Borut Pahor je človek vere, ki misli dobro, kadar misli. A že to, da verjame, se mu zdi očitno dovolj. Predvsem, da verjame, da se bomo izvlekli. Ali mu to zagotavlja horoskop ali kakšna še bolj sofisticirana metoda napovedovanja sreče iz zvezd, ne vemo. Morda gre zgolj za spoznanje, da se vsaka kriza enkrat konča. To je bolj ali manj vse, kar je ponujal predsednik vlade v svojem zadnjem nastopu. Poraženec, ki je vnaprej vedel, da bo izgubil. Presenečenja ni bilo in Pahor si je v torek zvečer najbrž dejal, da je bilo glasovanje o zaupnici, ki je prepričljivo ni dobil, dobro za Slovenijo.

Državni zbor predsedniku vlade ni pomagal pri njegovih naporih, da bi še naprej molil k svoji veri na čelu izvršne oblasti. Poslanke in poslanci so ravnali tako, kot so napovedovali, oziroma tako, kot smo lahko zaradi njihovih preteklih nastopov pričakovali. Besede poslank in poslancev vendarle štejejo, kadar gre za javno glasovanje, še posebej, ko je vlada tako zelo nepriljubljena, da podpora njenim dejanjem lahko prihaja skoraj izključno iz njenih vrst.

Pahor je bil kljub temu v veliki meri deležen sočutja. Kot se je ponovil Janez Janša, je Pahor čisto ok, le da je ujet v ozke interese ostalih, ki so prihajali iz koalicije in celo iz SD. "Ni mu bila dana možnost, da bi suvereno odločal niti o tem, kdo bo svetovalec v njegovem kabinetu," je dejal Janša. Ljubezen, ki je med vrhovoma SD in SDS vladala ves mandat, je še vedno topla. Skupni cilji, ki se jih da prepoznati predvsem v obvladovanju nekega prihodnjega dvopolnega političnega prostora, ki bi pripadal prav tema dvema strankama, so močna vez.

Kljub temu stranki seveda ostajata tekmici, ki nikakor ne moreta sodelovati v vladi, ki bi vladala še eno leto, do rednih volitev. SDS je to večkrat povedala. Za SDS bi bila takšna poteza tudi popolnoma nerazumna, saj bi s tem prevzela tudi odgovornost za stanje v državi tik pred volitvami. S podobnimi poskusi imajo konec koncev izkušnjo. Pred leti se ni izšlo, kljub temu da so vodili igro s svojo koalicijo in da so, nekateri bi rekli, celo imeli "kljukca", kakršnega je danes nemogoče najti. Tudi SD pravi, da je odločena, da gre na predčasne volitve. S Pahorjem. Kaj drugega jim pa ostane. Avantura iskanja novega predsednika vlade za stranko pač pomeni tudi poskus iskanja novega predsednika SD. Še dobro, da vsaj nekaj tolažbe, ob vnaprejšnjem pristajanju na poraz, prihaja z domnevnim utrjevanjem dvostrankarskega sistema.

Postopki, ki bodo pripeljali do volitev, že tečejo. Predsednik republike je ugotovil, da je nezaupnica poglobila politično krizo v Sloveniji. Skrajšal je obisk v ZN in se vrnil v Ljubljano. Začela so se posvetovanja o nadaljnjih korakih. "Sedaj je najpomembneje poiskati pot naprej. Obstajajo različni predlogi. O predčasnih volitvah se govori že nekaj časa, v zadnjem času slišimo tudi druge ideje, in kot predsednik republike sem dolžan te ideje slišati in se potem odločati, kako naprej," je dejal Türk. Tako, kot je treba, čeprav se zdi, da različni predlogi ne morejo več spremeniti ničesar. Kakršenkoli manever z iskanjem novega mandatarja bo namreč z vidika stališč, ki jih zastopajo vse parlamentarne stranke, popolnoma neprepričljiv.

Volitve naj bi bile torej nekje konec novembra ali na začetku decembra. Vsekakor zelo kmalu. In kaj nas na njih čaka? Mogoča sta pravzaprav samo dva scenarija. Po prvem se do volitev ne bo zgodilo nič dramatičnega. Nastala ne bo nobena dovolj zanimiva nova stranka ali koalicija. To pomeni zelo nizko volilno udeležbo in zelo visoko zmago SDS. Glede na javnomnenjske raziskave je videti, da tudi primer Patria tega ne more spremeniti. V tehtanju napak ene in druge strani je celo sodni primer očitno šibka utež. Niti začetek sojenja v primeru Patria v Sloveniji in v Avstriji ter obtožnica na Finskem v sklopu slovenske mentalitete, stopnjevanja krize in pomanjkanja resnih političnih alternativ tega najverjetneje ne morejo spremeniti.

Druga možnost je, da na volitvah nastopi Zoran Janković z regionalnimi vseslovenskimi listami in sklenjeno vsaj ohlapno koalicijsko zavezo z Desusom. Takšna ponudba bi morda lahko dovolj motivirala volilce, da znova poskusijo nekaj novega. Ideja je pravzaprav videti kot edina resna nova politična ponudba. Kljub Jankovićevi domnevni zamejenosti na Ljubljano in kljub Desusovemu sodelovanju v minulih vladah. Po Pahorjevi eri si volilno telo želi gospodarja. Vodjo, ki ne govori, da se bomo že nekako izvlekli, ampak ima o tem, kako to doseči, konkretne predloge, ki mu podarjajo vero.

Vse obstoječe in nastajajoče stranke se bodo borile za vstop v parlament. Komur bo uspelo, bo vesel. SLS, SNS in LDS so v prednosti pred Zares in NSi. Tudi Hanžkova stranka bo tekmovala. Pa gotovo še kakšna. Čeprav v Sloveniji prave mlade piratske stranke, z novimi političnimi akterji, ki bi lahko motivirala dovolj mladih, pa tudi starejših volilk in volilcev, ni videti. Piratske stranke, ki bi posegla v boj velikih, na prihodnjih volitvah očitno še ne bomo dočakali. Ali pač? To bi bilo neverjetno presenečenje in je hkrati izjemen izziv generaciji, ki se zna organizirati v elektronskih medijih, je nezadovoljna in so njene perspektive vedno bolj zamegljene.

Je ime prihodnjega predsednika vlade torej res že zapisano v zvezdah? Vse kaže, da bomo vsaj do februarja brez prave vlade. Kar je pravzaprav samo nadaljevanje stanja, v katerem prvi človek misli, da bo že kako. Potem nas čaka odločna roka voditelja, ki bo proizvajal nova delovna mesta, izpeljal pokojninsko reformo, dosegel dogovor s sindikati, zmanjšal proračunski primanjkljaj in okrepil državne investicije. Kot da je vse že znano. Slovenija ne potrebuje prerokov.