Na prvi pogled so sicer vsi zadovoljni, saj so filmi, ki jih je Hollywood izrinil iz »svojih« multipleksov, z logiko »filmski festival v vsako planetarno vas« dobili nov distribucijski kanal in nemalo filmov danes »živi« od festivalskih projekcij, festivalom pa je s spremljevalnimi programi, zabavami, številnimi gosti in poudarkom na množičnem druženju ljubiteljev filma uspelo gledalce vsaj za nekaj dni zvabiti z interneta in jih spraviti nazaj v kinodvorane. Ob vsem tem se tako organizatorji festivalov kot njihovi udeleženci skoraj ne bi mogli bolj strinjati, da so takšni dogodki izjemno pomembni za popularizacijo »resnega«, »zahtevnega«, »avtorskega«, »umetniškega«, »neodvisnega«, »politično nekorektnega« in še kakšnega filma.

A filmskim festivalom, s tem pa seveda tudi festivalskemu filmu, temu novodobnemu, a na srečo še vedno dokaj nedoločenemu filmskemu žanru, se že dolgo dogaja neke vrste holivudizacija, to je vzpostavitev strogih in jasno določenih pravil igre, ki so se izoblikovala okrog največjih svetovnih festivalov, ki so vse bolj »zvezdniško« in vse manj »filmsko« zasnovani, in ki posredno vse bolj vplivajo tudi na svoje manjše bratce in sestrice. Cannes, Benetke, Berlin in drugi velikani so se namreč že pred leti s svojimi scenarističnimi in drugimi delavnicami ter tudi denarnimi skladi, predvsem pa vplivom, ki ga imajo na nadaljnje življenje tam prikazanih filmov, odločno vpletli v samo filmsko produkcijo in zato tam festivalske politike vse bolj nadomeščajo umetniški okus selektorjev, ki imajo glavno besedo kvečjemu še v stranskih sekcijah.

Po drugi strani se za selektorje manjših »nevplivnih« festivalov včasih zdi, da se vse preradi podredijo okusu »festivalskega občinstva«, te fantomske množice kulturnih žurerjev, ki si poleg dobre zabave največkrat želi predvsem spoznavati svet, še najraje njegovo politično podobo, in dobivati vpogled v »dejansko stanje stvari«, torej tisto resničnost, ki jo množični mediji po njihovem mnenju zavzeto prikrivajo ali pa jih preprosto ne zanima. Tako so postali filmski festivali, še bolj kot ljubiteljem filmske umetnosti, privlačni kulturologom, politologom, sociologom in drugim »mladim družbenim raziskovalcem«, ki zjutraj pogledajo, kako je v Iranu, opoldan prečekirajo situacijo v Gruziji, zvečer pa se pobliže seznanijo s tem, kaj se dogaja v Indoneziji. In po tednu ali dveh gledanja festivalskih filmov ti ljudje o svetu zagotovo, vsaj tako so prepričani, vedo več kot po nekajletnem spremljanju televizijskih poročil in branju časopisov.

Zato nas niti ne bi smela presenečati poplava neorealističnih ali že kar dokumentarnih filmskih zgodb z vseh koncev sveta, ki za nepoučene »razkrivajo« svoje lokalne realnosti in ki velikokrat prevladujejo v festivalski ponudbi. Te filme festivalski guruji kot po pravilu označujejo za male spregledane mojstrovine in bisere najnovejše neodvisne produkcije, njihove avtorje pa kar za mesije nekakšnega novega filma. A izmed vseh teh azerbajdžanskih Tarkovskih, paragvajskih Bergmanov ali nigerijskih Godardov le zelo redki trajno izplavajo na površino in se resnično uveljavijo kot relevantni filmski avtorji v mednarodnem prostoru. Festivali pač naslednje leto odkrivajo že nove mesije in njihove spregledane mojstrovine in le redki se še spomnijo lanskoletnih ljubljencev občinstva.

A ne glede na vse to in še več tega, filmske festivale človek preprosto mora imeti rad. Najsi je človeku všeč priložnost, da lahko na enem mestu sreča svoje številne filmske prijatelje, dobi v nekaj dneh dober vpogled v sodobno filmsko produkcijo, ali ima zgolj rad dober žur, vse to v paketu z obiskom kakega zanimivega kraja, je to pač kvalitetno preživeti prosti čas, zato se vse več ljudi poleti namesto poležavat na peščeno rajsko plažo raje za en teden odpravi »gledat filme« v Sarajevo ali Motovun.

In zato moramo biti filmarji festivalom preprosto hvaležni za njihov obstoj. Poleg tega, da se tudi mi v prvi vrsti radi dobro zabavamo in družimo, se namreč tudi zelo dobro zavedamo, da bi nam v času pirate baya in hišnih kinov brez njih trda predla. Vsi mi, četudi to včasih stežka priznamo, sami pri sebi pač vemo, da bi v svetu brez filmskih festivalov režiserju, ki bi želel na projekcijo svojega »avtorskega« filma zvabiti večtisočglavo množico, v tej nameri lahko pomagala le še prisilna mobilizacija nezainteresiranega ljudstva.