Na nogah sta ostala samo eden s kamero in drugi s kozarcem v roki. Ta se opoteka po travniku med pijanimi telesi brez življenja in ponavlja:
– Moje ime je Hrastar. Zvonko Hrastar... hik!... Oseminosemdesetega sem aretiral Janšo!
Vse, kar leze in gre, se je tako spravilo nad nesrečne slovenske vohune, da so takšni in drugačni, da so si nadeli kape s peterokrakimi zvezdami, da pijani na glavi nosi, kar trezni misli – nihče pa ne pomisli, kako je njim.
Ti nesrečniki leta in leta živijo v štiriindvajseturnem stresu, nosijo glavo v torbi, trepetajo, ali jih bodo ujeli, ko kolovratijo po Zagrebu za Jadranko Kosor, sproščeno srfajo okoli Savudrije ali pošiljajo šifrirana sporočila z Učke, ko drvijo z aston martinom po Međimurju na begu pred hrvaškimi obveščevalci ali ko se v Blejskem jezeru potapljajo na lovu za sovražnikovimi podmornicami. V jacuzziju, s prsato rusko vohunko na koncu, vohuni počivajo samo v filmih o Jamesu Bondu. V resničnem življenju pa ima agent Sove Janez Bond po vrnitvi iz Moskve dve uri, da se naspi, preden ga iz zgradbe v ljubljanskih Stegnah pokliče miss Moneypenny in ga pošlje na novo tajno nalogo, v kateri se mora preoblečen v Saša Ožbolta infiltrirati v Košarkaški klub Zagreb Croatia Osiguranje in v naslednjem letu zagotoviti Olimpiji štiri točke v NLB ligi.
In kdo ve, ali bi se jim sploh uspelo tako sprostiti celo ta edini dan, če ne bi lani na čelo osrednje slovenske obveščevalne agencije prišel mladi obveščevalec Sebastjan Selan in se odločil posodobiti sistem, modernizirati delo, vnesti nekatere spremembe in popeljati Sovo v enaindvajseto stoletje.
– Kaj praviš?! je na kolegiju osupnil namestnik.
– Team building, je slovesno ponovil novi direktor.
– Team building??? ga je zgroženo gledala družba okoli velike hrastove mize.
– Ja, to je zdaj povsod po svetu najnovejša fora, je živahno pojasnjeval Sebastjan Selan. Zaposleni in šefi se zberejo nekje v naravi, malce se sprostijo, družijo, se pogovorijo, spoznajo med seboj. To je dobro za delo, vsi po svetu zdaj organizirajo team buildinge. Obveščevalci iz nemškega BND, na primer. Ti svoje team buildinge organizirajo tukaj pri nas, v Sloveniji. Ljudje božji, danes ni resnega dela brez team buildinga.
– Meni se to zdi kot tiste delavske športne igre v socializmu, je pripomnil komunistični veteran na koncu mize. Čez dan alkohol, ponoči seks.
Stari udbaši iz agencije so sumničavo zmajevali z glavami – saj veste, kakšni so ti iz stare garde, nezaupljivi do vsega novega in modernega –, toda ko jim je novi direktor pojasnil, da je ta, kako se mu že reče, team building, pravzaprav nekaj takega, kot so bile delavske športne igre v socializmu, mu jih je uspelo zlomiti. Sovini agenti so tako kmalu dobili vabilo za konec tedna v nekem planinskem domu bogu za hrbtom, mi pa odgovor na vprašanje, kako je pravzaprav, ko obveščevalna agencija organizira team building.
– Shaken, not stirred, naroči tako eden od izkušenih slovenskih obveščevalcev špricer, pri tem pa komaj drži kozarec, ko mu natakar doliva mineralno v rizling.
– Moje ime je Hrastar. Zvonko Hrastar, se maje na negotovih nogah in gnjavi natakarja. Oseminosemdesetega sem aretiral Janšo!
– Družeee Titooo, bijelaaa lica, kad ćeš doooći do Brežica, se z jase zasliši pesem žensk, ki jo prekine globok smeh, ko eden od šefov kuharju ukrade kapo in s flomastrom nariše rdečo peterokrako. Opoteka se šef s titovko na glavi, za njim živčni kuhar, za kuharjem pa že fino okajen agent, ki si je iz prtička naredil metuljčka.
– Moje ime je Hrastar. Zvonko Hrastar, se kuharju obesi na rame in se maje na negotovih nogah. Oseminosemdesetega sem aretiral Janšo!
Ko jih človek tako gleda, pijane in nore, so mu ti tajni agentje skoraj simpatični. Ljudje iz mesa in krvi, kot vi in jaz. Ali jih je treba pribiti na križ, ker so si enkrat v svojem napornem in stresnem življenju dali malo duška? Ali niso dovolj kaznovani že s tem, da so javno objavili njihove fotografije? Zdaj vsakdo ve, kdo so. Preostanek življenja bodo preživeli tako, da se bodo skrivali pred Al Kaido in strašnimi hrvaškimi obveščevalci ter pojasnjevali celotno zadevo zgroženi slovenski javnosti in strogemu pravosodju.
– Trgovski potnik, kaj? te dni besno pakira svoje stvari iz stanovanja državna tožilka Branka Zobec Hrastar. Kako sem bila neumna! Kje sem imela pamet, kako da niti enkrat nisem posumila?!
– Toda, draga, saj menda razumeš, da je šlo za tvojo varnost, se moledujoče mota okoli nje soprog. Oseminosemdesetega sem aretiral Janšo!
