Tako kot ne more nihče izbrisati razmesarjenega obraza našega boksarja Dejana Zavca. Ko nam je kamera od blizu pokazala krvav in zabuhel obraz, smo bili šokirani. To je bilo močnejše od Roberta de Nira v filmu Razjarjeni bik. Pred slabim tednom dni je Dejan prehitel filmsko fikcijo. Prehitel v trenutku, ko je jezno krožil po ringu in iz sebe spravljal le eno besedo: f..k. Tisto klečanje ob vrveh in jok pa že del igre. Jasno, tako morajo na kamerah izgledati nesrečni junaki.

Nam se vedno zgodijo nesreče. Nekaj pade z neba. Nekdo nas pač ne mara in se izživlja nad nami. V športu še posebej. Zadnji teden smo padali iz enega poraza v drugega. Najprej v veslanju, potem v nogometu, nato v boksu, sledijo košarkarji in za krono še enkrat nogometaši. Eno tako luzersko obdobje, kjer nam je že vseeno. Ok, če je bil fiasko proti Estoncem še šok in Dejanovo predčasno krvavetje emocionalno težko prebavljivo, so bile ostale stvari jasne. Jasno je bilo, da nam bodo Rusi v zadnji sekundi dali tisti koš, in še bolj jasno je bilo, da nam bodo sosedje žogo enkrat potisnili v mrežo. Ena splošna apatija in vdanost v usodo se je širila kot mrtvaška koračnica. Vsako sekundo smo vedeli, da gre za pogreb. Komentatorjem navkljub, ki so poskušali biti na drugi strani. Optimisti v besedah in pesimisti v mislih.

Zmagu Sagadinu je bilo vse kristalno jasno. Enako tudi selektorju Matjažu Keku, ki je šel na letališču mimo kamer, kot da prvič vidi televizijo. Si predstavljate, da tip, ki že nekaj let ob vsaki priložnosti skoči pred mikrofon in zagovarja svoje fante, zdaj niti ne pogleda proti novinarju. Res depresivno. Res je grozno videti, kako naši ne znajo prenašati porazov. Kako na koncu celo stresajo jezo nad tistimi, ki niso nič krivi. Nad novinarji in navijači. Kot da ni povsem normalno, da enkrat zmagaš, drugič pa pušneš. Kot v lajfu.

Podobno velja tudi za naše politike. Tudi njim se dogajajo krivice. Vedno je nekdo drug kriv, če izgubijo. Janez Janša je to lepo povedal kameram v ponedeljek pred sodiščem: medtem ko bo on moral po njegovih besedah zdaj hoditi na to farso, ki se bo vlekla v nedogled, bodo njegovi politični nasprotniki lepo pripravljali strategije, akcije in se v miru šli predvolilni boj. Tisto v ponedeljek je bila res farsa. Za vsakega na svoj način. So pa poskušali to farsičnost ubesediti tudi gostje v novi oddaji Odkrito, s katero bo skušala ob torkih nacionalka šišati konkurenčno oddajo Preverjeno. Voditeljica Tanja Gobec je goste posadila za okroglo mizo, kar je velika novost na nacionalki in pomeni slovo od gostilniških pultov a la Pogledi Slovenije. Skratka, Tanja je skušala spregovoriti o sojenju v zadevi Patria na odkrit način in z gosti prišla le do ugotovitve, da je bila sodna dvorana premajhna. Naravnost epohalno odkritje. Ravno prava iztočnica za zagovornika enega od obtoženih Francija Matoza, da se je lahko zjadal nad mizerijo premajhnih miz, in iztočnica tudi za odvetnika Stojana Zdolška, da je skozi majhnost sodnega prostora razvil tezo o odnosu države do sodstva. Tu imamo sojenje dvajsetletja, vse skupaj pa pripravimo, kot da gre za kreg dveh sosedov okoli dveh metrov zemlje.

Je pa v posneti izjavi Janez Janša izstrelil naslednjo duhovitost: glede na to, da bo vsak ponedeljek na sojenju petdeset kamer, bomo mi pred ekrani v živo spremljali televizijsko nadaljevanko. Zdaj, ko čakamo na resničnostne Kmetije in nadzvezdniške Big Brotherje, bomo zastonj vsak teden dobili porcijo s sodišča. Zato bi bilo na mestu, da nacionalka zagrabi priložnost in svoj največji studio ponudi ljubljanskemu okrajnemu sodišču. Zakaj ne bi lepo napudrani in še lepše osvetljeni protagonisti postali del prave telenovele. S splošnimi in bližnjimi plani. Zrežirano tako, da bi se vsak teden končalo ravno na točki, ko bi morala pasti kakšna epohalna sekvenca. Saj veste, potekel bi čas in na vrsto bi morali priti oglaševalci. Če bi po eni strani nacionalka tako dvignila svojo gledanost, pa bi po drugi strani gledalci lahko interaktivno posegali v dogajanje. S komentarji in stavami. Upam le, da se vsi protagonisti dobro zavedajo, kaj se ponavadi zgodi na koncu dobrih nadaljevank. Pride do obrata, totalnega šoka. Pojavi se nekaj od nikoder, kar spremeni potek dogajanja. Realnost, ki preseže igrano fikcijo…