Naši dežurni žogobrcarski lokalpatrioti so se po drugi strani medsebojni spopad z nogometne zelenice odločili prenesti na višji nivo in v luči akademske debate o tem, ali bi moral domačin Mile dati roko gostu Zlatku ali pa bi moral poraženec Zlatko ponuditi roko zmagovalcu Miletu, je imetnik predkupne pravice za Šmarno goro (baje mu nakup že vrsto let onemogoča "ljubljanski lobi") v svojem ponarejenem "toti murinjo" slogu izjavil, da je v nedeljo izgubila kar cela Ljubljana.

Zmeda je tako še večja, saj je med poražence nogometnega obračuna Zlatko Zahović, kot kaže, uvrstil tudi ljubljanske filharmonike, branjevke na Plečnikovi tržnici, mažoretke in članice APZ Tone Tomšič, igralski ansambel SNG Drame, upokojence v domu za starejše občane Tabor in še cel kup drugih Ljubljančanov, ki zdaj kljub temu, da tudi ob strokovni pomoči doktorja Zdenka Verdenika ne bi ločili Daliborja Volaša od Dareta Vršiča, vsi poklapani in osramočeni hodijo po mestu.

Če bo večno užaljeni športni direktor NK Maribora nadaljeval v tem stilu, lahko torej vsak čas pričakujemo, da bo ob naslednji priložnosti izjavil, da bi naslov "najlepšega mesta na svetu po izboru Zorana Jankovića", ki trenutno, kot vemo, pripada Ljubljani, po vsem, kar se je minuli konec tedna dogajalo, moral pripasti Mariboru, in odgovorne pozval, naj natečaj ponovijo.

V Ljubljani bodo na to provokacijo, prepričan sem, v svojem preverjenem slogu bržkone odgovorili s civilno iniciativo in pobudo za referendum o tem, da se Mariboru nemudoma odvzame nepravično dodeljeni naziv Evropske prestolnice kulture, z utemeljitvijo, da je tamkajšnji nivo kulture tako nizek, da ga ne bi mogel znižati niti večdnevni obisk slovenskega parlamenta. Za nameček pa bodo v presojo ustavnemu sodišču poslali tudi sporno dejstvo, da bo imela naša država naslednje leto kar dve prestolnici.

Ponosni Štajerci jim bodo v odgovor verjetno zabrusili, da žabarje sploh ne boli to, da bo Maribor postal prestolnica, ampak zgolj to, da Ljubljana ne bo nikoli postala metropola, in zbadljivo bodo dodali, da naj ljubljanski snobi leta 2012 raje pridejo pogledat nastope Maribora v Evropski kulturni ligi, kot pa da se hvalisajo z nepomembnim naslovčkom slovenskega kulturnega prvaka, ki ga lahko, dokazano, osvoji vsaka vas, v katero se preseli Zoran Predin.

Napetost med dvema največjima slovenskima mestoma bo tako nezadržno rasla in ni vrag, da se ne bo iz politično populističnih krogov hitro razširila v medije in bo nenadoma Svet na Kanalu A senzacionalistično poročal o tem, da so v mariborskih vrtcih otrokom prepovedali jesti izdelke Ljubljanskih mlekarn, Mariborčani pa bodo na svoji RTS gledali šokantni prispevek o tem, da v ljubljanskih šolah dijakov ne poučujejo o knjigah Draga Jančarja. Na TV Slovenija bodo posledično organizirali spravno omizje, kjer bodo gostje tulili drug čez drugega, mahali z rokami in se vsepovprek zmerjali, voditelj "oddaje" pa bo na koncu optimistično ugotovil, da težave obstajajo, a da jih lahko rešimo s konstruktivnim medkulturnim dialogom.

Vse skupaj bo seveda pripeljalo le do tega, da se bo spor iz televizijskih studiev hitro preselil na ulice. V Mariboru bodo tako neznanci pretepli možakarja, ki bo v gostilni naročil union, medtem ko bodo v Ljubljani starši mladega fanta prisilili, da pusti svoje dekle samo zato, ker je njena mama Štajerka, nakar se bo zvrstilo še mnogo podobnih manjših incidentov, ki jih bodo lokalni politiki z veseljem komentirali.

Naslednji nogometni obračun med NK Olimpijo in NK Mariborom v Ljudskem vrtu bomo tako pričakali v izrednih razmerah, ki se bodo na dan tekme stopnjevale iz minute v minuto. Začelo se bo, po tistem znanem scenariju, z izgredi ljubljanskih navijačev na parkirišču pred mariborskim stadionom, nadaljevalo z množičnim pretepom na tribunah, kjer bodo policisti dokončno stopili na stran Ljubljančanov in začeli pretepati viole, ko bodo te vdrle na zelenico, kar bo tako razjezilo mariborsko desetko Agima Ibraimija, da bo poletel po zraku in svojo ubijalsko desnico zaril v prsi nič hudega slutečega moža v modrem.

Vse, kar bo sledilo, bo potem postalo neslavna balkanska zgodovina, vsi mi pa še kako dobro vemo, da lahko balkanska zgodovina lokalpatriote čez noč prekvalificira v nacionaliste, navijaške skupine v paravojaške enote, vodje navijačev pa v vojne zločince. V strahu pred Veliko Ljubljano bodo Mariborčani izvedli plebiscit in razglasili samostojnost, nakar bo proti Mariboru zakorakala Ljubljanska ljudska armada in začela se bo nova državljanska vojna. In morda se vam bo zdelo, da ste vse to že nekje videli, a se boste pustili prepričati, da le na neki satirični televizijski oddaji, ki jo je nekoč vodil Sašo Hribar.

In medtem ko se bodo vojaški spopadi hitro razširili tudi na levi breg Drave in bodo avstrijske meje preplavili mariborski in ljubljanski begunci, vas bodo lokalno zavedni akademiki začeli prepričevati o tem, da v Mariboru in Ljubljani že od pamtiveka živita dva različna naroda, in vam kot znanstveni dokaz za to predložili dejstvo, da prvi rečejo "takaltak", drugi pa "itakvalda", kar bo za lokalne politične zvezde seveda zelena luč za uresničitev tisočletnih sanj njihovih meščanov o lastni državi.

Vi pa se boste, opazujoč vse to iz svojega začasnega pribežališča nekje v okolici Montreala, le še spraševali, kako se je vse začelo. In po glavi vam bo takrat odmeval en sam stavek: "Pa saj je bil samo nogomet!"