Seznam prisotnih se je začel z Afganistanom in končal z Venezuelo. Za njo je bila napisana še Jugoslavija, ki je bila označena z zvezdico kot suspendirana država. Vsi drugi so preživeli. Sudana je pol manj, vendar je še vedno tam. Samo edini evropski članici gibanja je uspelo, da se je uspešno razstrelila.

Kje, zaboga, je Brunej Darusalam?

Po glavi se mi je motal kratek dialog, ki sem ga v različnih naglasih slišal na najbolj nepričakovanih koncih sveta.

"Tito-Naser," je bil vzklik, ki me je v Kairu pozdravil, ko sem mlademu sogovorniku pojasnil, od kod prihajam. Sklenil je roke in se nasmehnil. "Ahin," je še dodal in me popolnoma zbegal. "Brata."

Ta politična arheologija se ni odvijala v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v senci uradnih ceremonij, ampak letošnjega februarja med revolucijo na Tahrirju. Njegovih deset besed angleščine in mojih pet besed arabščine je zadoščalo ravno toliko, da sva si izmenjala naslove na facebooku. To je bil v tistih dneh obvezni ritual priznanja skupnega sveta. Ko sva jecljajoče iskala še kaj skupnega in razrešila geografske koordinate, je potem z dvema mrtvima državnikoma vzpostavil teren, na katerem sva se našla in obmolknila, ker nama je zmanjkalo besed. Neuvrščeni. Zvenelo je kot nekaj iz daljne preteklosti, ki ne obstaja več drugače kot mit.

Ampak tudi kot mit je bilo vabljivo. Bili so časi, ko smo bili z Egiptom del skupnega sveta. Pa tudi z državami, ki te spravijo v zadrego, ker ni čisto jasno, kje na zemljevidu bi jih lahko našel. Kje zaboga je Brunej Darusalam? Svazi je država? Od kdaj? Lesoto, Belize, Surinam, Burundi in Butan so na istem seznamu kot Indija, Južna Afrika in Indonezija. Zadnje tri so največja demokracija na svetu, najpomembnejša afriška država in država z največ muslimani na svetu.

Neuvrščeni. Le kaj bi to lahko bilo? Ko sem čakal na letalo na ljubljanskem letališču, sem listal po starih papirjih in prebiral o tem nenavadnem gibanju z ironijo, ki se mu je prismolila v časih padanja berlinskega zidu. Pa vendar sem imel v rokah karto za Beograd in letel na spominsko zasedanje v čast petdesete obletnice prvega vrha, ki se je septembra leta 1961 odvilo v tedanji prestolnici Jugoslavije. Ali prestolnici tedanje Jugoslavije. Ni bilo čisto jasno, katera formulacija bi lahko bila bolj pravilna.

O prvem srečanju se pri najboljši volji nisem mogel spomniti ničesar. O naslednjem vrhu gibanja v Beogradu leta 1989 sem se spomnil samo to, da je Moamer Gadafi tedanjemu predsedniku Jugoslavije Janezu Drnovšku poklonil dve kameli. V rokah sem imel tudi depešo, ki jo je prejšnji teden objavil Wikileaks. Ameriški veleposlanik je med pripravami na invazijo Iraka pisal domov, kako v slovenskem tisku ni nobenega navdušenja za sodelovanje, "nekateri pa se obnašajo, kot da ne vedo, da Slovenija ni več članica neuvrščenih". Vsaj kot apozicija je gibanje del ameriške politične terminologije.

O gibanju se je v slovenščini govorilo samo še v preteklem času. Vendar je letalo zamujalo in je poletelo šele, ko bi moralo že pristati v Beogradu. Zdelo se mi je, da se svet le ni tako dramatično spremenil, če se je letalski protokol med Ljubljano in Beogradom tako dogmatsko držal tradicije iz šestdesetih in sedemdesetih let. Potek srečanja neuvrščenih je ta občutek potrdil.

Večna podpora Palestincem

V zgradbo nekdanje zvezne skupščine sem odšel prešerno razpoložen in disciplinirano poslušal protokolarne govore, v katerih so v glavnem obujali spomine na bleščeče čase gibanja, ko so ga vodili politiki svetovnega slovesa. Zunanji ministri so prej zveneli kot društvo občudovalcev gibanja neuvrščenih kot pa voditelji globalne politične mreže, ki ne predstavlja samo dveh tretjin človeštva, ampak ima med sabo nekaj ekonomskih velesil. Egiptovski zunanji minister Mohamed Kamel Amr je predsedoval zasedanju in mimogrede omenil, da je v Egiptu prišlo do revolucije, potem pa je vseh šeststo prisotnih pozval, naj podprejo Palestince na glasovanju v generalni skupščini Združenih narodov. Odločalo se bo o tem, ali naj Palestino sprejmejo kot enakopravno državo ali ne. Zvenelo je kot zelo resen poziv, vendar je skozi dva dni zasedanja postajalo jasno, da iz tega ne bo nastala niti formalna resolucija, ki bi kogarkoli zares obvezala. Na koncu je Amr ponovil obljubo, da bodo države članice tudi na tej generalni skupščini podpirale palestinske napore, da dobijo svojo državo. "Vprašanje Palestine je bilo in vedno bo v srcu in na umu gibanja neuvrščenih," je na koncu sklenil. "Od svojega nastanka gibanje podpira legitimne aspiracije palestinskega naroda pri uveljavljanju neodtujljivih pravic, med katerimi je prva njegova pravica do lastne suverene in neodvisne države." To je bil zadnja desetletja najbrž najbolj ponavljan stavek mednarodne politike. Dobil je status zaklinjevalne formule, ki ga je ponovil tudi vsak govornik v Beogradu, vključno s slovenskim zunanjim ministrom Samuelom Žbogarjem. Vendar so Palestinci sedaj v položaju, ko jim je ostala samo neodtujljiva pravica do suverene države. Ozemlja, na katero bi jo lahko postavili, skoraj ni več. Ko sem stavek slišal desetič, bi neuvrščene zlahka odpravil kot gibanje organizirane politične nemoči.

Libijo je predstavljal prazen sedež

Vendar sem se zdrznil, ko se je oglasila južnoafriška zunanja ministrica Maite Nkoana-Mashabane, ki se je gibanju zahvalila za podporo pri boju proti apartheidu. Potem pa je rekla, da se danes svet sooča s podobnimi problemi kot pred petdesetimi leti in da so principi, na katerih je bilo gibanje ustanovljeno, danes bolj relevantni kot kdajkoli prej.

Če to ni bil zgolj poklon preteklosti, je iz Južne Afrike svet videti v resnih težavah. Leta 1961 je bila njena dežela v primežu fundamentalistične rasistične bele manjšine, ki je črnce obravnavala kot posebno vrsto med živalmi in nižjimi rasami. Sosednja Rodezija je bila v procesu preobrazbe iz britanske kolonije v suvereno državo, v kateri črnci v mestih niso smeli hoditi po pločnikih, ki so bili rezervirani za belce. Kenija je bila britanska kolonija, Nigerija pa že celo leto neodvisna država. V Alžiriji je proti Franciji potekala ena najbolj krutih vojn za neodvisnost v zgodovini Afrike. Pol sveta je bilo v vojni za neodvisnost, druga polovica pa v hladni vojni z rezervami jedrskega orožja. Gibanje neuvrščenih je takrat izumilo politično govorico, ki je poskušala iz kopice držav in osvobodilnih gibanj brez moči sestaviti svetovno silo med dvema velikima jedrskima blokoma. Na idejo je prišel indijski premier Jawaharlal Nehru, ki je v Josipu Brozu Titu našel sijajnega strokovnjaka za politični marketing. Skupaj z Gamalom Abdelom Naserjem, Kwamejem Nkrumahom in Sukarnom sta sestavila paltformo revežev za napredek sveta. Jedro ideje je bilo, da je to svet v razvoju. Ni zvenelo slabo.

Južnoafriška ministrica je govorila o konferenci o globalnem segrevanju, ki bo letos potekala v Južni Afriki. Globalno segrevanje je cena za ekonomski napredek sveta. Ob zdajšnjem stanju svetovne ekonomije to zveni ponesrečeno, pa tudi politični kontekst je kompliciran.

Libijo je predstavljal prazen sedež. Z doktrino neuvrščenih je danes težko razložiti državo, v kateri so letala zveze Nato bombardirala trdnjavo Moamerja Gadafija v Tripolisu, medtem ko so proti njej prodirali uporniki, celotna operacija pa je potekala pod resolucijo Združenih narodov o zaščiti civilistov. Mnogo ministrov je protestiralo zaradi zlorabe resolucij Združenih narodov, vendar iz previdnosti Libije niso omenjali. V nekdanji palači federacije v Beogradu skoraj ni mogoče najti zgradbe, ki se je ne drži pridevnik nekdanja so se srbska podjetja z zvenečimi imeni nekdanje Jugoslavije predstavila s projekti obnovitve sodelovanja iz preteklih časov. Med njimi je najbolj kredibilno izstopala obrambna industrija. Politiko miru se je tradicionalno vedno začelo s pogodbami o prodaji orožja. Sklepno slovesnost srečanja pa je preglasila vest iz Haaga o obsodbi srbskega generala Momčila Perišića, ki je dobil 27 let zapora zaradi vojnih zločinov.

Neuvrščeni so od vsega začetka bili protislovno gibanje.