Ja, naši košarkarji so carji. Iz še tako dolgočasne tekme znajo narediti dramo. Kot da bi jim bilo jasno, da dvajset pik naskoka ne pomeni nič, če se na koncu ne tresemo za zmago. Takrat, ko smo na tem, da bi v ekran zmetali vse živo in izrekli vse mrtvo, se pač dogaja tisto, kar nas krasi v kolektivnih športih že lep čas. Naseli se strah. Naenkrat ni nikogar, ki bi prevzel odgovornost v svoje roke. Vsak se takoj znebi žoge, da ne bi bil česa kriv. Če ni vodje, potem tudi ni volje. Če je strah, potem ostanemo brez jajc. Če ni jajc, potem tudi nobena vnaprej pripravljena strategija ne deluje. Tako, da še trener Božidar Maljković nemo in brezvoljno sedi na klopi in čaka na razplet.

To, kar so nam pripravili košarkarji v prvih dveh tekmah, je neke vrste zrcalna slika stanja v državi. Stanja, kjer kraljuje čisti destruktivizem. Biti proti je stvar ponosa in drže. Nasprotniki lahko počnejo, kar hočejo. Tisti, ki nasprotuje čemurkoli, je heroj. In dobi svojo medijsko minutažo.

Ta teden jo je dobival že omenjeni France Cukjati. Jasno, spet je bil na tapeti družinski zakonik. Spet smo bili v kotlu, kjer je vse zmešano in pomešano. Spet se je šopiril gospod Primc s svojimi genialnimi izjavami o zaščiti mater in povzdigovanju materinskih in očetovskih vrednot. In spet mi ni bilo jasno, kje se najde toliko ljudi, ki so pripravljeni zastaviti svoje ime in podpis za to, da se nekomu nekaj prepreči oziroma odvzame. Pri tem pa sami ničesar ne izgubijo. Skratka, tista znana floskula, da smo veseli, če sosedu crkne krava, pri tem pa nam je vseeno, če nam crkneta dve, se tu pojavlja v še bolj groteskni obliki. Pripravljenosti, da z vsemi močmi preprečimo nekomu drugemu določeno pravico. Ok, lahko gre samo za dokazovanje, da sem pri tem sam bolj normalen in bolj naraven od tistih drugih, ampak vseeno v ozadju zeva ena velika luknja z vprašajem: je res normalno, da sem pripravljen drugemu odvzemati nekaj, kar nima nobenih posledic za mene?

Torej, v torek je France Cukjati v Odmevih izpeljal še en briljanten nastop. Dobesedno genialen je bil v strukturiranju tistega, kar nam je bilo treba zmetati v glavo. Mali priročnik v petih točkah za vse sedanje in bodoče politike. Ne glede na to, kaj ga je voditelj Igor E. Bergant vprašal, je gospod Cukjati to izkoristil za lansiranje svojih sporočil.

Prva točka: splošna ugotovitev. Na Igorjevo vprašanje, kako komentira nestrpnost poslancev pri obravnavi zakonika, je padla splošna ugotovitev, da je referendum ustavna pravica in za odločanje o tem segmentu našega življenja je potreben konsenz vseh državljanov. Jasno, o tem naj odloča narod.

Druga točka: nasprotniki so negativci. Ko je Igor še vztrajal pri prvem vprašanju o razpravah poslancev, je bil Cukjatijev odgovor postavljen na glavo. Krivi so zagovorniki istospolnih partnerskih skupnosti, ki so širili nestrpnost, njihovi javni nastopi in transparenti na ulicah pa so zelo ponižujoči za nas. Mi, ki zagovarjamo družino, ne moremo biti nestrpni.

Tretja točka: življenjska zgodba. Na vprašanje, v čem je problem novega družinskega zakonika, je gospod Cukjati povedal zgodbico. Kako je dan prej gledal Tednik in usodo družine Jež. Klasična zgodba razbite družine, kjer se odrasla hčerka na neki točki odloči, da ne bo več šla k materi zato, ker jo je ta psihično in fizično maltretirala. Na vprašanje "ali mater kaj pogrešate?" pa taista hčerka odgovori "ja, seveda jo". Cukjatijev sklep je jasen: naj nekdo še tako trpi, naj se še tako mati izživlja nad njim, matere vseeno ne more zatajiti. Če pustim ob strani grozljivost takšnega rezimiranja, pa ostane jasna poanta skozi Cukjatijev diskurz: teh preprostih življenjskih resnic ni niti sence v družinskem zakoniku. V zakoniku mu manjka prav ta materinski aspekt.

Četrta točka: cinični obrat. Mi nikomur ne preprečujemo, da živi v skupnosti po svoji izbiri. Še več, mi smo v našem mandatu to legalizirali in nimam več volje komentirati ali demantirati vseh podtikanj.

Peta točka: morala zgodbe. Nam kristjanom ne bo nihče dvajset let po izstopu iz komunizma diktiral, kaj se smemo pogovarjati. Še več, ker gre zdaj za krizo vrednot, je cerkev dobesedno poklicana, da spregovori, saj so vrednote osrednje vprašanje krščanstva.

Skratka, kapo dol pred izvajanji gospoda Cukjatija. Če vas je slučajno razjezil, se raje spomnite na komentatorja Miho Žibrata. On zna tudi v katastrofi najti lepo besedo. Potem ko so naši trojke metali manj kot petodstotno, je strokovno ugotovil, da met z razdalje ni najboljši…