Je Slovenija "mafijsko organizirana družba"?

Začel bom s člankom, ki sem ga nazadnje prebral, in sicer je to članek v Objektivu (17. septembra), katerega avtor (Vojko Flegar) meni, da je slovenska družba oligarhična družba (ali družba, kjer vladajo oligarhi) in obenem "mafijsko organizirana družba". Za potrditev ali osvetlitev te radikalne "klasifikacije" pa ne podaja nobenih otipljivih argumentov ali podatkov. Ne vemo, ali je z mafijo mislil združbo organiziranega kriminala, ki se je povezala s predstavniki države in sedaj skupaj plenijo in držijo v šahu celotno nacijo. Ali pa je avtor (sicer izkušen novinar in urednik) ta pojem uporabil le metaforično in folkloristično, tako kot se pogovarja v okolju istomislečih. Jasno je le to, da poziva državljane, naj se zbudijo in vzamejo usodo v svoje roke.

Milejša različica te skrajne družbene patologije na oblasti je trditev Komisije za preprečevanje korupcije, da živimo v družbi z vgrajeno "sistemsko korupcijo". Kakšnih eksplicitnih argumentov tudi za to trditev ni bilo slišati. Da je korupcija pereč problem, ni dvoma, da bi obstajali kakšni podatki ali analize o sistemski naravi korupcije - tega ne vemo in se odgovorni akterji še niso potrudili, da bi nam o tem kaj več povedali. Tudi tukaj so interpelirani državljani, ki naj bi s pomočjo spletne aplikacije supervizor nadzorovali javno porabo oziroma transakcije med državo in poslovnimi subjekti.

V divjem kapitalizmu ali še vedno v socializmu?

Ena od bolj implicitnih interpretacij pravi, da živimo v družbi divjega (neoliberalnega) kapitalizma. V ozadju so tajkunske zgodbe, novi bogataši in na drugi strani domnevna revščina, celo pavperizacija cele vrste družbenih skupin. Nekaj elementov te interpretacije je prisotno v dokumentu Kam po krizi (o tem sem že pisal), ki je sedaj program Gibanja za trajnostni razvoj. Dušan Plut je nekoliko korigiral tezo, da je rešitev v antikapitalističnem okviru, saj govori, da ni realno pričakovati konca kapitalizma oziroma tržne ekonomije in da je treba potemtakem iskati kompromise in reforme kapitalizma v neko obliko ekokapitalizma oziroma eko-socialnega tržnega gospodarstva (SP Dela, 3. septembra).

Diametralno nasprotna je razlaga, po kateri je slovenska družba še vedno socialistična družba. Žiga Turk, recimo, v zadnjem času večkrat poudarja, da se je socializem ohranil kot tranzicijska navlaka (ta pojem je uporabil tudi predsednik države, vendar v drugem pomenu), ki blokira delovanje pravne države in realizacijo reform. Sodelavka Dnevnika (Barbara Hren) je pred pol leta v Objektivu (12. marca) objavila članek z značilnim naslovom Slovenija je po dohodkovni (ne)enakosti še v socializmu. Na osnovi statističnih podatkov (SURS in Eurostat) pride do naslednje ugotovitve: "Danes je dohodkovna neenakost približno tolikšna, kot je bila pred osamosvojitvijo." Druga ugotovitev pa je, da je v primerjalnem smislu Slovenija - kar zadeva dohodkovne razlike - najbolj egalitarna država v vsej Evropski uniji, tu prekaša tudi Švedsko in vse skandinavske države.

Celo več: v zadnjem desetletju (1998-2008) naj bi se ta vrsta neenakosti celo zmanjševala (tudi v času Janševe vlade oziroma Bajukovih bolj simbolnih popravkov davčnega primeža). Podobno je s podatki o tveganju revščine (medtem so že znani podatki za leto 2009, gre za rahlo povečanje neenakosti in tveganja revščine, pa tudi s temi podatki je Slovenija še vedno na vrhu EU, kar zadeva dohodkovno enakost in majhno tveganje za revščino). Seveda se avtorica zapisa zaveda, da so ti podatki v popolnem nasprotju s popularno in prevladujočo percepcijo socialne neenakosti in razslojevanja v Sloveniji. Omenja sicer, da se tu upoštevajo samo dohodki (plače, socialni transferji in pokojnine) in ne premoženje, vendar se nekako ne potrudi, da bi bolj opozorila na razlikovanje med dohodki in premoženjem (lastništvo delnic, nepremičnin, luksuznih predmetov). Švedska ima majhne dohodkovne razlike, toda precejšne so razlike v premoženju (konkretno v kapitalskih naložbah in delnicah).

Ne glede na možne pripombe o metodološki verodostojnosti zbiranja in preračunavanja teh podatkov (tukaj se tega ne moremo lotiti) pa je pomembno to, da avtorica izpostavi vzroke za relativno majhne dohodkovne razlike, in sicer socialne transferje in predvsem davčno politiko. Na tej podlagi sklepa, da imamo pri nas opravka z močno redistribucijo in državno regulativo, kar nekoliko spominja na netržne ali poltržne sisteme socialističnega tipa ali državnega (birokratskega) kapitalizma.

Ena od tez, ki bi jo lahko uvrstili v okvir kritičnih socialističnih interpretacij in klasifikacij, poudarja, da slovensko družbo zaznamuje logika preživetja, ki vrednostno bazira na uravnilovki (ki izvira iz socializma), materialno pa na sivi ekonomiji (oziroma kombinaciji več formalnih in neformalnih virov dohodkov). Urban Vehovar v enem od prispevkov v Pogledih (maj 2010) ugotavlja, da se dozdeva, da se elita sicer drži družbene pogodbe (elita ljudstvu zagotavlja izboljšanje standarda, ljudstvo pa podpira elito na oblasti), vendar naj bi bilo to le navidezno, saj naj bi bili podatki o povečanju BDP "sfrizirani" in ne kažejo dejanskega stanja v povečevanju realnega družbenega bogastva (tu bi mogoče omenil spor med računskim sodiščem in SURS glede dejanskega dolga naše države). Da je metodologija izračunavanja BDP pomanjkljiva (s tem se zdaj sooča celotna EU), se zdi verjetno. Ni pa empirične evidence, ki bi potrjevala trend retradicionalizacije.

Meritokratska družba?

Povzemajoč način razmišljanja o (Vehovarjevi) družbi preživetja, pride Janez Šušteršič do konkretnejših uvidov. Takole pravi: "Prerazdeljevalna politika in ideologija uravnilovke z davki in družbeno stigmatizacijo uspešno zatreta vsako neodvisno poslovno in človeško podjetnost, medtem pa privilegirani člani koruptivnih omrežij nezasluženo kopičijo velika bogastva, ki jih nato politični in sindikalni demagogi izkoristijo za še večjo uravnilovko in za večjo stigmatizacijo." (Finance, 2. septembra) Zaključuje, da bo do razvojnega premika prišlo, ko bodo upoštevani individualni dosežki, podjetniške ideje in ustvarjalnost. To bi sicer privedlo do neenakosti, vendar bi to bila - to pa je zdaj moja interpretacija - pravična neenakost v primerjavi s sedanjo nepravično enakostjo ter nepravičnim in neupravičenim bogatenjem, ki ne izhaja iz sposobnosti in prispevka k družbenemu razvoju.

Približali smo se (idealno-tipskemu) konceptu meritokratske družbe, ki kot ključne kriterije družbene promocije upošteva individualne dosežke (izobrazbo, kompetence in ustvarjalnost). Je to tisto, kar nam manjka in za kar bi se veljalo potruditi? Pri tem pa velja podčrtati - da bi se že na začetku izognili nesporazumom ali neproduktivnim sporom -, da je meritokracija možna v različnih kontekstih in kombinacijah. Recimo, skandinavske družbe so meritokracije, ki pa so postavljene v okvir solidarnosti in močne varnostne mreže zlasti za tiste, ki izpadejo kot konkurenčni kandidati za družbeno promocijo. Načeli enakosti startnih možnosti in enakega dostopa do virov, ki te možnosti omogočajo, ter dostojanstvo osebe so del meritokratske koncepcije. Po drugi strani pa meritokracija nasprotuje oligarhičnim tendencam s poudarjanjem inkluzivnosti in vladavine prava.

Menim, da so vrednote, ki tako družbo legitimirajo, pomembne, vendar bi kot glavno strukturalno oviro pri nas izpostavil davčni sistem kot del redistributivne logike. Res se ta implicitno naslanja na socialistične predstave o enakosti, vendar bi učinkovita javna diskusija večino zainteresiranih državljanov prepričala o nevzdržnosti in pogubnosti te logike. Dejstvo je, da ta destimulira izrabo inovativnih in ustvarjalnih potencialov ter s tem negativno vpliva na družbeni razvoj. Mar ni vlada (ali vsaj Golobičevo ministrstvo) razmišljala o uvedbi t.i. socialne kapice za inženirje in razvojnike, da bi s tem znižala stroške njihovim delodajalcem in jih vzpodbudila, da bi te kadre v večji meri zaposlovali? Seveda s to namero ni bilo nič. Je pa bilo še enkrat potrjeno, da smo daleč od meritokratske logike.

Davčni primež

Potreben je sistemski pristop, ki ga je z reformnim predlogom za spremembo davčne zakonodaje in zlasti dohodninskih razredov podal Ivan Simič (Objektiv, 30. julija). Na žalost se o tem malo govori, zlasti v strokovnih krogih. In seveda v političnih! Kljub temu pa so čedalje pogostejše zahteve, da se ta segment preoblikuje in dobi neko normalno funkcijo (zanimiv je intervju Petra Groznika v Mladini, 16. septembra). Te nima niti v ZDA, zato so tam upravičene zahteve po dvigu davkov oziroma obdavčitvi bogatih državljanov. Ameriški fiskalni sistem je preveč ekskluziven, da bi bil meritokratski (v smislu družbene pravičnosti), naš pa preveč uravnilovski.

Zato so pri nas potrebni razumni posegi v dohodninsko zakonodajo. (Predlogi o uvedbi enotnega davčnega sistema v času Janševe vlade so šli v napačno smer in so v bistvu zasenčili možnost realne spremembe.) To bi onemogočilo anomalije, ki jih opisuje novinarka Dela na podlagi izkušenj diplomantov, ki so sprejeli ponudbo zavoda za zaposlovanje za samozaposlitev (Delo, Ozadja, 12. septembra). Obremenitve dela so neznosne in nevzdržne (netrajnostne). To je glavni razlog, da mladi - zlasti visoko izobraženi - ostajajo v tveganih statusih zaposlitve ali pa jim grozi brezposelnost.

Slovenija se je - in v tem ni osamljena v EU - znašla v dvojnem primežu zadolževanja države, poslovnih subjektov in gospodinjstev na eni ter davčnega pritiska na drugi strani. Izhod iz te zagate bo boleč - še posebej zato, ker v javni diskusiji ni opaziti (razen izjem), da bi iskali strokovne in politične rešitve za res prave probleme. Z radikalno retoriko o oligarhiji, mafiji in apeliranjem na abstraktnega - čeprav jeznega - državljana pa tudi ne bomo prišli prav daleč.