Po religijski razlagi so to Kristusove neveste, izbrane in poklicane od boga, poročene s Kristusom, ki ga na zemeljski obli uteleša sveta cerkev. A religijska razlaga za poznavanje in razumevanje pojava in njegovih vidnih razsežnosti ne ustreza, saj vzroke, dejavnike in pogoje, ki pojav določajo, pogosto zakriva s tančicami religijske misterioznosti. Ne glede na to, kakšno kulturno vrednost pripisujemo redovnemu poklicu, je za razumevanje redovništva treba vedeti, kako pojav deluje in katere okoliščine ga določajo.
Vida Žabot je v knjigi Križ na prsih slovenskemu bralcu slikovito pokazala, da je posamezničina svobodna volja v katoliškem redu majhna. Četudi se je čutila "poklicano od boga", so končno njeni predstojniki odločili in določili, kako bo živela in kaj bo delala, njene osebne želje in cilji pa so bili v hierarhično urejeni organizaciji večkrat poteptani. Ko sem pred leti poskušala ugotoviti, koliko je na Slovenskem takih primerov kot Vida Žabot, ki se je uprla zobatim mehanizmom cerkvene organizacije, se je izkazalo, da to ne bo najlažja naloga. Pridobiti mi ni uspelo niti podatka, koliko je redovnic v Sloveniji, kaj šele, koliko jih je izstopilo.
Disidentstvo v ženskih katoliških redovih
Če v Sloveniji disidentstva v ženskih redovih ni bilo mogoče izmeriti in je bila Vida Žabot bolj ali manj osamljen primer, temu še zdaleč ni tako, če se ozremo nekoliko onkraj naših meja. Britanska redovnica Lavinia Byrne je prišla v spor z vatikansko Kongregacijo za nauk vere zaradi zavzetega prizadevanja, da bi tudi v RKC ženske smele opravljati duhovniški poklic, in bila deležna ukrepov, za katere bi upravičeno mislili, da so stvar neke davne preteklosti. Kongregacija je od ameriškega založnika zahtevala, da s knjižnih polic umakne njeno delo Ženske pred oltarjem (Women at the Altar). Leta 1998 so v ZDA sežgali 1300 izvodov njene knjige! Laviniji Byrne je kongregacija naložila prepoved objavljanja in govora v javnosti. Leta 2000 je po šestintridesetih letih redovnega življenja izstopila iz katoliškega reda, ne zaradi spora s svojimi predstojniki v Veliki Britaniji, pač pa zaradi spora z rimskimi oblastmi.
Američanka Jeanine Gramick je še ena redovnica, ki je bila tik pred začetkom 21. stoletja utišana, ker ni delala skladno s pričakovanji vodstva RKC. Takih, ki jih "bog nagovarja" drugače kot njihove vrhovne voditelje v Vatikanu, je v zadnjih letih čedalje več, zlasti v ZDA. Tako so si ameriške redovnice, ki si prizadevajo za spremembe v družbi in tudi v cerkvi sami, prislužile apostolsko vizitacijo. Slovenski kardinal Franc Rode, tedanji predstojnik Kongregacije ustanov posvečenega življenja in družb apostolskega življenja, je v intervjuju za Radio Vaticana (4. november 2009) dejal, da je namen tega cerkvenega postopka odvrniti ameriške redovnice od sekularizma in feminizma. Kakšne sadove bo obrodilo vizitiranje ameriških redovnic in ali bodo opustile sekularne ideje ter se vrnile pod ideološko okrilje rimske cerkve, še ni povsem jasno. Veliko bolj jasno pa je, da zanimanje za redove v Evropi in ZDA v zadnjih desetletjih nepretrgano usiha.
Druga polovica 20. stoletja - manj zanimanje za redove
Število redovnic se je na zahodu začelo zmanjševati po drugem vatikanskem koncilu (1962-1965). Na Nizozemskem se je v treh desetletjih, od leta 1965 do 1995, njihovo število zmanjšalo za okoli 51 odstotkov, v ZDA za 49 odstotkov, v Nemčiji za 48, v Kanadi za 46, v Franciji in Veliki Britaniji pa za okoli 43 odstotkov. V Španiji in na Portugalskem se je število začelo zmanjševati kasneje, in sicer v sedemdesetih oziroma v osemdesetih letih. Ameriška sociologa Rodney Stark in Roger Finke menita, da je k temu prispeval padec oblasti, ki so preprečevale vpeljavo ukrepov drugega vatikanskega koncila. Po njunem mnenju naj bi privlačnost redovniškega življenja zmanjšal ukrep, po katerem so bili redovniki in redovnice izenačeni z laiki, s čimer so velike odpovedi (celibat, pokorščina in uboštvo) postale neutemeljene.
Razlage, s katerimi pojasnjujejo spremembe na zahodu, pa so premalo za razumevanje zmanjševanja deleža redovnic na Slovenskem. V Sloveniji se je njihovo število začelo zmanjševati po drugi svetovni vojni, ko je nova državna oblast poskušala zmanjšati moč RKC in posledično omejila tudi delovanje njenih organizacij. Z zakonoma o agrarni reformi in nacionalizaciji je državna oblast zmanjšala njihovo imetje tako, da noben red ni posedoval več kot 10 hektarjev zemlje. Šolski redovi so izgubili svoj vir preživetja, ker je oblast ukinila zasebne šole. Pred preizkušnjo so bili postavljeni tudi bolniški redovi. Država je razdrla pogodbe, sklenjene pred drugo svetovno vojno, na osnovi katerih so redovi opravljali delo v bolnišnicah, in pozvala redovnice k podpisu individualne pogodbe o civilni zaposlitvi. Tako so morale 8. marca 1948 bolnišnice zapustiti vse redovnice, ki niso podpisale pogodbe. Veliko redovnic se je tedaj iz Slovenije izselilo v Srbijo, Črno goro in Makedonijo, kjer so nadaljevale z delom v bolnišnicah.
Ko so bili po drugem vatikanskem koncilu diplomatski odnosi med Vatikanom in Jugoslavijo ponovno vzpostavljeni, se je število redovnic v Sloveniji celo nekoliko povečalo. A se je trend kmalu ustavil in v nekaj letih je število redovnic začelo ponovno upadati, tako kot upada tudi na zahodu, kjer niso imeli socialistične niti komunistične izkušnje.
V razpravi o spremembah v ženskem redovništvu ne gre spregledati niti sprememb, ki so se nanašale na položaj in podobe ženske v javnosti. Z ukrepi nove oblasti so bile po drugi svetovni vojni odpravljene ovire za izenačevanje možnosti žensk na bistvenih področjih življenja, s čimer so bile ženskam zagotovljene enake socialne, ekonomske in politične pravice, ki so jim torej brez spolno pristranskih omejitev odpirale javni prostor. Pri tem so veliko vlogo odigrala zlasti gibanja za pravice žensk. Povečane možnosti izobraževanja in zaposlovanja žensk, pluralizacija družbenih vlog, razvoj sekularnih skrbstvenih institucij, ki so razbremenile družinsko življenje, vse to je prispevalo k razkroju tradicionalnih predstav, po katerih sta bila ženskam na voljo le dva ideala: poročena mati ali samska devica.
Število redovnic se zmanjšuje
Leta 2000 je na Slovenskem živelo 1126 sester oziroma redovnic ter osemnajst različnih redov in redovnih družb. Za primerjavo povejmo, da jih je bilo leta 1944, ko je bilo njihovo število pri nas najvišje, okoli 2300. Tistega leta jih je bilo samo v ljubljanski škofiji 1371. Največ članic, in sicer 312, je leta 2000 štela družba Hčera krščanske ljubezni oziroma na kratko usmiljenke sv. Vincencija Pavelskega. Usmiljenke, ki so pred drugo svetovno vojno opravile večino negovalnega in skrbstvenega dela v bolnišnicah (saj je bilo to tedaj rezervirano za redovnice), so imele skozi celotno 20. stoletje največ članic. Po številčnosti jim sledijo šolske sestre Kristusa Kralja, ki so leta 2000 imele 231 članic. Kot pove že njihovo ime, se družba ukvarja z vzgojo in poučevanjem mladine. Tako kot usmiljenke so tudi šolske sestre v Maribor prišle iz Gradca, nekje v sredini 19. stoletja. Svoje skupnosti in dejavnosti so po Sloveniji širile na povabilo duhovnikov, škofov, premožnih lastnikov pa tudi deželnih in državnih oblasti.
Naj naštejem še nekaj številčno večjih redov oziroma družb: Družba Marijinih sester Čudodelne svetinje je leta 2000 štela 107 članic, Hčera Marije Pomočnice ali na kratko salezijank je bilo 89, 76 je bilo šolskih sester Naše Ljube Gospe in 72 uršulink. Drugi redovi oziroma družbe so štele manj kot trideset članic, nekatere tudi manj kot pet.
Danes živi na Slovenskem nekaj manj kot tisoč redovnic, ki so v povprečju stare več kot 65 let. Večino danes predstavlja generacija, ki je vstopila pred drugo svetovno vojno. V tridesetih letih, ko je število članic najbolj naraščalo, je bila povprečna starost v samostanih 37 let in pol in redovnice so predstavljale delovno aktivno populacijo. Zaradi umiranja te generacije in majhnega priliva novih članic zadnja desetletja število redovnic nenehno upada.
Trend zmanjševanja redovnih poklicev velja tudi za moške. Tako je bilo leta 1944 v ljubljanski škofiji 499 redovnikov, do leta 2000 se je njihovo število zmanjšalo na 258. Ker so redovniki v večini primerov tudi duhovniki - iz tega izhaja drugačen položaj v RKC -, neposredna primerjava obeh poklicev na tem mestu ni smotrna.
Takšna statistična slika in precej pasivna drža slovenske redovniške populacije dajeta vtis, da so redovnice le še ostanek predmodernih časov. Nekateri se celo sprašujejo, ali redovništvu po petnajstih stoletjih obstoja sledi neizogiben konec.
V vrtincu družbenih razmer
Od samih začetkov v 6. stoletju je redovništvo dinamičen pojav, na katerega v prvi vrsti vpliva cerkveno vodstvo. Pravila redovnega življenja namreč potrjujejo škofje in papež, s čimer določajo meje delovanja redov oziroma njihovih članov in članic. Redovništvo se spreminja tudi v odvisnosti od širših družbenih in političnih okoliščin. Spomnimo se na ukrepe, s katerimi je Jožef II. konec 18. stoletja znatno zmanjšal število samostanov v habsburški monarhiji. Cesar je ukinjal tiste samostane, ki niso imeli urejenih financ, in tiste, za katere je ocenil, da so brez koristi za državo. Upoštevati je treba tudi gospodarske in socialne okoliščine. V okolju majhnih možnosti izbir se vrednost redovnega poklica poveča. Tako število katoliških redovnic v Afriki in Aziji zadnja desetletja kontinuirano narašča.
Če želimo razumeti in pojasniti, zakaj število redovnic v Evropi in ZDA v zadnjih desetletjih upada, se moramo spoznati z okoliščinami in pogoji, v katerih so redovi želi uspehe. Konec 18. stoletja se je število redovnikov in redovnic zmanjšalo povsod po Evropi. V sredini 19. in v začetku 20. stoletja je sledila velika rast, kot še nikoli dotlej, ugotavljata sociologa Roger Finke in Patricia Wittberg. V istem obdobju je število vstopov naraščalo tudi v Sloveniji. Leta 1884 so bili v ljubljanski škofiji trije ženski redovi, v katerih je živelo in delalo 175 redovnic. Do leta 1944 se je njihovo število povečalo na štirinajst redov oziroma družb in s 1371 članicami doseglo številčni vrh. Neposredno po drugi svetovni vojni je težko govoriti o točnem številu redovnic, saj so podatki iz tistega obdobja pomanjkljivi in nepregledni. Po nekaterih ocenah naj bi jih bilo okoli 2300.
Primerjava podatkov med regijami je pokazala, da v predvojni generaciji največje število redovnic izhaja iz Dolenjske in Bele krajine. To regijo so ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja zaznamovale množične migracije, v katerih so prevladovali moški, in posledično je bilo porušeno demografsko ravnovesje med spoloma. V tistem času je do konca rodne dobe ostalo neporočenih okoli 15 odstotkov žensk. Najmanj redovnic je v samostane vstopilo iz obalno-kraške regije, v kateri demografsko ravnovesje ni bilo porušeno, saj so bili tam pogoji za preživetje boljši, poleg tega pa so se iz regije v večjem številu odseljevale tudi ženske (spomnimo se fenomena aleksandrink).
Pri razlagah je smiselno upoštevati tudi kulturne razlike med regijami, ki so rezultat zgodovinskih okoliščin. Na Dolenjskem je imela RKC velik vpliv na vsakdanje življenje in na sprejemanje življenjsko pomembnih odločitev. Tam se ženska ni mogla poročiti, če se je izvedelo, da ni več devica, kvečjemu se je lahko poročila s kakšnim vdovcem. Nezakonske matere in njihovi otroci pa so bili močno stigmatizirani. Na Koroškem, kjer je bilo neporočenih več, so bili pritiski nanje precej manjši, prebivalci pa so bili tudi bolj strpni do nezakonskih mater in njihovih otrok. Zelo malo žensk, rojenih na Koroškem, je vstopilo v samostan, prav tako se je malo Korošic pridružilo Marijinim družbam, ki so bile tedaj zelo razširjene po vsej Sloveniji. Vpliv RKC na sprejemanje življenjskih odločitev je bil na Koroškem manjši kot v jugovzhodni regiji.
Povečano število vstopov v redove v prvi polovici 20. stoletja je treba razumeti tudi v okviru splošne rasti cerkvenih organizacij in njihovih članov. Konec 19. stoletja je papež Leon XIII. vernike pozval k verski prenovi in k uporu zoper moderni družbeni red, ki naj bi zmanjšal pomen in vlogo cerkve v družbi. Cerkev je na škofijski in župnijski ravni poskrbela za organiziranje vernikov, ki so se pridruževali različnim družbam, bratovščinam in drugim katoliškim organizacijam. Na Slovenskem so bile najbolj razširjene Marijine družbe (za dekleta, za fante, za može in za žene), v katere se je med obema svetovnima vojnama včlanilo okoli 100.000 vernikov (poročenih in samskih). Med njimi so prevladovala samska dekleta, ki so se obvezala, da bodo živela v celibatu do poroke ali do smrti.
Povečano število vstopov žensk v samostane gre povezati tudi z majhnimi možnostmi delovanja žensk v javni sferi in z začetki razvoja skrbstvenih poklicev. V prvi polovici 20. stoletja je največ žensk pri nas vstopilo k usmiljenkam sv. Vincencija Pavelskega. Družba je bila specializirana za delo v bolnišnicah, njene članice so opravljale najrazličnejše poklice: bile so negovalke, perice, kuharice, snažilke, strežnice, inventarke, medicinske sestre... Usmiljenke, ki so bile znane po nenavadnem naglavnem pokrivalu, so v bolnišnicah tudi živele. Njihov delovnik je običajno trajal šestnajst ur, z enournim odmorom za kosilo, molitev in sprostitev. Če je bilo sester usmiljenk premalo, so nekatere delale tudi po 24 ur, da so zagotovile stalno dežurstvo pri bolnikih. Plačilo za njihovo delo je prejela redovna družba, ženske so v zameno za svoje delo, popolno predanost, za odpoved zasebnemu življenju in družini, dobile hrano, prenočišče, obleko, gotovost za stara leta ter duhovne nagrade.
S tem ko so se pridružile katoliškemu redu, so si kot Kristusove neveste pridobile tudi ugled. Kot samske ženske, ki bi bile "zunaj v svetu" v nenehni "skušnjavi pred grehom", so v samostanu mogle uresničiti žensko dostojanstvo. Sredi tridesetih let 20. stoletja je v ljubljanski in mariborski škofiji v bolniških redovih delalo in živelo okoli 1200 sester.
Celibat in ženski poklici
Redovniški poklic, ki je vključeval požrtvovalnost, predanost in življenje v popolni odpovedi, je bil model, ki so ga skušali uveljaviti tudi za nekatere civilne poklice. Od leta 1911 do leta 1939 je veljal celibat za civilne učiteljice. Leta 1937 je celibat pretil civilnim medicinskim sestram, saj so nekateri menili, da poročene medicinske sestre, obremenjene z družinskim življenjem, svojega dela ne opravljajo tako predano in vestno kot samske. Ker so bila ženska gibanja tik pred vojno že dovolj močna, celibat zanje ni bil uveljavljen.
Razvoj posvetnih ustanov in iz njih izhajajoče možnosti za ženske, zmanjševanje moči RKC ter povečane možnosti izobraževanja in zaposlovanja so v drugi polovici 20. stoletja razrahljali tradicionalne vzorce, ki jih je kot "edine prave" utrjevala RKC. V spremenjenih razmerah je postal redovni poklic legitimna možnost in stvar človekove osebne izbire. Ob večjem dostopu do sekularnih, torej posvetnih nagrad pa se je vrednost življenjskega sloga, ki od posameznic terja veliko mero odpovedi in odrekanja, zmanjšala.
Četudi si je v prvi polovici 20. stoletja marsikatera ženska z vstopom v samostan izboljšala preživetvene možnosti, ne gre zanemariti dejstva, da se je zato morala odpovedati številnim življenjskim svoboščinam, da je smela delati le na tistih področjih, ki jih je RKC ocenila kot primerna za ženske, ter da so kot redovnice smele pomagati, vzgajati in učiti le tako, kot je od njih terjalo vodstvo RKC. Da demokratizacija cerkve (še) ni dosegla, dokazujejo na začetku navedeni primeri sankcioniranja redovnic.
Ker je zlasti v cerkvenih krogih mogoče slišati, da je zmanjšano zanimanje za redovništvo povezano s tako imenovano krizo vrednot in morale, v katero naj bi zapadla zahodna sekularizirana družba, je toliko bolj pomembno, da poznamo okoliščine, v katerih je zanimanje za redovništvo naraščalo. Pred nedavnim mi je ena od slovenskih redovnic dejala: "Znano je, da kriza rojeva redovne poklice." Krizne razmere, v katerih smo se znašli, so vsekakor čas, da pozorno poslušamo besede aktualnih cerkvenih in posvetnih predstavnikov ter jih premišljujemo na osnovi poznavanja zgodovinskih okoliščin.
