Ne glede na to, da je kajenje skrajno delikatno početje, ki je tudi sicer oklicano kot najbolj legalno samomorilstvo, na račun česar se v Evropski uniji obrnejo silovite denarne vsote, s katerimi se poganja obsežen protikadilski aparat, pa je nedavni primer ugašanja cigaret preprosto izjemen. Naj obnovimo mnogim že znano informacijo.

Cigareta je tudi artikel

Cigarete po novem ugašajo, če jih kadilec pusti samostojno tleti v pepelniku. Prej niso. Prej so odtlele do konca. Spremembo so povzročile nove požarne zapore v cigaretnih papirjih, trakovi, ki zaustavljajo samodejno tlenje. Smoter evropske direktive, zaradi katere cigarete po novem ugašajo, je, da bi se zmanjšalo število teh, ki zaspijo s cigareto v roki in na primer umrejo od dima tleče postelje, če že ne povzročijo požara in kompletne nočne evakuacije bloka ali hotela. Smrtnih primerov zaradi takšnih požarov je v Evropi letno bojda kar tisoč.

A v čem je izjemnost novih protipožarnih cigaret? Posebnost najnovejšega ukrepa oziroma evropske direktive je v tem, da je v seriji protikadilskih ukrepov, ki v naboru novic o tobaku izrazito prevladujejo, tokratni ukrep "tehnična" novica. Ta novica se pač ne nanaša na povišanje trošarin, podatke o smrtnosti kajenja in podobno, temveč govori o kadilski inovaciji. Ta inovacija opozarja, da cigareta ni samo zlo, ampak tudi artikel. In dalje, da so kadilci vendarle tudi potrošniki. Potrošniki, ki prispevajo nezanemarljivo veliko denarja od davščin, obenem pa so več kot očitno deležni najnižjih standardov zaščite.

Izjave sogovornikov so zgovorne. "Na Zvezi potrošnikov Slovenije nismo prejeli nobenih vprašanj v zvezi s cigaretami, ki naj bi ugašale. Tudi sicer ne beležimo pritožb glede kakovosti cigaret niti nimamo strokovnjaka za področje cigaret. Zakon ne loči med potrošniki, ki kadijo, in tistimi, ki ne," so priobčili izjavo na Zvezi potrošnikov Slovenije, kjer se sicer ukvarjajo z raznimi za potrošnika nevarnimi zadevami, napravami, živili in pojavi, od nevarnih otroških igrač do neevropskih vtičev na vrtalnih strojih.

Če vzamete v roko katerokoli živilo, od jušne kocke do gaziranih pijač, boste na embalaži zagotovo videli popisano, kolikšni so deleži raznih dodatkov. Na primer glukoze, citronske kisline... V primeru cigaret vam na škatlici sporočajo zgolj vsebnost nikotina, katrana in ogljikovega monoksida. Vendar pa to niso edine sestavine tobaka. Proizvajalci namreč tobak plemenitijo z dodatki. Na primer s kakavom, ki se po navedbah iz Tobačne tovarne Ljubljana dodaja zaradi značilnega okusa in arome. Če povzamem zgolj letak o dodatnih vsebnostih tobaka, ki ga je izdal Inštitut za varovanje zdravja, se v cigareti med več kot štiristo snovmi najdejo tudi aceton, amoniak, arzen, butan, kadmij, DDT, formaldehid, svinec, vinilklorid, toluen, stearična kislina, nitrobenzen, naftalin, metanol, cianovodik in še kaj. Koliko in katere dodatne snovi se vnašajo med vzgojo tobaka na polju, njegovo hrambo in pri končni obdelavi, dejansko ne kontrolira nihče, prav tako pa so premalo znani oziroma raziskani njihovi součinki.

Dodajanje amoniaka v Tobačni tovarni Ljubljana zanikajo, priznavajo pa druge dodatke: "Iz različnih razlogov se lahko med proizvodnjo tobačnim izdelkom dodajajo nekatere sestavine. Dišave in druge sestavine, ki se običajno uporabljajo pri hrani, se dodajajo določenim blagovnim znamkam, da prispevajo k značilnemu okusu ali aromi. Našim izdelkom ne dodajamo ničesar, kar bi otežilo prenehanje kajenja ali kar bi jih naredilo bolj privlačne za mladoletnika." Izraz sestavina se prav tako nanaša na snovi v netobačnih materialih, ki se uporabljajo za izdelavo cigarete. Mednje sodijo cigaretni papir, lepilo za lepljenje papirja in črnila, ki obarvajo konce, se glasi pojasnilo iz Tobačne tovarne Ljubljana, kjer sicer ne izdelujejo več cigaret samostojno oziroma v Sloveniji. Dodajanje dodatkov tobaku torej proizvajalci priznavajo tudi sami, vendar pa prisotnost le-teh na cigaretnih škatlicah ni oznanjena. Niti v najdrobnejšem tisku.

Etimološki problem

Na Zdravstveni inšpektorat Republike Slovenije smo naslovili vprašanje, ali zakonodaja, ki regulira kvaliteto cigaret, ki so v prosti prodaji, predvideva tudi analiziranje tobaka na druge snovi, kemične elemente in spojine, ki se bojda dodajajo tobaku. "Glede vsebnosti cigaret je zdravstveni inšpektorat v skladu z 20. členom zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov pristojen za nadzor nad vsebnostjo katrana, nikotina in ogljikovega monoksida v cigaretah, zato se analize cigaret izvajajo samo na vsebnosti omenjenih sestavin."

Zakon o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov v členu18b sicer pravi, da so proizvajalci in uvozniki tobačnih izdelkov dolžni enkrat letno Inštitutu za varovanje zdravja Republike Slovenije predložiti seznam in količine sestavin, uporabljenih pri proizvodnji tobačnih izdelkov, prav tako pa tudi izjavo o razlogih za vključitev sestavin z navedbo o njihovem delovanju. Tobačne uvoznike Inštitut za varovanje zdravja vsako leto pozove k posredovanju teh podatkov in podatke tudi zbere ter jih posreduje evropski komisiji, od meritev pa inštitut izvaja zgolj kontrole navedb na cigaretah, torej vsebnost nikotina, katrana in ogljikovega monoksida.

Poanta je očitna, in sicer, da kadilci, ravno zato, ker so obravnavani predvsem kot družbeno zlo, nimajo enakovrednega statusa potrošnika in je zato tudi njihova zaščita manjša kot v primeru drugih potrošnikov.

Problem je malodane etimološke narave. Naravo kadilskega položaja v Sloveniji na primer nazorno določa že ime zakona. Zakon, ki ureja kadilske pravice, torej tudi njihove potrošniške pravice, ta bi pa na primer bila pravica do bolj "čistega tobaka", se namreč ne imenuje "zakon o čistem tobaku" ali vsaj "zakon o tobačnih izdelkih". Ne, osnovni kadilski zakon se imenuje "zakon o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov". Gre za protikadilski zakon, ki je bolj namenjen omejevanju kajenja kot pa zaščiti kadilcev. Vendar pa se, kot je razumeti gospo Heleno Koprivnikar iz IVZ, končno obetajo tudi spremembe, ki bi bile v prid kadilcev. "Dodatki so problem. Za nas bistveno je to, da tobačna industrija z dodatki povečuje privlačnost kajenja, še posebej privlačnost prve izkušnje. Nekatere države, kot na primer Avstralija, so že prepovedale dodane arome, prihodnje leto pa bodo uvedli tudi to, da bodo vse cigarete v enakih škatlicah, s čimer bodo poskusili izničiti marketinški vpliv na odločitev ljudi za kajenje," napoveduje Koprivnikarjeva, sicer specialistka za področje tobaka na IVZ. Dodaja, da "evropska komisija trenutno pregleduje možnosti reguliranja aditivov v tobačnih izdelkih, ker pa škodljivost tobaka in tobačnih izdelkov v glavnem izvira iz samega tobaka pri zgorevanju, menijo, da bi imele omejitve določenih snovi le omejen vpliv na zmanjšanje škodljivosti tobačnih izdelkov za zdravje".

Čeravno strokovnjaki torej dvomijo v to, da bi bil tobak brez aditivov bistveno bolj "zdrav" od tobaka z aditivi, se na trgu v vsakem primeru dogaja nov trend. Tobak brez aditivov. Vsaj ljubljanski kioski so zadnje čase prekriti z reklamo za tobak za zvijanje, ki se kakopak ponaša z oznako "natural flavour". V Tobačni tovarni Ljubljana, ki uvaža določene vrste tobaka, sicer pravijo, da tobak za zvijanje, po katerem v zadnjem času kadilci med drugim posegajo tudi zavoljo nezadovoljstva z okusom klasičnih cigaret iz škatlic, sicer znaša vsega 1 odstotek cigaretnega trga, vendar pa letošnji podatki kažejo 16-odstotno rast. A kot že rečeno. Tudi v primeru tobaka za zvijanje nihče ne preverja, kaj dodatnega se v tobaku morda še nahaja, kar ne glede na ogromna sredstva, ki se delijo iz naslova protikadilske politike, še vedno pomeni izrazito uslugo tobačni industriji oziroma skrajno neskrb za državljane, ki kadijo.