A kdo je Mojca Lukančič? In zakaj se je odločila, da bo kupila Muro, ko pa v evropski tekstilni industriji trepetajo pred pritiskom poceni oblačil z Daljnega vzhoda, ki preplavljajo naše trgovine in omare? Huda konkurenca in recesija sta nekdanjemu evropskemu gigantu zadrgnila vrat. Od tovarne, v kateri je delalo tudi 6000 ljudi v treh izmenah, ki je diktirala razvoj Prekmurja, sodelovala pri gradnji zdravstvenega doma, številnih blokovskih naselij, ki je vsako leto redno zaposlovala celo generacijo dijakinj, ki so končale srednjo tekstilno šolo v Murski Soboti, je ostala družba Mura in partnerji s 1500 zaposlenimi.

Kupil bi lahko, kdor bi hotel

"Življenje ni bilo zmeraj prijazno z mano, a to me je naredilo borko in odgovorno. Pri štirinajstih letih sem izgubila mamo, nato pri dvajsetih še očeta. Ne ustrašim se izzivov in sprejemam odgovornost," je po radiu Murski val želela Prekmurcem in zlasti zaposlenim v Muri tik pred prvo dražbo Mure maja letos razložiti, da razume njihovo stisko in strahove, ter pojasniti, zakaj omahuje pred nakupom in zahteva skrbni pregled pred dražbo.

Odgovornost je prevzela še skoraj kot otrok. "Ljudje iz Idrije, zlasti tisti iz moje generacije, se me spomnijo kot tiste, ki je dopoldan hodila v gimnazijo in popoldan delala kot natakarica." Po očetovi smrti so jo štipendirali sokrajani. "Dobila sem štipendijo Hidrie Rotomatike, bila sem pridna študentka in študij končala v štirih letih, brez absolventskega staža, in šla delat v Rotomatiko do leta 1991, ko je bila kriza in so izločili vse, kar ni proizvodnja elektromotorjev, tudi pravno službo, ter se odločili, da bodo najemali te storitve. Tako sem leta 1992 postala odvetnica. Imela pa sem srečo, da sem kmalu dobila za stranko EBRD, Evropsko banko za obnovo in razvoj, in delala pri projektih Papirnice Količevo, Aqua Save, Slovenskih plinovodov. Potem je Sklad za razvoj iskal odvetnike z gospodarskimi izkušnjami, a je večina takratnih odvetnikov delala pravdne primere, dedovanja in podobno. Tako sem sodelovala pri prestrukturiranju v Emu Celje, Adrii Mobil, Cimosu Koper, Glinu Nazarje in drugih."

Pripoveduje, kako je po odhodu z mesta vodje pravne službe v Hidrii odprla odvetniško pisarno in se zakopala v delo. "Odvetnica, ki veliko dela, nima časa, da bi spoznavala partnerje. Moral je priti v pisarno. Tako je Nigel Buxton prišel v mojo pisarno kot predstavnik ameriškega podjetja Ametec, ki od leta 1920 kotira na newyorški borzi." Zaradi poslovnega sodelovanja sta se veliko družila, tedaj le kot poslovna partnerja, potem se je on vrnil domov. V Slovenijo je znova prišel v Hidrio Holding kot direktor za poslovni razvoj in takrat sta se zbližala. Mojca Lukančič ga opiše: "V življenju in poslu daje poudarek temu, da si postavljamo cilje. Ko se mu je v Hidrii iztekel mandat, sva razmišljala o vsem, kar v življenju počneva, in se odločila, da bi še zase kaj naredila." Tako se je maja 2000 rodila Skupina AHA. "Ustanovitelja in enakovredna lastnika družbe sta Mojca Lukančič in Nigel Peter Buxton, izvenzakonska partnerja. Matična družba Aha Skupina d.o.o. skupaj z družbami Aha Plastik d.o.o., Aha Emmi d.o.o., Aha Hoja d.d., Aha Secaplast d.o.o., Aha Ems d.o.o., Aha Tehnochem d.o.o. in Aha Moda d.o.o. tvorijo skupino Aha Skupina," piše v poročilu o poslovanju za leto 2010.

Ko se je razvedelo, da namerava Mojca Lukančič kupiti Muro, so se pojavila pisma nepodpisanega potencialnega kupca, ki je omenjal domnevne nepravilnosti pri sklepu o dodelitvi državne subvencije v višini 5,6 milijona evrov za revitalizacijo Mure in zaposlitev 920 delavcev za obdobje najmanj pet let, češ da se tako favorizira njen nakup. Toda na ministrstvu za gospodarstvo se za enako možnost ni prijavil noben drug interesent. Prav tako so v zraku obvisele informacije o možnem drugem kupcu Mure, prav nobenega izmed njih stečajni upravitelj Branko Đorđević nikoli ni videl. Nihče ni vplačal varščine in na mestu z napisom "dražitelj 2" ni bilo ne na prvi ne na drugi dražbi nikogar. Le prazni stoli.

Naj raje naredijo kaj zase ali za gospodarstvo

Številne komentatorje na spletu je v oči zbodel zapis na strani odvetniške pisarne Mojce Lukančič, ki ima pet zaposlenih, da je Lukančičeva specializirana za prevzeme in združitve, stečajne postopke in prestrukturiranja. Zapisi so šli v smeri, da bo pobrala dobiček in spakirala kovčke ali da jo bodo itak pokopala cenena vzhodnjaška oblačila.

"Nobenega podjetja v stečaju nisem kupila in prodala. Naše načelo je, da smo dolgoročni investitorji, aktivni lastniki. Nismo menedžerji. Skupaj z menedžerji postavimo strategijo in jo spremljamo. Tako je bilo tudi z nakupom Lesnine Emi leta 2005, še leta 2006 je imela rahlo izgubo, lani je imela že 46 milijonov evrov prihodkov in dva milijona dobička. Za forume ta hip niti nimam časa, mi je pa žal, da ti ljudje raje ne naredijo kaj zase ali za gospodarstvo. Saj ste videli, kako je kupovati v tekstilni industriji, v letu in pol okoli Mure ni bilo nobenega kupca. Že ob prvih pogovorih, tedaj še z Bojanom Starmanom, sem omenila, da odstopimo svoje mesto drugemu kupcu, če bodo ocenili, da je bolj resen. A ni bilo nikogar." Ko se je na prvi dražbi odločila, da ne bo dražila, so ji anonimni komentatorji očitali, da skuša pridobiti čas, odstopiti ali znižati izklicno ceno, kar je po zakonu tudi mogoče. "S stečajnim upraviteljem smo imeli spor zaradi skrbnega pregleda, in če je kdo tedaj ocenjeval, da gre za taktiziranje, se moti. Slišati bo patetično, a menim, da mora biti človek v mislih, besedah in dejanjih enak. In če sem rekla, da želim skrbni pregled, sem mislila natanko to in nič drugega."

Kakšen rezervni scenarij ima pripravljen, če se zgodba z Muro ne bi iztekla v želeni smeri? "Nikoli ne kupujemo česa le zato, ker je poceni. Da bi Muro prodali in s tem zaslužili? Kdo bi prevzel tekstilno podjetje iz špekulativnih namenov za 10 milijonov evrov in obvezo do 1500 delavcev? To lahko izjavi le nekdo, ki nima pojma ali je zlonameren. Mi kupujemo le podjetja, v katerih čutimo potencial. Mura dela kakovostno in je ne moremo enačiti z oblačili z Daljnega vzhoda, kjer se delajo večmilijonske serije. Tega ne gre enačiti z oblačili v Zari ali H&M, kjer je masovna proizvodnja in dobiš majčko za deset evrov kjerkoli po svetu. V cenovnem razredu Mure serije niso tako velike. Prednost Mure je, poleg kakovosti, njena lokacija. Proizvajalci materialov so v Italiji, serije so majhne, kupci v Evropi. Dela se za dražji cenovni razred, kot so Boss in navzgor."

Že po končani dražbi je Lukančičeva napovedala, da bo treba v Muri okrepiti dizajn in marketing. "Pogovarjamo se že z znanimi dizajnerskimi imeni, a zdaj jih še ne bi imenovala. Morda pred koncem leta. A že pri kolekciji pomlad-poletje boste prijetno presenečeni! Začnimo že enkrat razmišljati o Muri kot o zgodbi o uspehu in nehajmo s škodoželjnimi natolcevanji."

Koliko je prihod Nigela Buxtona tudi finančno oplemenitil življenje Mojce Lukančič? "Vse sva počela skupaj. Ko sem začela delati, nisem živela na visoki nogi. Kot odvetnica sem veliko delala in dobro služila in prav vse vlagala v nepremičnine ter jih začela dajati v najem. Imam sedem let star avto in hišo, za katero plačujem kredit. Za dva tedna gremo na letni dopust in dvakrat letno na obisk k Nigelovemu očetu v Anglijo. Pri zgodbi o Muri pa dajem za vsak evro kredita osebno poroštvo. Ker sva z Nigelom vedela, da bo to izpostavljeno, sva šla v tako pogodbo. Če se bo kaj zalomilo, bom to odločitev odplačevala do konca življenja."