Ste predavatelj romunske književnosti na bukareštanski univerzi in avtor študije o romunski postmodernistični književnosti. V kakšnem odnosu so teoretske raziskave z vašim ustvarjanjem? Tudi vaša dela so teoretiki označili za postmodernistična.

Takole bom rekel: postmodernizem je bil moja akademska, ne umetniška izbira. Očaral me je kot teorija in predvsem kot filozofija, kot jo je predstavil italijanski filozof Gianni Vattimo. Na konceptualni ravni je vsekakor zanimivo, kaj se je zgodilo, ko se je modernizem s svojimi eksperimenti izpel. Še posebej pa sem se posvetil dogajanju v romunski literaturi, v kateri se je pojavil, preden smo izvedeli za besedo, pred poimenovanjem. Informacije o tovrstni literaturi so prihajale v Romunijo s petnajstletno zamudo, preko pisateljev, kot so John Barth, Thomas Pynchon, Italo Calvino ali Umberto Eco. Pri nas se avtorji, ki so pisali na tak način, sicer niso imeli za postmoderniste, ampak za stiliste, ki niso tematizirali zunajliterarne stvarnosti, ampak literaturo samo, njeno nastajanje samo, metajezik... Moja notranja pisateljska struktura pa nima veliko opraviti s postmodernizmom, četudi sem seveda svoje znanje s pridom uporabil, denimo v knjigi, v kateri sem, kot James Joyce v Uliksesu, "recikliral" vso romunsko književnost do danes. Gre za nekakšen roman v verzih, ki "prepesnjuje" vso našo literarno dediščino, in to je bil gotovo postmodernističen postopek, knjiga je polna citatov in predelav. Ta knjiga se mi zdi moje najpomembnejše delo, a nikoli ne bo prevedena, ker je ni mogoče brati zunaj dobrega poznavanja romunskega literarnega obzorja. Drugo takšno delo je trilogija Orbitor (orbitor pomeni nekakšno oslepljujočo, mistično luč. op.p.), ki se ukvarja s holografsko pisavo in fraktali, imenujem jo fraktalni roman. Vse to so postmodernistični koncepti. Toda če bi se že moral označiti, bi se označil kot neoromantika, zanima me le moje notranje življenje.

Kaj je torej z literaturo danes, kakšen je post-postmodernizem?

Pred dvajsetimi leti sem se v Frankfurtu udeležil seminarja z naslovom Postmodernizem in tisto onkraj njega. In takrat so razpravljavci dvomili, da bo sledilo karkoli…

… konec literature, kot Fukuyamov konec zgodovine?

Tako nekako, da, zato mi je bilo všeč, ko je Thomas Pynchon v neki spremni besedi zapisal, da zdaj živimo v postironičnem svetu. Kar je seveda mogoče razumeti na dva načina: ali, da smo ironijo prignali do vrhunca, ali pa da je uplahnila, da smo spet v resnem.

Moj vtis je, da smo predvsem v otročjem…

… ali bolje pubertetnem, vse se giblje v tej smeri, svet izgublja občutek za zgodovino, za vrednote, za temeljne stvari…

… za odgovornost?

… vsekakor, da. Življenje postaja sanjarjenje, veliko mladih ljudi, in z njimi imam na univerzi velika opravka, zato jih dobro poznam, živi brez cilja in smisla, ker predobro vedo nekaj, česar mi nismo vedeli, namreč da je življenje sen...

Kot je že v 17. stoletju rekel Calderón de la Barca?

A mu nismo verjeli. Zdaj pa mu ta mlada generacija verjame. Življenje je sen, in ga je treba živeti, ker potem ni ničesar več; zato so mladi hedonistična generacija, ki ne razmišlja ne o preteklosti ne o prihodnosti.

Težava je v tem, da v imenu te sanjave generacije odločitve sprejemajo zelo budni, a ne dobronamerni odločevalci. Ni to nevarno?

Je. Toda vsi smo živeli v nevarnem svetu, tudi midva, kajne? (smeh)

V Nostalgiji me je presenetilo, da v njej ni nikakršnih političnih okoliščin, ni sledi diktature, ki jo na primer popisuje vaš kolega Dumitru Tepeneag ali pa, s svojega vidika, predstavnica nemške manjšine v Romuniji, nobelovka Herta Müller.

Prav imate, da v tej knjigi ni političnih razsežnosti, so pa zato v drugih, ki niso prevedene in so nastale kasneje. V času romunske revolucije 1989 sem imel 31 let, do tedaj pa sem živel izključno v svetu knjig. Zame so bili Rilkejevi stihi neskončno bolj pomembni od tega, kar se je dogajalo okoli mene. Seveda sem občutil pomanjkanje, kot vsi drugi, in sem bil frustriran zaradi zatiranja, a književnost je mene in moje prijatelje tako napolnjevala, da nismo ničesar zares pogrešali, nenehno smo brali, vse povprek, to so bili dobri časi, sedemdeseta leta, ko so tujo literaturo na veliko prevajali. To je bila nekakšna posebnost tedanjega romunskega sistema, v primerjavi z ruskim ali madžarskim, da je dopuščala prevajanje vsega tujega…

… pa vendar so cenzurirali Umberta Eca, ki je šele pred leti sam ugotovil, da v prevodu manjka lep kos njegovega teksta.

Da, a to ni bilo v sedemdesetih letih, ampak v osemdesetih.

Kasneje?

Da, v Romuniji smo imeli dve "stalinistični" obdobji, v petdesetih in osemdesetih letih, vmes je bilo nekakšno zatišje, Ceausescu se je celo začel približevati Zahodu, sprejela ga je angleška kraljica, kot nekakšnega upornika proti Rusom, Nixon je obiskal Romunijo… Moja generacija je doživela prednosti tega obdobja.

Leta 1989 pa so cenzurirali tudi vaš roman Nostalgija, kajne?

Da, najprej so prepovedali naslov, to pa zato, ker je v tistem času ruski režiser Andrej Tarkovski prebegnil v Italijo, kjer je posnel znameniti film z istim naslovom, Nostalgija; tako so cenzorji mojega spremenili v Sanje. No, tudi ime enega izmed ženskih likov, Eleno, so črtali, ker se je tako imenovala predsednikova žena. (smeh)

Kaj se je pravzaprav zgodilo v osemdesetih, da se je diktatura spet zaostrila?

Ceausescuju se je zmešalo.

(smeh) Resno?

Ja, resno mislim, postal je paranoičen, obsedla ga je misel, da mora Romunija vse svoje dolgove plačati v desetih letih…

… o, pa saj nekaj podobnega govorijo tudi v Mednarodnem denarnem skladu in Evropski banki, so nori?

Očitno! Potem je obiskal Mao Cetunga in korejskega predsednika Kim Il Sunga in se od njiju učil vodenja države na azijski način, kot azijski despot. Ko je to znanje nato uporabil na nas, se je položaj tako poslabšal, da smo celo mi, knjižni molji, na koncu postali zelo jezni, in takrat se je tudi naša literatura spremenila: dotlej smo verjeli, da je vse, kar pišemo z odprtostjo duha, ravno tako nasprotovanje režimu, a v tem obdobju smo v svojih delih začeli tudi neposredno tematizirati politično stanje. Sam sem to počel predvsem v pesmih. Tako lahko rečem, da navkljub svoji zaprtosti nikoli nisem bil apolitičen, zdaj pa sem še toliko bolj vpleten, saj že osem let pišem tedensko kolumno za pomemben časopis.

In je naporno, kaj?

Ja, sit sem tega, izgubil sem veliko prijateljev in dobil veliko sovražnikov. Sem zelo miren človek, a ko stopiš v območje politike, te poškropi, z vseh strani.

Ali tudi vam očitajo, da nekdo "stoji za vami", tako kot meni? Je tudi pri vas ogromno internetnega pljuvanja?

Očitajo mi vrsto stvari, obračunavajo z mojo osebo, ne z idejami, včasih je res grozno. A istočasno mi je to moje početje tudi všeč, rad provociram, zato, da bi ljudi napeljal k razmišljanju, pa četudi k jeznemu, kajti ko vem, da govorim resnico, nimam omejitev.

Iz pesništva ste prešli v prozo, in nekje ste omenili, da vas to žalosti. Je bil to nekak logičen razvoj?

Verjetno, četudi imam svojo prozo še vedno za poetično, ne glede na formo.

Poetično po tonu, a ne v ekonomičnosti besed? Poezija vendarle ogromno pove z malo besedami.

To drži. In to, takšno poezijo sem zapustil, ko sem opazil da se spreminja v nekaj, čemur se ne morem prilagoditi. V osemdesetih letih sem bil namreč del fantastične romunske literarne "blue jeans" generacije, ki je odkrila ameriško poezijo, beatnike, newyorško šolo, in zelo hitro in ostro smo se iz evropskega modernizma preusmerili k ameriškemu poetičnemu modelu. To je bilo tako, kot če zamenjaš travnato teniško igrišče za asfaltiranega: poezija je postala hitrejša, trša. In v nekem trenutku je to zame postalo preveč prozaično, imam preveč bujno domišljijo in ta poezija je bila zame preveč ploska. Prej sem pisal nadrealistično poezijo, ko pa sem se poskusil v tej novi, nisem bil zadovoljen in je takrat tudi nisem hotel objaviti, ravno zaradi teh dvomov; sem jo pa objavil lani, z lepim uspehom. Zdaj jo lažje prebavljam ravno zato, ker sem takrat poezijo opustil, prešel v prozo, napisal vse, kar sem napisal, in zdaj se mi tudi tista epizoda ne zdi tako slaba.

V vaši knjigi se zdi med mnogimi literarnimi referencami, od Kafke do Ciorana, najbolj navzoč južnoameriški magični realizem, Márquezovih Sto let samote, Borges s svojo obdelavo sanj in brisanjem meja med stvarnostjo in sanjami, Julio Cortázar… Od kod ta naveza na Južnoameričane?

V sedemdesetih letih smo res zelo veliko brali vse te avtorje, tudi Sabata, in to je gotovo vplivalo name, predvsem Cortázarjeve kratke zgodbe. Ti pisatelji so nam pokazali, kako se v pisanju otreseš meja, sami pa so se pravzaprav navdihovali pri francoskih nadrealistih in nemških romantikih, pri Novalisu in Hoffmannu, tako da je bila zanka Evropa-Južna Amerika-Evropa zopet sklenjena. Sabato je na primer čisti romantik, opisuje podzemlje, polno slepcev, kar je čisto romantična ideja o podzavestnem. Moj roman Nostalgija je gotovo nastal iz teh vplivov, zato sem v njem tudi navajal njihova imena, ničesar nisem skušal skriti. A na drugi strani ima Romunija tudi zelo močno tradicijo fantastične literature, Romuni so enako latinski kot Južnoameričani, enako nori in enako polni domišljije. Imamo stopetdesetletno tradicijo fantastične literature, ki se je začela z našim najpomembnejšim pisateljem Michaiem Eminescujem v devetnajstem stoletju in je preko Mircea Eliadeja, sicer bolj znanega kot zgodovinarja in filozofa, prešla do avtorjev po drugi svetovni vojni. Ta fantastika je po mojem najpomembnejša črta naše literature. In tej črti sem sledil tudi jaz.

In fantastika se lepo ujema z otroštvom, ki ga popisujete, otroštvo je na neki način vaš najmočnejši navdih, kajne?

Vsekakor. Sam sem bil otrok do enaintridesetega leta, do tedaj, do poroke sem živel pri starših, danes me je prav sram! Še kruha nisem znal sam kupiti! (smeh)

Mamin sinček?

Da! No, kot veste, je bil otrok že za nadrealiste genij, zbirali so otroške pesmice, preučevali pesmi ljudi s psihičnimi težavami, iskali tisto nepotvorjeno, izvirno v človeku, preden ga zmlinči družba. Otroci so gotovo najbolj zanimiva bitja, ki z vsakim letom le izgubljajo, spontanost, izvirnost… Zato sem se v Nostalgiji s takšno strastjo posvetil svojim spominom na otroštvo, v drugi knjigi, Travestiji, pa pubertetnemu obdobju, dvoumni spolnosti tega obdobja, ko ljudje še niso do konca razviti. Junak je hermafrodit, ki so ga pri štirih letih spremenili iz deklice v dečka.

Hkrati pa je otroštvo očitno univerzalno, vsi iz vaše generacije se spominjamo podobnih reči, iger, potepanj po podeželju…

Da, in v tem je trik: če gledate Fellinijeve filme, se vam zdi vse tako znano, kot bi tam že kdaj bili, pravi déja vu. Enako je s Cortázarjevimi kratkimi zgodbami. To pa zato, ker je otrok "brkljač", iz vsega zna nekaj pričarati, iz blata, smeti, igrač, trave, ni važno, če je reven.

Otroštvo bogatih je pravzaprav v literaturi redko opisano kot srečno, večinoma bolj kot dolgočasno ali nadzirano, zatirano. Srečno otroštvo očitno ni povezano s socialnim položajem.

Imate prav, sreča je verjetno bolj povezana s prostostjo, z možnostjo odkrivanja. Ko smo bili otroci, smo vse dni preživeli na dvoriščih, na ulicah, staršev ni skrbelo, da bi se nam kaj zgodilo, in počeli smo marsikaj, kar pod nadzorom ne bi bilo možno. In ravno to raziskovanje te oblikuje.

Ko govorite o strahu staršev, zdaj se spreminja že v paranojo, ki nima nobene zveze z realnimi nevarnostmi.

Mislim, da so za to paranojo v veliki meri krivi mediji, televizijski dnevniki so vsak večer polni umorov, zločinov, ugrabitev, zlorab, občutek imamo, da se na svetu godijo le strahote, da smo vsi ogroženi, še posebej pa seveda otroci.

Ta teror strahu podpira tudi oblast, nešteti varnostni ukrepi nam dajejo vtis nenehne pretnje.

Da, in tako je država enaka kot pretirano zaščitniški starši. Brez nje smo v strahu in nebogljeni. No, razen na Nizozemskem: tam mame sprehajajo otroke v ledenem mrazu po dežju brez dežnika, povsem mokre, v trgovini jih pustijo, da sami tavajo naokoli… (smeh)

Če se povrneva k vašemu opisovanju otroštva, tudi v meni je to ozračje vzbujalo spomine, morda zaradi nekega skupnega socialističnega vzdušja?

Nekaj skupnega gotovo imamo, tudi pisatelji, Poljak Andrzej Stasiuk govori o nekdanjih vrstah pijač ali hrane - mimogrede, v Romuniji je še zdaj prav iz nostalgičnih razlogov najbolj prodajana vrsta piškotov socialistična eugenia. Po drugi strani pa so si bila šestdeseta in sedemdeseta leta po Evropi bolj podobna, kot bi si mnogi na vzhodu radi priznali, tudi na zahodu ni bilo rajskega blagostanja, če gledate neorealistične italijanske filme, vidite podobne prizore revščine ali vsaj skromnega življenja, mularijo, ki se potepa naokrog, praznične odhode v kino…

Napisali ste tudi zelo uspešno knjigo Zakaj imamo radi ženske. Zakaj?

Ponudbo za kratke zgodbe mi je dala ženska revija Elle in bil sem zelo vesel, ker je bil to poseben izziv, ni namreč mogoče pisati enako za knjigo ali pa za revijo, polno oglasov o kozmetiki in oblačilih. Pisal sem zelo preproste zgodbe, privzel sem Salingerjev glas, nežen in zelo človeški glas. Zgodbe niso bile komercialne, v tem je bil moj zastavek: napisati nekaj zelo preprostega, a kljub temu pravo literaturo, brez kompromisov. Kasneje sem te zgodbe objavil v knjigi in šele takrat je urednik predlagal ta naslov Zakaj imamo radi ženske. Knjigo so prodali v neverjetnih 140.000 izvodih.

Tudi zaradi naslova?

Deloma. Bilo je vsekakor neverjetno.

Kolikšna je sicer naklada povprečnega romunskega romana?

Dva tisoč, moje pa se prodajajo zelo dobro, dosegajo tudi 20.000 ali 30.000 izvodov. K temu vsekakor veliko prispeva dejstvo, da je veliko mojih knjig del šolskega programa, torej morajo ubogi starši kupovati moje knjige! Tudi sicer mislim, da je največ mojih bralcev mladih, med starejšimi pa so predvsem tisti, ki v mojih knjigah najdevajo nekdanjega duha Bukarešte, ki jim vzbuja nostalgijo.

O Bukarešti pišete zelo kritično, kot o dolgočasnem, zanemarjenem, umazanem mestu, mene pa je navdušila, zdi se mi neverjetna mešanica zahoda in vzhoda, Evrope in Orienta, kar je že na prvi pogled videti v arhitekturi, kjer se nekdanji "mali Pariz" prepleta s socializmom in bližnjevzhodnimi vplivi.

Vem, o čem govorite, o tej posebni dinamiki.

Da, o dinamiki, ki je nimajo ne Pariz, ne London, ne Rim, ker so vsi zamrznjeni v svojo urejeno zgodovinskost na eni strani in v žalostna predmestja na drugi. Se vam ne zdi, da takšna mešanica stilov, zgodovinskih obdobij, režimov, vplivov oblikuje tudi duha prebivalcev? Poglejte vaše knjige!

Imate prav, Bukarešta je res paradoks: na eni strani je tradicionalno in patriarhalno mesto, po drugi strani pa je kot New York, nikoli ne spi, onesnaženo je, ljudje so nervozni in trdi drug z drugim, v avtomobilih ves čas trobijo, mesto je eklektično, zelo raznoliko, od ruševin do pravoslavnih četrti, v tem smislu je podobna Istanbulu ali Kairu. Moj odnos do nje je zapletena mešanica sovraštva in ljubezni: včasih je ne morem prenašati, zato sem se tudi preselil na rob, v bližino gozda, a po drugi strani je seveda globoko v meni, vpisana v moje prve spomine, ki so čarobni. Bil je čas, ko sem verjel, da je Bukarešta najlepše mesto na svetu, to je še posebej vidno v moji poeziji.

Ker drugega do tedaj tudi še niste videli?

(smeh) Točno! A kot pravite, polna je nasprotij, tu so potem še takšne megalomanske norosti, kot je Ceausescujev Dom ljudstva, ki ga je zgradila štiriindvajsetletna arhitektka!

Njegova vnukinja ali kaj?

Ne, ni bila del klana. Ko je nekoč zbral arhitekte, da bi razpravljali o njegovi zamisli za ta dom, je bila med njimi tudi ta mladenka. In vsakič, ko je Ceausescu rekel, rad bi to in to, je ona odgovorila: "Potrebujete desetkrat več!" Ta papagajski stavek ga je tako očaral, da jo je imenoval za glavno arhitektko, ki je vse, kar je predlagal, naredila desetkrat večje.

Ubogi politiki, kako malo potrebujejo za svoje negotove ege, kajne?

Ja, že velika beseda pomaga. (smeh)

Ekonomski položaj v Romuniji ni lahek, tudi po vstopu v EU ne. Je razočaranje veliko?

Nekdanja neverjetna 95-odstotna naklonjenost EU je upadla, četudi je še vedno okoli 60-odstotna. Položaj, ki je bil pred tremi leti res dober, predvsem pa je obetal še izboljšanje, se je po krizi hudo poslabšal. Tuji kapital ni prišel v obsegu, kot smo pričakovali, desna vlada pa je lani vsem javnim uslužbencem enostavno prepolovila plače, kar je ljudi s posojili pahnilo v neznosne razmere.

Pisali ste tudi o Romih, pravzaprav o Ciganih, saj se zavzemate za to besedo in zavračate politično korektnost besede Romi. V Sloveniji se je za besedo Cigan zavzemal prav primitivni desničarski politik, ki jo je uporabljal kot žaljivko.

Da, ta tema je seveda znova prišla na dan ob francoskem izgonu Ciganov. Kar zadeva besedo samo, treba ji je vrniti dostojanstvo, ne pa jo zamenjati, ker jo ljudje uporabljajo slabšalno. Kar pa zadeva izgon, Francija je ravnala narobe, Italija ravno tako, to ni demokratično ravnanje, to je diskriminacija. V Romuniji sta dva milijona Romov in tako kot pri nas so tudi povsod po Evropi socialni problem, ki ga politiki uporabljajo za svoje namene; a le v Romuniji so jih v srednjem veku imeli za sužnje, jih prodajali kot živino, osvobodili so se šele sredi 19. stoletja. V Romuniji so predvsem na jugu v veliki meri že močno pomešani z Romuni in se niti nimajo več za Rome, saj tu živijo že štiristo let. Pri nas je do napetosti prihajalo predvsem v devetdesetih letih, zdaj, ko nimamo več desnega političnega ekstremizma, pa le še redko, zdaj se vsi le borijo, borimo za preživetje.