Cika - poskočna krava z malo mleka

Pa je sploh mogoče imeti ekonomsko uspešne projekte, ki hkrati varujejo okolje? Klemen Langus, direktor Lokalne turistične organizacije Bohinj, odgovarja pritrdilno.

"Dve tretjini Bohinja ležita v Triglavskem narodnem parku (TNP), 84 odstotkov v Naturi 2000. Bohinj je zavarovan tudi z zakonoma o varstvu narave in varstvu kulturne dediščine… Zavarovani smo bolj kot kočevski medvedi, in ko poskušamo v takih razmerah razvijati turizem in nove produkte, naletimo na velike težave. Kritik na račun zavarovanega območja je izredno veliko, domačini mi pogosto rečejo, da jih park samo ovira, toda po drugi strani se prav vsi pohvalijo, da so njihovi apartmaji oziroma turistične sobe v območju TNP. Zato jim želimo pokazati, da se tudi z zavarovanim območjem da preživeti," je vztrajen Langus.

Prepričan je, da je zeleni turizem mogoče razvijati le v sodelovanju z lokalnim prebivalstvom, ki najbolj pozna svoj kraj in ki najbolj ve, kje je meja, saj je turizem lahko tudi nevarnost, ne le priložnost. Tako Bohinjci preko mednarodnega festivala alpskega cvetja v svojo turistično ponudbo vključujejo alpsko cvetje, katerega pestrost je na tem območju izjemna. Domačini so v turizem vpeti tudi preko festivala pohodništva in ribištva, preko ekoloških tržnic, kjer prodajajo svoje pridelke, preko turistične sirarske poti... Langus upa, da jim bo s pomočjo turizma uspelo ohraniti tudi ciko, avtohtono bohinjsko pasmo krave. Je pridna žival in bolj majhne rasti, zato daje bistveno manj mleka kot druge krave in počasi izumira. "Toda cika je kot gams: edina se je zmožna poditi po planinah, in če bomo razvijali sirarski turizem, se bo morda ohranila, planine, ki so v zadnjih tridesetih letih propadale, pa bodo spet oživile," si želi Klemen Langus. Boli ga tudi to, da ima Bohinj veliko žago, a kljub temu najboljši les vsako jutro naložijo na vlak in ga odpeljejo v Avstrijo, namesto da bi ga predelali in porabili doma.

Območje okoli Bohinjskega jezera je po Langusovem prepričanju najbolj dragoceno, zato ga želijo ohraniti s postopnim odmikanjem prometa od njega. Da je mogoče prenočitvene zmogljivosti v Bohinju napolniti, tudi če ne ležijo tik ob jezeru, pa dokazuje ekološki hotel v Bohinjski Bistrici, ki je od jezera odmaknjen šest kilometrov, odprli pa so ga pred dvema letoma.

Varčna gradnja stroške za energijo oklestila za 300-krat

Ljubljanski podjetnik Boštjan Čokl je najprej zgradil bazene, nato petzvezdični hotel z okoljskim certifikatom Green Globe, do decembra 2012 naj bi Koblo spremenil v moderno ekološko smučišče... Tiskovna predstavnica ekološkega hotela Bohinj Polona Meglič pojasnjuje, da je njihov energetsko varčen hotel opremljen z najnovejšo tehnologijo in z naravnimi materiali (kamen, steklo, les), povečini slovenskega izvora. Pri gradnji so namreč naleteli na vodo, s katero hladijo in ogrevajo svoje objekte, proizvajajo tudi lastno elektriko iz obnovljivih virov in jo prodajajo državi, kajti Megličeva priznava, da je v Sloveniji zakonodaja tako "simpatična", da se proizvedeno elektriko splača prodati, saj zanjo dobiš več, kot stane njen nakup.

Polona Meglič se pohvali, da je zaradi varčne gradnje njihov mesečni račun za energijo tudi tristokrat nižji od primerljivih hotelov, da imajo stavbo do dveh ponoči razsvetljeno, vendar vsa razsvetljava porabi toliko energije kot dve navadni kuhinjski žarnici.

Masaža s pivom

Okoljski certifikat, EU-marjetico (to je od leta 2003 uradni znak Evropske unije za okolju prijazne namestitvene obrate), ima od junija letos tudi hotel Wellness Park Laško, vendar tako v Laškem kot v Bohinju ugotavljajo, da zahteve, ki jih mora izpolnjevati hotel z okoljskim certifikatom, marsikdaj niso usklajene z zahtevami pri kategorizaciji. Hotelsko razkošje v razredu štirih zvezdic superior ali petih zvezdic denimo zahteva, da gostu posteljnino zamenjajo vsak dan (po okoljskem certifikatu le vsak drugi ali tretji dan).

Roman Matek, direktor Thermane Laško, je prepričan: "Čez dvajset let bodo morali biti vsi turistični objekti eko, brez tega v turizmu ne bo mogoče poslovati, zato posebnega znaka ne bo več." V Laškem jim ta certifikat služi kot dokaz, da ravnajo okolju prijazno (pri rabi energije, ravnanju z odpadki, nabavi živil iz lokalnega okolja - imajo medene menije, v katerih ponujajo med čebelarja iz bližnje okolice, v wellness centru pa pivo uporabljajo tudi pri masažah hrbta, ne le grla), a hotela zaradi tega ne prodajajo nič dražje. "Okoljski certifikat je le naša primerjalna prednost pred drugimi, časi dvigovanja cen so mimo. Nasprotno, letos smo jih morali znižati za 20 do 30 odstotkov v primerjavi z lanskimi. Fizično sicer prikazujemo rasti, a je problem v cenah, ki so padle. Konkurenca na turističnem trgu je velika, zato se prilagajamo z akcijami in okoljskim certifikatom," pove Roman Matek.

Ne želijo podleči potrošništvu

Okoljsko naravnani želijo biti tudi na Solčavskem. Solčavani so zelo ponosni na naziv EDEN oziroma evropsko destinacijo odličnosti, ki so ga dobili leta 2009 za turizem v varovanih območjih. "Solčavsko je vroča točka Slovenije po številu zavarovanih naravnih vrednot. Na sto kvadratnih kilometrih so 104 naravne vrednote, ljudi je pa pet na kvadratni kilometer," ponazori Marko Slapnik, direktor zavoda Rinka, ki na Solčavskem skrbi za trajnostni razvoj. Na tem območju - kar 80 odstotkov ga je zavarovanega - sta dva krajinska parka, Robanov kot in Logarska dolina, velik del zajema tudi Natura 2000, zato Slapnik hudomušno pripomni: "Če živiš v takih planinah in če je vse nekaj zavarovano, moraš biti kar zaguljen, da to preživiš. Teh pet ljudi, kolikor jih živi na kvadratni kilometer, ima nekaj posebnega v sebi. Tudi obiskovalci čutijo, da smo domačini čvrsti in ponosni na tisto, kar imamo," dodaja Marko Slapnik. Ponosni so tudi na večnamenski center za trajnostni razvoj Rinka v Solčavi, ki so ga zgradili z denarno pomočjo norveškega finančnega mehanizma, v njem pa imajo od letošnje pomladi turističnoinformacijsko točko z razstavo o Solčavskem, domačini tam prodajajo svoje izdelke iz lesa in volne ter lokalno pridelano hrano, v stavbi je tudi sedež občine Solčava (ta po številu prebivalcev sodi med najmanjše, po velikosti pa med največje v Sloveniji) in podjetniški inkubator, v okviru katerega domačim podjetnikom za malo denarja ponujajo poslovni prostor.

"Pri nas je bil trajnostni razvoj prisoten, še preden smo iznašli besedo trajnost. Že stoletja živijo ljudje na tak način. Zdravo kmečko logiko nadgradimo s strokovnim znanjem, saj ne želimo podleči potrošništvu, pač pa želimo s sedanjim načinom življenja ohraniti naravo ter dodati vrednost tukajšnjemu lesu, volni in doma pridelani hrani," načrte razkrije Marko Slapnik. Prepričan je namreč, da je tisto, kar je dobro za domačine, dobro tudi za obiskovalce. Kako zelo se morajo potruditi zanje, pa pove že podatek, da je Solčavanov le okoli petsto, na leto pa jih obišče 150.000 turistov. Posebneži so tudi po velikosti kmetij: slovensko povprečje je le dobrih šest hektarjev, na Solčavskem, kjer je 50 kmetij, pa so te velike povprečno 145 hektarjev. Petnajst jih je usmerjenih v ekološko pridelavo, druge povečini gospodarijo na sonaravni način, zato ne bi bilo trajnostno, če si obiskovalec na Solčavskem ne bi privoščil savinjskega želodca ali izvrstnih sirov.