Če sem čisto natančen, smo v letu 1971. Oče je avto parkiral v bližini turističnega biroja, zraven je bil tudi pomol in seveda morje in nekje na pomolu - trafika. Pri moji takratni starosti so trafike že začele dobivati velik pomen. Bile so čisto poseben, a v isti sapi tudi univerzalen kraj. V njih je bilo mogoče dobiti skoraj vse, kar me je kot otroka zanimalo: nekatere igrače, recimo plastične pištole kolibri, par vrst avtomobilčkov, lovske nože, različne vrste sličic in pa seveda stripe.

Zakladi med odpadnim papirjem

Stranski stranici trafike nista bili rezervirani za pornografijo, kot se to redno dogaja danes, takšen tisk je bilo treba takrat pretihotapiti čez državno mejo, zato so se morali domači "bralci" zadovoljiti z blažjimi, socialističnimi izpeljavami in variantami - Startom, Čikom, Adamom in Evo in kasneje z Zum Reporterjem -, pač pa so bili tam stripi. Platnice stripov so bile debele, naslovnice seveda barvne, na njih pa Indijanci, kavboji in druge kreature z Divjega zahoda, kajti ravno nekje v tistem času so začeli pri nas, se pravi v Jugoslaviji, izhajati Bonellijevi stripi v edicijah Zlatna Serija in Lunov Magnus Strip.

Ko sem bil v osnovni šoli, je bilo posebej aktualno polpedagoško svarilo, ki se je s šole (od učiteljev) preneslo najprej na starše in s staršev seveda tudi na nas. Glasilo pa se je: če boste brali stripe, se vam bodo trajno okvarili možgani, in ko malo odrastete, vam bo za vedno onemogočeno, da bi se prebili skozi kakšno resnejšo knjigo. Pravzaprav vas bo branje stripov odvrnilo od vsakršnega poskusa, da bi brali še kaj drugega razen čtiva, ki ga prodajajo v trafikah.

A moj oče tega očitno ni vedel ali pa temu ni verjel ali pa sem bil jaz še na samem začetku osnovne šole in ta pedagoška svarila še niso prišla do staršev ali pa je bil vzrok drugje - v poletju, dopustu, koncu dolge vožnje -, da je popustil pred mojim moledovanjem in pristal, da mi bo kupil enega od stripov, ki so krasili murtersko trafiko. Nemara je ob nakupu tudi dodal, da tistega, kar notri piše, ne bom razumel, saj je bilo napisano v srbohrvaščini.

Zdaj je bilo na meni, da si strip izberem. Dolgo sem kolebal in se na koncu odločil: Teks Viler - Opasna tajna. Na naslovnici so bili namreč Indijanci, a ko sem ga odprl in začel listati, sem bil precej razočaran, saj se je v njem le malo stvari vrtelo okrog moje simpatije - Indijancev, teh je bilo le za vzorec in bili so negativci, glavni so bili kavboji, toda na srečo je bil tam Teksov prijatelj, Indijanec iz plemena Navajo Tiger Džek.

S tem nakupom se je zgodil premik v oblikovanju družinskega proračuna - pojavilo se je novo stroškovno mesto: znesek za občasne nakupe stripov. Vsota je bila, kot vse vsote v tistem času, seveda skromna. Denar se je trošil za Lunov Magnus Strip in za stripe iz Zlatne Serije. Kasneje in sočasno s tem pa tudi za Zvitorepčev roman v stripu in za Politikin zabavnik, ki je začel izhajati v slovenščini in je pri meni bolj nadomestil Vseveda kot pa Zvitorepca, čeprav sem tudi Zvitorepca včasih bral; najraje sem imel epizode o Jekleni pesti, Johnnyju Jaguarju in Tiffany Jones, v Zabavniku pa "notranji strip" - Fantoma, Flasha Gordona, Ripa Kirbyja, Modesty Blaise…

Ampak denar za kupovanje stripov je bil vedno skromen in je skromen tudi ostal in nakupi stripov niso bili glavni vir naših malih kolekcij. Glavni vir pridobivanja stripov so bile zbiralne akcije starega papirja. V trenutku, ko si tako stal pred polnim kontejnerjem starega papirja ali pa ko si se znašel pod stopnicami v stari osnovni šoli in fantov iz višjih razredov kot po nekakšni hipni čarovniji ni bilo na spregled in si bil tam sam ali pa še s prijateljem ali dvema, toliko, da konkurenca ni bila prevelika, pod soncem ni bilo srečnejšega človeka od tebe.

Potem si se zakopal v kupe papirja in se s suhimi rokami in tankimi prsti trudil razvozlati vrvice, ki so povezovale svežnje, in če to ni šlo, si poskusil na silo in si stripe, če si jih seveda našel, našel pa si jih vedno, preprosto vlekel ven, toda pri tem vlečenju si pazil, da jih nisi poškodoval. Ko si kaj našel, in če je bil s tabo še kdo, si hotel deliti veselje z njim in on s tabo in sta se na najdbe opozarjala s kriki navdušenja. In res si imel nekoč srečo in si v nekem kontejnerju, ki je stal pred osnovno šolo Alojza Hohkrauta, našel skoraj vse tiste stripe, ki so delali družbo Teksu Vilerju, kupljenemu v trafiki na otoku Murter; med njimi pa sta najbolj izstopali dve epizodi Zagorja: Zarobljenici crvene veštice in Pukovnikova podvala.

A obstajal je še en način, da smo prišli do stripov - kraja. Stripe smo kradli iz kleti v stolpnici. Tega nismo počeli iz gole adrenalinske objestnosti, ampak bolj iz nekakšnih metafizičnih razlogov, čutili smo, da imamo do njih pravico tisti, ki v sebi nosimo večjo ljubezen, mislili smo si, da si jih zaslužimo bolj od prvotnih lastnikov, ki so jih umaknili iz obtoka, nanje skoraj pozabili in jim zato našli mesto, pravzaprav zadnje počivališče, v kleteh. Nekaj podobnega se nam je kasneje zgodilo z longplejkami; te smo si včasih sposodili in jih nikoli več vrnili prvotnemu lastniku. Svoje dejanje pa smo samim sebi opravičevali z istim razlogom: z večjo ljubeznijo.

Strip z Zagorjevimi dogodivščinami

Scott McCloud je bil takrat star malo več kot deset let in njegov esej o stripu v obliki stripa Kako nastane strip še znanstvenofantastična ali pa futurološka postavka, ki jo bo mogoče prinesla prihodnost ali pa tudi ne. Prav tako so bila znanstvenofantastična ali pa futurološka postavka tudi vsa temeljna vprašanja, ki si jih bo McCloud v "oddaljeni" prihodnosti postavljal in nanje v obliki stripa odgovarjal: vprašanja o umetniški obliki, definicijah stripa, osnovnih elementih, o tem, kako um procesira jezik stripa, o tem, kaj se dogaja med posamičnimi kadri (sekvencami), o času v stripu, o interakciji besed, risb in pripovedovanja…

A ljudje ne potrebujemo umetnostne teorije, da bi v umetnosti uživali, in večina konzumentov umetnosti te teorije ne pozna in o njej ne ve ničesar. Stripe smo brali, kot jih berejo otroci, k njim smo pristopali, kot pristopajo otroci k vsaki stvari, ne samo k branju stripov; zdelo se nam je, da se potapljamo v nekakšen čudež, ki mu brezpogojno verjamemo, saj je odpiral in širil naš svet in s tem hranil našo domišljijo in nam dajal iluzijo, ki pa je bila za nas čista in oprijemljiva resničnost, iluzijo, da je v življenju dosegljivo in mogoče popolnoma vse.

Najbolj priljubljen strip je bil zagotovo Zagor, ki je prestopal žanrsko polje dogajanja na Divjem zahodu v devetnajstem stoletju, saj so se v njem časi in epohe mešali. Strip z Zagorjevimi dogodivščinami je bil sicer ujet v točno določeno obdobje, a je vseboval tudi znanstvenofantastične elemente iz prihodnosti in prav tako tudi elemente iz preteklosti. Zagorju so sledili Komandant Mark, Veliki Blek, Teks Viler, Mali Rendžer in tudi stripi, ki niso izhajali v edicijah Lunov Magnus in Zlatna Serija, recimo Diabolik.

V stripih, ki smo jih brali, so bili tudi humorni, ironični, da ne rečem nevrotični vložki, ki so nekako razelektrili atmosfero napete zgodbe, in pa osebe (Čiko, Profesor Okultis), ki so utelešale takšen pogled na svet, bile nosilci takšnih idej, bile nekakšna protiutež neustrašnim junakom, ki so nas kot otroke najbolj zanimali; vendar pa so bile te bolj sublimne plasti za nas manj opazne, prikrite, registrirali smo jih, a nismo vedeli, kaj z njimi početi, toda to nikakor ni zmanjševalo bralskega užitka.

Zaradi osredotočenosti na junaštvo in nepremagljivost glavnih junakov sem doživel pravi šok, ko mi je v roke prišel prvi Alan Ford, ki ga nisem in nisem mogel združiti s svojo takratno percepcijo stripov in stripovskih junakov. Bil sem nekje sredi osnovne šole in svet se mi je obrnil na glavo. Kar naenkrat ni bilo več osebe, s katero bi se lahko identificiral, nikjer ni bilo nobenega Duha s sekiro, ki bi se kot Tarzan gugal na lijanah, pa napol Indijanca Teksa, kar naenkrat ni bilo "ničesar in nikogar", le neki starec na lesenem invalidskem vozičku, ki je davil bralce in svoje tajne agente z didaktičnimi zgodbami o Homerju in s svojo udeležbo pri zgodovinskih dogodkih, potem neki godrnjavec in nezadovoljnež z velikim nosom, potem visoki blondinec, ki je bil še najbliže temu, da bi se lahko z njim identificiral, a kaj, ko je bil tako plašen in neroden in ni obvladal borilnih veščin in je vedno zardeval, potem nekdo, ki je imel vse bolezni tega sveta, in obubožani plemič v razcapani obleki in zavaljeni, leni šef in pa, kot smetana na torti, še izumitelj s svojimi nesmrtnimi parolami.

Nehote in z vso silo sem trčil ob nekaj, kar bo čez leta obveljalo predvsem v sferi književnosti; za branje nekaterih knjig je potrebna zrelost, isto velja tudi za branje stripov. Če seveda želimo in hočemo dobiti totalen vpogled vanje, če hočemo, da se nam predstavijo in razkrijejo v vsej svoji večplastnosti.

Začenjal sem razumeti Alana Forda

Bralne navade so zelo specifična stvar, vendar imajo neko precej vsesplošno veljavno pravilo; ljudje, ko se prenehajo šolati, povečini pozabijo na knjige, vsaj v dobi pred strašnim razcvetom tehnike in tehnologije je bilo tako, in se s tem v prvi vrsti avtomatično prikrajšajo za avtorefleksivno zrenje nase; a polpedagoško svarilo se ni uresničilo - branje stripov mi ni skisalo možganov in mi za vedno onemogočilo, da bi se prebil skozi kakšno resnejšo knjigo. Knjige sem vzljubil in pri tem je tudi ostalo.

Pravzaprav sem začel živeti "dvojno življenje". Bral sem knjige in stripe. Takrat ne več Lunovega Magnus Stripa in edicij Zlatne serije, ki so mi, v enem najbolj žalostnih prizorov mojega otroštva, zaradi vlage in nepredvidljivega vodostaja zgnili v kleti, ampak bolj moji takratni starosti, predvsem pa času primerne - Stripoteko, stripe zagrebškega Novega kvadrata, Magno Purgo in pa nepogrešljivega Alana Forda, ki sem ga počasi začenjal razumeti. V osemdesetih je bilo stripe zanimivo kombinirati s Stendhalovimi in Balzacovimi romani, s Petronijevim Satirikonom, Voltairovim Kandidom, z Življenjskimi nazori mačka Murra ali pa s Célinovim Potovanjem na konec noči.

Potem pa sem branje stripov za celo desetletje opustil in jih povsem nenadejano ponovno odkril, tako kot prvič, na otoku: na letovanju na Mljetu. Kot vsako leto sem s sabo vzel precej knjig in za začetek prebral Andrićevi Travniško kroniko in Most na Drini in nato nekega jutra po naključju opazil, da ima gazdaričin sin, ki ni bil več v osnovni šoli, ampak v svojih dvajsetih, kopico stripov. Zgodovina se je ponovila, a ne kot farsa. Stripi, ki jih je imel, so bili Bonellijevi. Sposodil sem si jih, jih začel brati in se hitro navlekel na Dylana Doga ter si hodil nato vsak dan znova sposojat nove epizode.

Ko sem bral, se mi je zdelo, da občasno tonem v podobno čarovnijo, v katero sem se potapljal, ko sem bil še otrok. Trudil sem se, da se ne bi preveč oziral na tehnikalije, arhitektoniko, strukturo. Tudi junak mi je bil nekako pisan na kožo, bil je fino melanholičen, zasanjan, skrivnosten, prav takšna je bila tudi vsebina stripov - raziskave nočnih mor in paranormalnih pojavov; všeč mi je bilo tudi, da je vozil hrošča in imel za pomočnika, za protiutež, samega Groucha Marxa.

Zgodba se je potem samo ponavljala, kolikor je seveda dopuščal čas. Na morju sem bral svoje najljubše čtivo: debele, po tisoč strani dolge romane in pa stripe, ki so jih v paketih po tri prodajali po znižani ceni. In včasih se je zgodilo, da sem, ko sem enkrat začel brati stripe, pozabil na knjige in ostal samo pri čtivu, ki sem ga kupil v trafiki.

Slavni argentinski pesnik in pisatelj Jorge Luis Borges je napisal znameniti verz: vedno sem si predstavljal, da bo raj nekakšna vrsta knjižnice. Ker imam rad knjige in ker imam doma rad knjige, ki so mi všeč, in ker se v družbi knjig dobro počutim in ker dobro počutje povezujem z nečim, kar včasih imenujemo raj, sem si tudi sam z leti in desetletji ustvaril manjšo knjižnico.

V tej knjižnici pa je ob svetovnih klasikih, domačih klasikih in sodobni književnosti prostor tudi za stripe, tako tiste, ki sem jih bil bral kot otrok in danes ponovno izhajajo ali pa so izhajali, to je za Zvitorepca, Alana Forda, Zagorja, Modesty Blaise, potem za stripe, ki sem si jih kot mladostnik sposojal in so danes postali klasika, za Gilberta Sheltona, Roberta Crumba, Magno Purgo, kot tudi za stripe, ki so izhajali kasneje in pa tudi prej, a jih nisem poznal, in so prav tako postali klasika: Spiegelmanov Maus, Austerjevo Stekleno mesto, Prattov Corto Maltese, kolaboracije Mila Manare z znanimi filmskimi režiserji, v obliki stripa imam celo Proustovo Iskanje izgubljenega časa, tu so še Horjakove Ride, antologije slovenskega stripa, Slovenski klasiki v stripu…

Ker sem bolj kampanjski bralec, tudi stripov ne berem redno. Ko pa jih, sploh če berem tiste, ki sem jih bral kot otrok, se trudim, da v njih ne bi iskal napak, kot tudi pred desetletji v njih nismo iskali napak, a se nam je vseeno zdelo čudno, kako lahko Zagor tako energično kravla pod vodo. V branju skušam preprosto uživati. Občasno mi to tudi uspe.

Pri branju pa vedno znova opažam, da sem pozoren na iste stvari. Še najbolj na to, kako se z leti moja zunanjost spreminja, junaki stripov pa ostajajo enaki, imajo isto fizično podobo, odporni proti staranju so za vedno ujeti v brezčasju domišljije. To jim neskončno zavidam. (Seveda obstaja tudi možnost, da se najde kakšen scenarist, ki se odloči, da jim bo naprtil usodo človeške vrste. Toda če je "blagovna znamka" uspešna, se kaj takega težko zgodi.)

Opazil pa sem tudi, da me junaštva ne pritegnejo več v tolikšni meri, kot so me včasih, pravzaprav se mi zdijo pretirana in smešna, dosti bolj sem pozoren na človeško, na tisto, kar smo včasih opazili, a nismo registrirali, saj nam je bilo popolnoma tuje, ker je pripadalo svetu odraslih; na godrnjavost, na poraze, na skepso, ironijo, predvsem pa na zdravilni in odrešujoči humor. Lik debelega in požrešnega Mehikanca Čika mi je postal precej bolj domač in zanimiv od lika Zagorja. Toda to so bolj moje individualne preference. Avtorefleksivnost, ki jo dobi človek, če veliko bere.

Če zdaj razširim horizont in izstopim iz svojih individualnih preferenc ter skušam napisati še kaj o današnji aktualnosti in relevantnosti stripov, s katerimi sem odrasel (dobri stripi imajo tudi nadčasovno dimenzijo in niso strogo usidrani v obdobje, v katerem so nastali), potem sta prvi stvari, ki mi padeta na pamet, Ministarstvo za istraživanje ruda i gubljenje vremena iz Alana Forda in pa legendarni strip Kostje Gatnika iz Magne Purge, ki bi imel lahko naslov Prilika o prstu v riti. Mar nimamo vedno znova, ko gledamo televizijo in beremo časopise, občutek, da spremljamo sestanke na prej omenjenem ministrstvu, ki se mu pridružuje še občutek, da nam je nekdo nekam potisnil prst? Ne ve se točno, kdo, a ve se precej točno, kam.