Dve stranki imamo, obema je važna, pa tudi težka in odgovorna naloga, da druga drugo pobijeta. Lep je ta cilj in vreden najboljših moči.

V dosego tega cilja sta obe stranki druga drugi potrebni kakor vsakdanji kruh, kajti brez nasprotne stranke ne bi imela stranka nič opravila in bi lahko zaprla štacuno.

Ne gre drugače, nikakor ne, nego da sta dve stranki, in jima torej moramo biti hvaležni, da sta obe, in jima tudi smo.

Zato je bila z viharnim navdušenjem sprejeta vest, da so volitve obema strankama prinesle popoln uspeh.

Frane Milčinski, Slovenski narod, 18. septembra 1927

A to je teorija, no, formalna ustava. Realna ustava (realverfassung) je manj jasna in tudi v marsičem različna od formalne. Tako zelo različna, da bi se prvi člen formalne ustave, denimo, lahko glasil: Slovenija je oligarhična republika. Tretji pa: Oblast imajo oligarhije, izvršujejo pa jo posredno, po načelu izkoriščanja zakonodajne, izvršilne in sodne oblasti za svoje koristi.

In ta realna ustava ni stara šele dve desetletji. Pravzaprav "niti najstarejši prebivalci ne pomnijo" kakšne drugačne, ne glede na to, kakšne so bile - ali pa jih ni bilo - formalne ustave monarhij ali republik na slovenskih tleh. Še kratka obdobja, ko se je zdelo, da "vlada ljudstvo", so se na koncu izkazala samo kot premor med preobrazbo ali zamenjavo oligarhij na oblasti. Najbolj osnovna in neformalna "družbena pogodba" pa se prav tako ni spremenila že skoraj tri četrt stoletja: mi (delovno in po letu 1990 le še ljudstvo), ki imamo oblast (in smo uporabniki, upravljalci in razpolagalci družbene lastnine oziroma vavčerski delničarji in davkoplačevalski lastniki), vam (naši avantgardi in kasneje političnim strankam) to oblast (in last) prepustimo, če boste skrbeli za hrano, obleko in streho nad našo glavo (z malo alkohola in nekaj metrov štrika za povrh pa bomo zadovoljni še bolj).

Bilo bi skrajno nespametno od oligarhij, če se s takšno pogodbo ne bi strinjale.

Mafijsko organizirana družba

Resnični slovenski politični sistem potemtakem ni nekaj, kar bi oligarhije ustvarjale in ustvarile v nasprotju z voljo ljudstva, čeprav drži, da morda ljudstvu to, kar je nastalo, ni (več) posebej všeč ali pa celo misli, da so oligarhije prekršile dogovor in ga prevarale. Si, z drugimi besedami, vzele preveč in premalo pustile ljudstvu. Na drugi strani političnega sistema niso ustvarjale le politične oligarhije, kakršne so stranke (in njihova zakulisja); v vsaki oligarhiji se poleg političnih prepletajo ekonomski, civilnodružbeni in drugi interesi.

In zmotno bi bilo misliti, da oligarhije zanima samo oblast na "državni ravni" (in morda še v občinah), samo "velika podjetja" ali "veliki denarji", prav tako pa jim v "konfliktu interesov" in sploh ne gredo na živce samo konkurenčne oligarhije ali njihovi najbolj izpostavljeni posamezniki, ampak s pogosto najmanj enako vnemo - in če je treba družno - izobčijo še tako nepomembnega posameznika (četudi samo zato, ker so noče sprijazniti s tem, da bi moral biti "član" katere koli oligarhije).

Tole bo slišati trdo in marsikdo bo nemara razumel dobesedno, a nima se (več) smisla slepiti: Slovenija je mafijsko organizirana družba (brez petja in streljanja, na srečo vsaj to). O njenem političnem sistemu več povedo Boter in Sopranovi kot vse politsociološke knjige. V Sloveniji vladajo zarota molka in strah, nesebična skrb oligarhij za blaginjo in varnost svojih članov in podpornikov, nenehna vojna za "interesne sfere", nespravljivo sovraštvo med posameznimi "družinami" (navzlic navideznim "prekinitvam ognja" ali celo "partnerstvom" ali političnim koalicijam), neusmiljenost pri obračunavanju z "odpadniki"… Institucionalne in neformalne ravni so pri tem skoraj povsem zabrisane, pač v skladu z nenapisanim tretjim členom realverfassung.

Spreminjati formalno ustavo, torej ustavo v ožjem smislu, pa volilno in referendumsko zakonodajo, zakon o političnih strankah, ustavnem sodišču…, vse tja do protikorupcijske zakonodaje ali sistema javnega naročanja, je zato početje, ki je obsojeno ne le na neuspeh, temveč je naravnost "kontraproduktivno". Je zgolj alibi tako vladajočih oligarhij kot od njihovih drobtinic z mize odvisnih podpornikov v slogu Ni več ljudožercev, včeraj smo zadnjega pojedli.

Strinjam se, bilo bi priporočljivo, če bi namesto strankarskih list lahko volili posameznika z imenom in priimkom; če bi z neposrednim mandatom opremljenemu predsedniku države dali pooblastila za določena imenovanja in pristojnosti za poseg v vladno ali politično krizo; če bi strankam onemogočili izsiljevanje referendumov, mandatarja za sestavo vlade pa oprostili iskanja poslanskega soglasja za vsakega ministra posebej. In še marsikaj (sam bi, denimo, namesto omenjanja socialne države raje videl iz nemške ustave povzeto določbo, da lastnina obvezuje) premisleka vrednega bi se našlo (da mi za moj okus malce preveč futurističnih zamisli o neposredni spletni demokraciji namesto predstavniške demokracije - ali vsaj elektronskih volitvah - niti ni treba omenjati).

Slovenija nima državljanov

Toda, ali bi kar koli od tega res Slovenijo naredilo za demokratično, pravno in racionalno upravljano državo? Je, na primer, kakršen koli zakon preprečil šarjenje oligarhij po javni radioteleviziji? Ali katera koli sprememba zakona o javnih naročilih klientelizem (in verjetno korupcijo)? Bi, skratka, danes ne bili, kjer smo, če bi - ob nespremenjeni "družbeni pogodbi" - imeli drugačno formalno ustavo?

Upam si trditi, da ne. Iz preprostega razloga, ker nimamo državljanov. Kar je rahlo nerodna in na videz protislovna trditev v okviru "nanizanke" pod geslom Čas je, da državljani ponovno prevzamemo državo, a prav za to gre. Če hočemo prevzeti državo, se moramo najprej "konstituirati" kot državljani. To se mi zdi osnovna "reforma", ki je je potreben politični sistem.

Kaj mislim s konstituiranjem državljana? Ni tako zapleteno, kot se sliši. Za začetek bi zadostovalo že, ko bi končno enkrat res vsak pri sebi globoko in iskreno razmislil o svoji odgovornosti za to, da smo, da sta država in družba, kjer sta; ko bi končno enkrat lastne "drobne" privilegije, koristi in interese "na račun drugih" nehal opravičevati s tem, da "oni zgoraj" delajo isto, samo v še bistveno večjem obsegu; ko bi se končno enkrat nehal sklicevati na lastne "pridobljene pravice" in pričakovati od države, da mu bo dala, kar on misli, da mu pripada; ko bi se končno enkrat nehal slepiti z utvaro, da je treba samo najti "poštene" (politike, menedžerje, upravitelje javnih sredstev in premoženja…), pa bo vse v redu.

V slovenski kolektivni zavesti prevladuje "romantična" podoba civilne družbe iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, ki je partijsko oligarhijo nekako prisilila, da je "sestopila z oblasti" in jo nato po volitvah izročila - civilni družbi. Ki je, postavši Politika, kot civilna družba izginila, zaradi česar se je strankarska politika lahko toliko temeljiteje povampirila in skupaj z novonastalimi elitami v drugih družbenih podsistemih restavrirala oligarhičen sistem. Toliko lažje, kolikor je s civilno družbo zmanjkalo tudi prostora za javno razpravo oziroma kolikor je pretok idej, analiz, kritik in refleksij nadomestila instrumentalizacija medijev (spet ne brez kratkovidnega "voljnega" sodelovanja samih medijskih gatekeeperjev). Če je, drugače in prosto po rimljanskem reku povzeto, blaginja države odvisna od morale njenih državljanov, potem bi bil zdaj skrajni čas, da "funkcijo" državljana v političnem smislu nehamo ločevati od "vsakodnevnih funkcij" (predvsem poklicnih, a tudi socialnih in drugih).

Na začetku resne reforme političnega sistema ne morejo biti druge republike, resetiranja in podobna "zgodovinska dejanja", ki "spreminjajo, da se ne bi nič spremenilo", ampak spoznanje državljanov, da so za to, kar počne oblast, po ustavi odgovorni sami. Še več, brez tega je popolnoma vseeno, kako dobre zamisli ima kdo za pokojninski ali davčni sistem, za zdravstvo ali visoko šolstvo, za lokalno samoupravo ali javno upravo. Reforma političnega sistema je najmanj spektakularna od vseh, zato pa najtežja.