Sandra Krkoč
Spomladi je pri založbi Brat Frančišek izšlo delo "Brata p. Angelik in p. Roman Tominec, glasnika pravičnosti in dobrote" patra Silvina Marijana Krajnca, ki je bilo v prvi nakladi v izjemno kratkem času dobesedno razgrabljeno. Avtor se je v knjigi namreč lotil strganja dogodkov iz življenja dveh izjemno priljubljenih pastoralnih figur prejšnjega stoletja: patrov Angelika in Romana Tominca. Da so ju ljudje zares vzljubili, priča tudi podatek, da se je na Angelikovem pogrebu aprila 1961 zbralo okoli deset tisoč ljudi. Pater Roman je svojo življenjsko pot sklenil tri desetletja pozneje.
"Brata sta skoraj vse svoje življenje prebila v Ljubljani, zaradi česar sta lahko navezala in ohranjala stike z različnimi generacijami. Tako sta oblikovala podobo družinskih duhovnikov, ki poročijo starše, krstijo njihove otroke, nato poročijo taiste otroke, pokopljejo stare starše in tako naprej. Poleg tega sta bila ljudem vedno na voljo in v pomoč. Verniki pa so čislali tudi, da se nista spuščala v politične igrice," razloge za množično oboževanje patrov Tominec podaja pisec knjige, ki je mlajšega izmed bratov, Romana, poznal tudi osebno.
Po njegovih besedah je bil ta izjemno razgledan človek, ki je rad pomagal ljudem v stiski ter poleg tolažbe v njih znal prebuditi tudi upanje. Ob slovesu je ljudem menda običajno rekel: "Pogum in veselo srce!" Čeprav je bil izjemno spoštljiv do vseh soljudi, so se mu manj izobraženi težje približali, saj se ga je držala oznaka "gospod doktor". Silvin Krajnc, ki je s patrom Romanom v župniji svetega Cirila in Metoda za Bežigradom preživel dvanajst let, pa poudarja tudi njegovo grdo razvado, in sicer kajenje cigaret, a poudarja, da dima povečini ni vdihaval v pljuča, temveč ga zgolj premetaval po ustni votlini.
Čeprav je avtor med sodelovanjem s patrom Romanom vsrkal ogromno njegovih zanimivih pripovedi, je številne izseke iz življenja bratov izbrskal tudi v različnih arhivih, predvsem pa v revijah, kot so Socialna misel, Cvetje, Bogoljub, Vera in življenje ali Slovenec. Med pregledovanjem arhivov Sove je tu in tam naletel tudi na kakšno informacijo, ki je ni želel vključiti v delo, saj bi s tem lahko razkril nekatere napake še živečih ljudi. Poleg tega meni, da izjave in opažanja sodelavcev Udbe niso nujno verodostojne.
Človek na prvem mestu
Oba brata, predvsem pa Angelik, sta veliko pozornosti namenjala socialnemu nauku ter vseskozi ostajala na strani socialne pravičnosti in družbo silila, naj v razmislek vzame krivice, ki so pustošile med delavci in hlapci. "Patra sta postavljala človeka in njegove potrebe na prvo mesto. Vse delovanje sta podredila človekovi svobodi, pravičnosti in osebni sreči," pristavlja Silvin Krajnc.
Angelik se je pri tem opiral predvsem na krščanski socializem, gibanje, ki socializem postavlja na religiozno podlago, pri čemer goji prepričanje, da je kapitalistični gospodarski sistem nezdružljiv z nauki krščanstva. Ta sicer dopušča posedovanje zasebne lastnine, vendar le, če je bila pridobljena z lastnim delom. Produkti dela in kapital bi se sledeč temu nauku tako morali razdeliti po načelu socialne pravičnosti.
Angelik je podpiral misel, da ljudje ne smejo imeti niti preveč niti premalo, kajti kopičenje bogastva na eni strani sproža spore in napetosti, pomanjkanje pa človeka sili v nepoštenost ter včasih celo v kriminal. Družba bi se po njegovem dokopala do največje mere sreče, če bi bil vsakdo preskrbljen le z osnovnimi dobrinami za preživetje. Starejši izmed bratov Tominec je torej skušal vzpostaviti ravnotežje med gospodarskim liberalizmom, ki posameznikom podarja preveč svobode ter na tak način vodi v egoizem in komunizmom, ki pa ljudem povsem odteguje svoboščine.
Maratonska spovedovanja in deljenje hrane
Angelik in Roman pa sta še globlje zakopala na karitativnem terenu. Čeprav sta na socialne krivice v velikem obsegu opozarjala v različnih revijah, nikakor nista obtičala le na teoretski ravni, temveč sta ubogim vseskozi omogočala pomoč tudi v obliki materialnih dobrin. Že leta 1930 sta ustanovila Zavarovalni odsek III. reda Pax et Bonum, prek katerega sta ljudi iz socialnega dna vsaj nekoliko izvlekla iz lakote in mizerije. V kolegiju sta med ubožne delila hrano ter skrbela za njihovo osebno higieno, z veseljem pa sta vrata odprla tudi tistim lakotnikom, ki so za skorjo kruha prišli poprosit kar v samostan. Roman je celo med prestajanjem zaporne kazni prek posrednikov skrbel, da so nekatere družine dobivale drva, krompir ali olje. Ob zaledju posebne službe sta brata Tominec revnim brezposelnim pomagala iskati tudi delo, saj sta se držala načela, da je strup treba odstraniti pri korenini.
Seveda pa sta vernikom blažila tudi duhovno lakoto. Vedno sta bila na voljo za osebne pogovore ter preganjanje čustvenih in duševnih stisk. V obdobjih, ko je bil verouk prepovedan, sta kopico mladih z raznimi nauki in molitvijo hranila kar sredi noči. Maratonske seanse pa sta imela predvsem v spovednici, saj sta ob nekaterih drugih patrih nemalokrat zaporedoma spovedovala tudi po 15 ur. Leta 1936 naj bi pater Angelik spovedal več kot 34 tisoč oseb, kar v povprečju nanese več kot devetdeset ljudi na dan.
Ker sta se brata Tominec želela približati tudi ljudem, ki sploh niso ali so le redko zahajali v božji hram, sta širila tudi kulturna obzorja. Leta 1937 so njuna prizadevanja za gradnjo župnijske dvorane le padla na plodna tla. Pod okriljem prosvetnega društva je bilo tu že v prvem letu pripravljenih več kot petdeset kulturno obarvanih večerov, ki so postregli s predavanji, gledališkimi predstavami, proslavami ali miklavževanjem, na katerih se je vselej gnetlo ogromno ljudi.
Zapornika s čutom za sojetnike
Patra Angelika in Romana so večkrat aretirali okupatorji, zasliševala ju je tudi Udba, saj sta se distancirala tako od domobranstva, v katerem sta videla izdajo lastnega naroda, kot tudi povojne oblasti, ki se je precej mačehovsko vedla do duhovnikov. Italijani so ju obravnavali kot zagrizena razširjevalca komunistične propagande ter ju prvič aretirali 11. aprila 1943, ko se je na dan praznovanja druge obletnice okupacije Ljubljane na vrhu zvonika frančiškanske cerkve pojavila uporniška zastava. Po vojni pa je bila predvsem mlajšemu bratu ves čas za petami Udba ter ga kaznovala zavoljo banalnosti, kot je poučevanje verouka v prostorih, ki niso bili za to namenjeni, ali ker je med predavanji uporabljal diapozitive. "Oblast je hotela, da bi pater Roman postal škof narodne cerkve, ki ne bi bila povezana z Vatikanom. Ker ni želel o tem ničesar slišati in je podpiral svojega sošolca Antona Vovka, mu je Udba hotela zagreniti življenje z zasliševanji in kaznimi. V enem samem letu je bil zaslišan kar 56-krat," pojasnjuje avtor knjige.
Njun socialni čut razodeva tudi dejstvo, da sta prostovoljno sprejela službo kurata v ljubljanskih zaporih, kjer sta bila nenehno na voljo za pomoč ljudem. Jetnikom, med drugim tudi narodnima herojema Vidi in Tonetu Tomšiču, sta nudila nasvete, jim delila zakramente ter, če je bilo le mogoče, tudi maševala. Roman je za mlade fante prirejal verouk, Angelik pa je v jetnišnici poročil 22 parov ter s tem jetnikom omogočil, da so jih partnerice lahko redno obiskovale ter jim prinašale razne dobrine. Pod redovnimi oblekami sta patra tudi redno prenašala pošto in druge malenkosti, nekaterim zapornikom pa sta celo pomagala do predčasnega izpusta. Angelik se je silovito boril tudi proti smrtni kazni, saj so njeni učinki v primeru zmotne sodbe nepopravljivi.
Angelik je skušal družbo napeljati tudi na to, da bi o zapornikih razmišljala z različnih vidikov in jih ne že vnaprej obsojala. Večina se je zgražala nad detomorilkami, prostitutkami in morilci, a ni nikoli pomislila, da jih v nečedna dejanja nemalokrat potisnejo nevzdržne razmere. Družbe je želel odvaditi tudi pljuvanja po nezakonskih otrocih, saj so ti povsem nedolžni. Prerezal pa je povezavo med nevernostjo in zločini, saj je verjel, da so tudi neverujoči lahko dobri in plemeniti, medtem ko imajo številni, ki se razglašajo za verne, na vesti številne grehe.
"V svojem delovanju sta bila na mnogih področjih glasnika sprememb v življenju cerkve in vizionarsko pred svojim časom. Delovala sta za dobro vseh ljudi ne glede na narodnostno, politično, socialno ali versko pripadnost," ob koncu knjige Brata p. Angelik in p. Roman Tominec, glasnika pravičnosti in dobrote zapiše avtor Silvin Marijan Krajnc.