Današnji čas ni naklonjen niti pesnikom niti revolucionarjem. V Združenih narodih zato poslušamo suhoparne govore in tudi od Mahmuda Abasa, palestinskega predsednika, ki je vse bolj sesirjeno srenjo svetovnih voditeljev, ceremonialno zbrano ob letu osorej ob newyorški Vzhodni reki, razburkal z idejo o priznanju palestinske države, nihče ni pričakoval zgodovinskega stavka. Od palestinskega voditelja, ki je na 600 straneh opisal ozadje sporazumov iz Osla, ne da bi enkrat omenil izraelsko okupacijo, zagotovo v tem svetu nihče ne pričakuje presenečenj, še manj pa domišljijo.

Mahmud Abas, med Palestinci bolj poznan kot Abu Mazen, je kot trinajstletni deček postal begunec, potem ko je njegove starše iz Galileje pregnala prva izraelsko-arabska vojna. Študijska pot iz Damaska prek Egipta v Moskvo v takratnih političnih razmerah ni bila nenavadna, nedvomno pa so si ustrezne izraelske službe vestno zapomnile, da je v tedanji Sovjetski zvezi spisal doktorsko disertacijo z naslovom "Druga plat: Tajni odnosi med nacizmom in vodstvom sionističnega gibanja", v kateri je skušal dokazati, da se nacistični holokavst nad Judi ni zgodil. Ostalo je tudi zabeleženo, da je bil njegov mentor KGB-jevski častnik in kasnejši ruski premier Jevgenij Primakov, za katerega se trdi, da je judovskega porekla, proarabsko usmerjen in da je prijateljeval s Sadamom Huseinom.

Ko so Abasa ZDA leta 2003 potegnile iz Arafatove sence, ker vodja Fataha za administracijo Georgea Busha mlajšega pod nobenim pogojem ni bil več sprejemljiv pogajalski partner, so mu Izraelci za popotnico nemudoma servirali odlomek doktorske disertacije. "Druga svetovna vojna je povzročila smrt 40 milijonov ljudi na različnih koncih sveta. Med njimi je bilo deset milijonov Nemcev, 20 milijonov Sovjetov in veliko drugih... Govori se, da je bilo med žrtvami 6 milijonov Judov, in to v vojni, katere cilj je bilo njihovo uničenje in kasneje uničenje drugih narodov. Dejstvo je, da nihče te številke ne more niti potrditi niti zanikati. Lahko, da je 6 milijonov, lahko pa je tudi mnogo manjša, morda manj kot milijon. Prerekanja okoli številke pa nas ne smejo odvrniti od resnosti tega zločina nad judovskim ljudstvom. Umor je zločin, ki ga kultivirani svet ne more sprejeti."

Zanikanje holokavsta ali enačenje le-tega z drugimi vojnimi zločini je nesprejemljivo za Izrael in še mnoge druge države. Že zaradi tega Abas kotira kot kmet na bližnjevzhodni šahovnici in ne kot eden pomembnih članov palestinskega odporniškega gibanja v petdesetih letih prejšnjega stoletja ter soustanoviteljev Fataha, ki je Palestincem vendarle izboril status mednarodno priznane "entitete". Ko je končno stopil iz Arafatove sence, v kateri se je zvesto skrival med njunim skupnim begunstvom v Jordaniji, Libanonu in Tuniziji ter tudi v obdobju priznanja PLO in sporazumov iz Osla, ki vsebujejo njegov znoj, se je razumljivo skušal otresti tega neprijetnega bremena.

Za izraelski Haaretz je dva meseca po ameriško sponzoriranem imenovanju za palestinskega premierja dejal, da je v omenjeni disertaciji zgolj tehtal med različnimi številkami, ki so jih navajali zgodovinarji. "Nobenega namena nisem imel, da bi jim oporekal. Holokavst je grozljiv, neopravičljiv zločin nad Judi, nesprejemljiv zločin proti človečnosti," je miril vznemirjene Jude in vse njihove prijatelje, pozabil pa je, da njegovo palestinsko ljudstvo delijo povsem drugi problemi in da je prišel pravzaprav navzkriž z Arafatom, ko je prestopal jasno začrtano mejo konformizma z ZDA in posledično Izraelom, ki ga vse vplivnejši Hamas ne priznava.

Arafatova smrt in praznina, ki je z njo zavladala med palestinskim ljudstvom, ter evro-ameriški finančni korenčki so Abasa leta 2005 ustoličili za palestinskega predsednika, da bi že dobro leto kasneje postal jabolko spora med Fatahom in Hamasom, v katerem je bila glavni grešnik tako imenovana mednarodna skupnost (beri ZDA in njihov pudelj EU), ki je med palestinsko volilno tekmo sproti prilagajala volilna pravila. Abas, ki je uspešno deloval na tako imenovani drugi frontni črti, vzpostavljal čvrste stike z arabskimi voditelji in njihovimi obveščevalnimi službami ter zagotavljal pomembna finančna sredstva za palestinsko osvobodilno organizacijo že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, tega kapitala očitno ni zmogel unovčiti. Gledano s strani še najmanj po svoji krivdi, saj ostaja pragmatik, zavezan nenehnemu dialogu, a brez partnerjev, ki bi mu prisluhnili.

Abas dejansko vlada le delčku Palestine, za katero išče priznanje v Združenih narodih. Gaza s Hamasom je zunaj njegovega dosega, saj je zanjo že dve leti nelegitimni predsednik, ker mu je potekel mandat, ki si ga samovoljno podaljšuje celo nad ustavno omogočeno leto dni. Na Zahodnem bregu pa je Palestina videti kot dalmatinec z lisami tako imenovane palestinske oblasti in prevladujočim ozemljem pod izraelsko neposredno okupacijo ter njegovimi dosedanjimi in prihodnjimi poselitvenimi načrti.

Pri svojih 76 letih palestinski predsednik nima več kaj izgubiti, ker na Bližnjem vzhodu ni pragmatičnih rešitev. So lahko le vsiljene, kakršne so prinesle nekdanje kolonialne oblasti, ali pa revolucionarne, med katere je mogoče prišteti tudi rojstvo judovske države, čeprav mnogi danes prisegajo, da so palestinsko leta 1948 pokopali Arabci, ki so zavrnili razdelitveni načrt ZN za Palestino. In zgolj zato najnovejša Abasova poteza, na vnaprejšnji propad obsojena napovedana prošnja za polnopravno članstvo Palestine v Združenih narodih, zveni revolucionarno. Formalno bi se spodobilo, da bi takšno prošnjo vložil že pred tremi leti, ko ga je njegova PLO ustoličila za "predsednika bodoče palestinske države" in ne zgolj prvega moža palestinske nacionalne uprave kot izmišljije iz Osla, kjer si naziv deli s spornim Azizom Duvajkom, ki ga je postavila Hamasova vlada v Gazi.

Abas se je znašel na tisti točki svoje politične poti, začete sredi petdesetih let prejšnjega stoletja med palestinskimi begunci v Katarju, ki ima zanj nadaljevanje samo v priznanju palestinske države. Od Arafatove smrti je odigral vse karte v prilagajanju izraelskim (in ameriškim) zahtevam in si spotoma spodkopaval zaupanje Palestincev. Celo najzvestejše privržence iz Fataha je razjezil na prelomu v leto 2009, ko je predolgo razmišljal o obsodbi izraelskega vojaškega napada na Gazo, a hkrati kritiziral Hamas. Za nameček pa je kasneje popustil izraelsko-ameriškemu pritisku po prestavitvi glasovanja o Goldstonovem poročilu v Združenih narodih, ki je izjemno kritično ocenilo omenjeno izraelsko operacijo.

V svojem nedavnem televizijskem govoru Palestincem seveda ni obljubljal priznanja države in si je pustil odprta vrata za pogajanja z bližnjevzhodno četverico ali Washingtonom in Izraelom do zadnje minute pred sinočnjim nastopom pred generalno skupščino ZN. Predolgo, da bi ga kdo še kdaj imel za gospodarja hiše, kjer se vsaj potrka, preden se mu pride solit pamet. A tega bi se morala zavedati predvsem Izrael in njegov nekritični zaveznik Washington, ki z Abasovim polomom izgubljata več kot Palestinci. Ti so ga zvečine že odpisali iz svoje usode.