ne le tistih, ki naj bi svobodno izbrali njeno članstvo". Primerjava z drugimi evropskimi okolji, ki jih je zgodovinsko zaznamovala drugačna verska struktura in vsebina, navaja na misel, da je bila ravno RKC najbolj zagnan generator kulturnega boja. To je seveda vse drugačno opažanje od Stresove sugestije, da je poglavitna krivda zanj na sekularni strani. V svojem pisanju sem že večkrat navajal strukturne in idejne družbene spremembe, ki so ta pojav v novejši zgodovini na našo srečo znatno omilile. Pri tej oceni kaže vztrajati, pa naj se kulturobojniški vidiki razprav, kot je na primer ta ob družinskem zakoniku, zdijo še tako vroči.

Nadškof, sklicujoč se na dr. Vinka Potočnika, ugotavlja "tri najbolj razvidne, pa tudi zaskrbljujoče pojavne oblike slovenske sekulariziranosti: prvič, krizo etičnih in moralnih vrednot, drugič, sekularizacijo zakonskega in družinskega življenja, in tretjič, pretežno negativno javno podobo Katoliške cerkve." Razlaga nobenega izmed teh členov ni prepričljiva.

Po mednarodnih raziskavah je Slovenija v vrednotnem in moralnem pogledu povsem normalen del razvitega sveta, katerega vrednote se intenzivno spreminjajo. Na Inglehart/Welzlovi vrednotni karti sveta se nahaja v družbi držav s poudarjenimi postmaterialističnimi in sekularno-racionalnimi vrednotami. Tradicionalne vrednote podrejanja in vere ter preživetvene vrednote se polagoma umikajo vrednotam avtonomije, samoizražanja in neodvisnosti. To je splošen okvir, v katerem se v praksi uresničuje taka ali drugačna etika. Lastna raziskovanja so me privedla do ugotovitve, da med nereligioznimi in religioznimi Slovenci na deklarativni ravni ni mogoče ugotoviti takih moralnostnih razlik, ki bi upravičevale pripisovanje nemoralnosti sekularizaciji. Če pa za kriterij krize družinskih vrednot vzamemo "globoko krizo natalitete", kot s Potočnikom predlaga nadškof, so najmanj vzorni ravno celibatu zavezani katoliški duhovniki.

Slovenija ni nobena izrazita posebnica niti, kar zadeva javno podobo cerkve. Upadanje avtoritete cerkva je eden izrazitejših vidikov sekularizacije. Do te mere, da se ga v sociologiji obravnava kot posebej razločljiv pojav - kot tako imenovano neosekularizacijo. Skoraj je ni razvite evropske države, kjer v zadnjih dveh desetletjih ne zaznavamo upadanja avtoritativnosti cerkva, kar zadeva moralna, družinska, socialna in celo duhovna vprašanja. Zato je "nizka podoba cerkve" v marsičem evropski vidik slovenske sekulariziranosti, ki je seveda razložljiv s splošno evropskimi in posebnimi slovenskimi dejavniki. Glede na obče znane negativne pojave, ki jih je že kar neprijetno ponavljati, bi bila pozitivna podoba RKC znamenje očitne moralne zbeganosti.

Ko se opogumlja za novo evangelizacijo, nadškof ugotavlja, da sekularizacija ni nujno nepovraten proces. S tem se velja strinjati: sociološka razprava o sekularizaciji je od nekdaj razprava o obeh možnostih - o sekularizaciji in o desekularizaciji. Toda zadrega je v tem, da tisti družbeni dejavniki, ki jih sociologija izpostavlja kot dejavnike desekularizacije, ne morejo biti družbeno zaželeni. So zato lahko zaželeni s strani predstavnikov verskih organizacij? "Ko je imelo človeštvo le malo nadzora nad svojim obstojem, se je kontrast med nemočnim človekom in vsemogočnim bogom ali bogovi zdel povsem prepričljiv," pravi Bruce. Z razvojem znanosti in tehnologije pa si je človek pridobil samozavest in senzibilnost, ki jima je podoba avtoritarnega boga na splošno "neprebavljiva", dodaja. To pomeni, da je radikalna obnova prepričljivosti verskih predstav mogoča le na način obnove družbenih okoliščin, v katerih človekova samozavest znova klecne. To neprijetno lekcijo iz sociologije religije nadškof zataji.

Kot ciljno skupino nove evangelizacije opredeli same katoličane. Nova evangelizacija tako sestoji iz utrjevanja vere med tistimi, ki jih že "spremlja notranja in osebna vera v Boga, vera v Jezusa Kristusa, evharistična zavest, obhajanje zakramenta sprave in pokore ter osebna molitev", in iz pridobivanja tistih, ki so pripadniki, a so verovanja opustili. Vendar bi bila strategija lahko tudi drugačna: nova evangelizacija bi lahko pomenila opredelitev za razpravo s tistimi pojavnimi oblikami katolicizma, ki se izmikajo ozkim cerkvenim okvirjem, za njihovo "legalizacijo". Toda vrh RKC za kaj takega vse premalo spoštuje resnost intelektualnih, moralnih in socialnih motivov katoličanov za oddaljevanje od cerkvenih oblik vernosti.

V številnih bolj odprtih krščanskih cerkvah se medtem odvijajo inovativni intelektualni procesi. Ob vsem, kar danes vemo o Jezusu, ob vsem, kar vemo o dolgotrajnem procesu nastajanja evangelijev, in ob vsem, kar danes vemo o družbeni produkciji predstav o nadnaravnem, se zdijo mnogim kristjanom povsem na mestu iskanja, ki so togim čuvarjem tradicije pohujšljiva: Kako biti kristjan, ne da sprejemaš intelektualno neprepričljivo stališče o edinstvenosti zgodovinsko vprašljivega Jezusa? Kako biti kristjan, ko veš, da evangeliji večinoma niso avtentična poročila? Kako biti kristjan, če ne moreš verjeti v boga kot človeku podobno nadnaravno bitje? Lloyd George Geering je tako le eden izmed avtorjev, ki je te dileme izrazil v knjižni obliki (Christianity without God): meni, da je prihodnost krščanstva v občudovanju in ne čaščenju Jezusa, in celo v razvoju njegovih ateističnih različic.

Holandski pastor Klaas Hendrikse je le eden izmed mnogih, ki v polni cerkvi razlaga, da za to, da bi se čutil kristjana, človek ne potrebuje ne vere v posmrtno življenje, ne vere v fizično vstajenje Jezusa, še najmanj pa prepričanje, da nad nami bedi neko nadnaravno bitje. Marsikdo bi dejal, da je ravno to resnična nova evangelizacija, ki sporoča, da se da vse to opustiti, ne da bi človek izgubil najbolj bistveno.

Geslo nove evangelizacije je "vedno in povsod" - v smislu: vedno in povsod moramo širiti sporočilo evangelija. Ko v njenem utemeljevanju kakšen škof zaide v sociološki zelnik, smo lahko njegovi skrbniki veseli. Če je pri tem neroden, pa je treba reagirati. Včasih. Nikakor ne vedno in povsod, ker je vsak vedno in povsod znamenje fanatizma.