V zadnjem času se čutim nekako prevarano v tem, religioznem smislu. Zaspim pozno, vstajam zgodaj, kot obsedena navigiram po internetu in iščem kakšen metafizični supplement, božje vitamine za svojo lačno dušo. Listam po časopisih, ameriških, makedonskih, angleških, srbskih, nemških, ruskih, francoskih... Toda v časopisih vedno isti jedilnik, iste novice, iste fotografije. Postala sem odvisnica, lokalni časopisi ne zadoščajo več za mojo dnevno dozo. Navigiram horizontalno in vertikalno, vzhodno in zahodno, od Arktike do Antarktike, a vsepovsod me pričakata ista praznina in ista polnost.

Morda pa je prav presežek informacij vzrok občutenju globokega manka manka, ki me vztrajno preganja? Z vso strastjo se zato vključujem v internetne forume in si mislim, morda pa se avtentični božji zapisi skrivajo ravno med besedami, ki jih popisujejo marljivi ljudje, ki se bavijo z muharjenjem, recepti, tarotom in bog ve čim še vse. Nedavno sem zašla na stran, posvečeno podvodni gimnastiki. A tudi pod vodo ni metafizike, preverjeno.

Računalniški monitor mi v obraz redno pljuva trojke - o novi sorti paradižnika, pa o Tutankamonu, o Seinfeldu, Sarkozyju, o ekonomski krizi, tajskih letoviščih, italijanskih testeninah, zlorabljanju otrok, naravnih zdravilih, o zločincih in zločinih, poceni letih, popustih ob nakupu hladilnika. Internet je ogromna globalna klepetalnica. Med vrsticami poskušam najti resnico, izčrpavam se z gledanjem ameriških filmov z ruskimi podnapisi, ruskih s korejskimi in korejskih z azerbajdžanskimi. Počutim se kot bičar, od zore do mraka izvršujem pokoro, katere smisla ne poznam. Vem samo to, da me k vsemu temu sili globoka lakota, kakor da sem vseskozi v iskanju metafizičnega zalogaja.

Znanstveniki pravijo, da se sposobnost naših možganov za prilagoditev novim izkušnjam imenuje nevroplastičnost (neuroplasticity). Nadalje trdijo, da je z evolucijskega vidika ta elastičnost naših možganov lahko koristna, a hkrati to tudi pomeni, da možganske funkcije, če jih ne uporabljamo, preprosto atrofirajo. Testi dokazujejo, da so se možganske strukture londonskih taksistov spremenile, odkar so se začeli zanašati na navigacijski GPS-sistem. Njihov notranji občutek za orientacijo je preprosto atrofiral. Sočustvujem z londonskimi taksisti, v prihodnje jim bom dajala malo višjo napitnino od običajne.

Pred časom je moja nevroplastična zavest za kratek čas verjela, da je Bog pravzaprav hobotnica in da mu je ime Paul. Ure in ure sem preživljala ob ogledovanju posnetka na Youtubu, znova in znova. Opazovala sem, kako Paul s svojimi gibkimi lovkami odpira škatlo s špansko zastavo. Zakaj prav s špansko, sem se vprašala, potem pa sem se spomnila, da ni na meni, da postavljam vprašanja: Bog že ve. Medtem je Paul umrl. Pravijo, da so mu Španci v zahvalo za podporo na nogometnem igrišču postavili spomenik.

V angleščini sta bog in pes nerazdružljivo povezana. Dog in god. V iskanju Boga je moje življenje postalo pasje, dog’s life. Google je v meni razvil pasjo vdanost, z iztegnjenim jezikom pokorno sledim gospodarju. Pred mojimi očmi miglja božanska kost, ki jo moj gospodar drži v roki, a je nikoli ne izpusti. In sem spet na začetku. Bog je slepar. Tudi božji sin je slepar (Kaj ni to tisti, ki je vodo spremenil v vino in z eno sardelo nahranil tisoče ljudi?!). Dvoje stvari - panem et circenses - je spojil v nerazločljivo eno: v igro, ki je postala nepogrešljiva kot sam kruh, v igro, ki je postala kruh sam.

Pa vendar sem svoboden človek, kajne. Imam izbiro, pravzaprav bi jih v vsakem trenutku morala imeti celo več. Lahko, na primer, izklopim računalniški monitor - svoj GPS-sistem. A že v naslednji sekundi sem povsem na tleh, ne vedoč, kako naj naprej navigiram skozi vsakdanje življenje (Ni drugega življenja razen vsakdanjega!). Kako naj sama sebe katapultiram iz tople globalne omreženosti v mračni in brezupni nič? Kako naj obstanem v svetu, v katerem ni več telefonskih govorilnic? Kako naj plačam račune, če pa banke vse bolj zavračajo bančne storitve in me silijo, da vse opravim sama? Kako naj se vrnem k staremu poštnemu sistemu, če pa so poštne storitve prešle v nezanesljive zasebne roke? Kako naj pridem do knjig, ki jih naročam (preko interneta, seveda), poštar pa pakete redno pušča pri mojem sosedu, ki ga nikoli, ampak res nikoli ni doma? Kako naj zaklenem vrata, odložim vse in se podam na pot, če niti do vozovnice ne pridem več brez interneta?

Po glavi mi roji na tisoče vprašanj in vsa se končujejo v slepi ulici. Saj res, kako dandanes popraviti dežnik? Alternative ni. Google je bog in ni drugega boga razen njega. Oprosti mi, moj gospod, za hipec dvoma. Tvoja služabnica sem. Pristanem na vse, samo ne dopusti, da zmanjka elektrike.

Perspektive in refleksije (Življenje na dotik), EPK Maribor 2012