Slovenska reprezentanca je bila nastanjena v 13. in 14. nadstropju ene od stolpnic. Bivanje se je poleg tega, da so imeli prostore v povsem novem objektu, od nočitev na drugih prvenstvih razlikovalo po tem, da so imeli velik prostor za druženje, v katerem je bila televizija, kuhinja in fizioterapevtska miza. Izrazito individualen šport, kot je atletika, je imel ekipni prizvok. Da so bili pogoji res vrhunski, je priznal tudi Primož Kozmus. Brežičan je dejal, da kaj takšnega še ni doživel. V 14. nadstropju so imeli atleti dostop do ogromne terase, s katere se je videla celotna olimpijska vas, pogled proti središču Daeguja, metališče, če si se nekoliko nagnil, pa tudi tekmovalni stadion. V kombinaciji s številnimi okoliškimi hribi so bili razgledi zares fascinantni.

Stolpnice se minimalno razlikujejo le po barvi, sicer pa so si bile sila podobne. Sarbi je po površini primerljiv z ljubljanskimi Fužinami in Studencem skupaj. Novih stolpnic, ki se krasno ujemajo z obstoječimi urbanističnimi objekti, je bilo sicer nekoliko manj, kapaciteto pa so imele za namestitev 3500 atletov in spremljevalcev. V Sarbiju je bilo tudi veliko nakupovalno središče, gostinski lokali in park, v katerem je bilo dogajanje vedno pestro. Velika gneča je bila v predelu, kjer so bile stojnice z domačo južnokorejsko obrtjo. Vsak atlet, prostor so po večini zasedale atletinje, je imel možnost ob pomoči prijaznih domačink ustvariti kaj unikatnega ali se obleči v tradicionalne južnokorejske narodne noše.

Mesto nam je razkazal trener Slavko Černe, ki je v Daeguju dajal nasvete slovenski rekorderki v skoku ob palici Tini Šutej. "Na vsakem koraku so kolesa, vsak lahko vzame vsakega in ga pusti kjerkoli. Prostovoljci jih sproti razporejajo. Ne vem točno, koliko jih je, a sam bi ocenil, da okrog 500," nam je ob obisku atletske vasi in druženju s slovenskimi atleti, trenerji in vodstvom, pojasnil Slavko Černe, ki je v slovenski atletiki tudi član disciplinske komisije AZS.

Najprej smo se vozili malce med stavbami, kjer sta na eni najbolj padli v oči ogromni kitajski zastavi. Prvič smo se ustavili pred manjšim vadbenim stadionom s tremi stezami. V nadaljevanju ogleda smo znotraj mesta prečkali štiripasovnico in prišli do nogometnega igrišča Park Chu Young, največjega vadbenega središča v Sarbiju, namenjenega predvsem tekačem in skakalcem. Ob njem je bilo trenažno središče, ki je bilo prav tako dih jemajoče. Posebni prostori za hlajenje z ledom, ki so ga v času našega obiska uporabljali francoski sprinterji, številne naprave za fitnes, kjer so silaki, predvsem metalci, dvigovali uteži. Na drugi strani so bila metališča, ki jih ji bilo kar - devet. Tu so imeli metalci krogle, kopja, diska in kladiva svoj raj. Edina manjša pritožba, ki jo je bilo slišati iz slovenskih ust, je bila, da metališča nimajo urejene drenaže, zato je bilo treba kladiva zaradi obilnih padavin dobesedno kopati pred uporabo za naslednji met.

Na koncu metališč je bil raj za dolgoprogaše in nastopajoče v hoji na 20 in 50 km. Tekli in hitro so hodili ob reki ter imeli lep razgled proti atletski vasi, stadionu in mostu. Černe je potrpežljivo čakal, ko smo si vzeli nekaj časa za fotografiranje, bil pa je navdušen tudi nad postavljeni straniščnimi zabojniki. Navzven se je točno videlo, kdaj je potrebno sprazniti greznico, radijski reporter, s katerim smo si delili Černetov "all inclusive", pa je po uporabi stranišča prišel zelo nasmejan. Povedal nam je, da je bila tudi v zabojnikih ogrevana straniščna školjka, tako da takšnega luksuza ni imel le v 75 km oddaljenem hotelu v prekrasnem Gyeungjeju. V Južni Koreji imajo namreč na številnih mestih ogrevane straniščne školjke "nešteto" gumbov in funkcij. Kdor nima japonskih izkušenj, se je na lastni koži prepričal, da ni povsem enostavno potegniti vode. Kdor pa je sedel na školjki in se radovedno igral s tipkami, je bil deležen številnih presenečenj, o katerih bo govoril vse življenje.

Počasi se je mudilo nazaj, saj je bilo treba na taksi proti sedem minut oddaljenemu stadionu, kjer nas je čakal avtobus proti Gyeungjeju. Krog smo zaključili pred stavbo, v kateri je bivala slovenska reprezentanca. Na koncu smo srečali še "desno roko" uspehov slovenske atletske reprezentance v zadnjem desetletju. Legendarnega fizioterapevta Khalida Nasifa, izmenjali nekaj besed, ovekovečili srečanje ter polni vtisov odšli.

Okus novih standardov je občutila deseterica slovenskih atletov, ki prestižnega bivanja v Daeguju ne bo nikoli pozabila. Izkušnja je le dokaz, da se izplača športnikom garati, da izpolnijo normo za nastop na velikem tekmovanju. Le v takšnem primeru so lahko deležni nepozabnih spominov, druženja z atleti vsega sveta, med katerimi na vsakem koraku mrgoli zvezdnikov in nekdanjih šampionov, ki so v trenerskih ali organizacijskih funkcijah. Življenje med njimi je vedno nepozabno.