Največji paradoks demokracije je, da za njeno ohranitev potrebujemo močne, stabilne, simbolno vidne, na trenutke celo nedemokratične represivne ustanove. Sodobna država bi se morala zavedati, v katerih situacijah je smiselno uporabiti prisilo in v katerih ne. To je za večino demokratičnih oblasti še vedno uganka, čeprav je formula preprosta. Večjo svobodo posameznika ko dovoljuje oblast, več naporov mora vložiti v to, da jo zaščiti. Drugače se zgodi Norveška.

Norveška, Velika Britanija, Iran

Vzemimo za primer tri države. Norveško, Veliko Britanijo in - da bo razlika očitna - Iran. Norveška slovi kot ena izmed najbolj demokratičnih držav na svetu. Ne gre toliko za zakonodajne in varnostne značilnosti, kot predvsem za podmeno, da je severnjaška mentaliteta sama po sebi dovolj, da drži družbo skupaj.

Norvežani tako ne bodo zagrnili zaves - sram naj bo tistega, ki "špega" k sosedu. Norvežani ne bodo z avtomobilom rinili v središče Osla, ampak se bodo tja odpeljali s kolesom. Norvežani ne bodo posegli po avtomatskem orožju, postrelili 69 mladih ter iz umetnega gnojila izdelali poltonske improvizirane bombe... Res ne?

Napaka izvira iz predvidevanja, preteklih statistik, posploševanja. Čeprav je Svetovni indeks miru (GPI) letos uvrstil Norveško na 9. mesto, stopničko višje od Slovenije, se je prvi in najbolj radikalen primer desničarskega evroterorizma zgodil ravno na idiličnem fjordskem otočku. Indeks miru se opira na množico 23 indikatorjev, vse od uvoza orožja, števila zapornikov in samomorilcev do spoštovanja človekovih pravic. A indeks, z njim pa tudi norveške oblasti, pozablja na zoprno posledico svobode. Manj ko je posameznik omejevan, dlje seže svoboda njegove misli. Bolj ko je ideja radikalna, bolj privlači ekstremiste. Kje ima posameznik večjo priložnost, da neovirano, brez nadležnih sosedov in sumničavih policistov udejanji svoje cilje, kot na Norveškem?

Druga skrajnost so nekatere države Bližnjega vzhoda. O njih ni treba izgubljati besed. Kazalec med svobodo in prisilo se v tem okolju popolnoma prevesi v prid slednje. Samocenzura poskrbi, da se ljudje vedejo v skladu z dogmami verskih in ideoloških voditeljev. Kdor se spozabi, konča privezan na sramotilni steber in kamenjan do smrti. Šeriatsko pravo temelji na nedvoumnih dogmah in zakonodaja, s tem pa tudi represivne ustanove, grobo posega v človekove pravice. A suverenost sistema je zaradi enoznačne logike popolna, možnosti napak ni. To sta na lastni koži občutila tudi ameriška pohodnika, ki sta leta 2009 nevede prečkala iransko mejo in bila konec prejšnjega tedna obsojena na kar osem let zapora. Čeprav je res zelo nenavadno, da bi se mlada popotnika v času najhujših zaostritev sprehajala ob iraško-iranski meji, uradni Teheran dopušča le eno razlago.

Tretji primer je Velika Britanija, ki ne zna ali noče umiriti izgredov. Tottenhamski neredi, ki so se v enem dnevu sprevrgli v vsedržavno zabavo mladine, so za angleško policijo prišli kot šok. Policisti so "bezljali" po mestu, ogorčeno strmeli v požgane stavbe ter branili poslednje trdnjave angleške oblasti - banke.

Velika Britanija je edinstven primer, ki s specifično aristokratsko logiko oblikuje kompromis med svobodo in prisilo. Cenzura in različni podzakonski akti nadomeščajo delo sodstva in policije, nemalokrat pa celo staršev in vzgojiteljev, vse z namenom, da legitimirajo obstoječi družbeni sistem. Pravno najbolj "neevropski" primer se je leta 2006 zgodil v slikovitem mestecu Chester-le-Street, kjer so se prebivalci neke mestne četrti pritoževali nad hrupom in nadležnostjo mladine. Komandir policijske postaje je uvedel policijsko uro med 21. in 6. uro zjutraj in z ulic pregnal mladino, mlajšo od 16 let.

Ukrep se zdi morda na prvi pogled smiseln, pa vendar je popolnoma nedemokratičen, absurden, moralističen, vezan na točno določeno vrednotno in politično orientacijo. A je zakonit. Angleški parlament je namreč leta 2003 sprejel "zakon o nesocialnem vedenju" (Anti-social Behaviour Act 2003), ki dovoljuje komandirju lokalne policijske postaje, da po lastni presoji in za kar šest mesecev odredi policijsko uro med 21. in 6. uro. Policisti lahko po istem predpisu "razženejo skupino dveh ali več posameznikov in odpeljejo domov mlajše od šestnajst let, ki niso pod nadzorom staršev in so zunaj po deveti zvečer". Po poročanju BBC policijski inšpektor Paul Anderson ponosno izjavlja, da so tako prebivalci kot poslovneži ugotovili, da "Gibside že leta ni bil tako miren". Zakon je seveda v celoti protiustaven. V Richmondu, jugozahodnem delu Londona, je tako 15-letni fantič vložil pritožbo na višje sodišče in gladko zmagal.

Kdo naj dela red?

Razglasitev policijske ure v Chester-le-Streetu je zanimiva iz dveh razlogov. Prvič, vsiljuje nenavadno obliko vrednotne cenzure, ki je pod krinko skrbi za "obče dobro" v zgodovini naredila že marsikatero krivico. V tem nedolžnem primeru tako med poletnimi počitnicami prijateljema ne dovoljuje, da bi se ob sončnem zahodu iz lokalne telovadnice (kina, kopališča) skupaj napotila do doma. Drugič, opravičuje nesposobnost policije (staršev), da bi opravila svojo nalogo, ne da bi se skrivala za kolektivno odgovornostjo in moralističnimi aneksi. Kričače v mestecu, velikem kot naša Škofja Loka, bi policisti verjetno brez težav oglobili, če bi se le večkrat sprehodili po problematični četrti.

S podobno logiko so delovale tudi oblasti ob avgustovskih protestih. Vsesplošno plenjenje zabavne elektronike je trajalo kar nekaj dni, oblasti pa nerazumno dolgo niso ukrepale. So pa zato poslale jasno sporočilo: kdorkoli se bo zoperstavil sistemu, gre na hladno - ne za nekaj mesecev, ne za eno leto, temveč za štiri leta. Ali več. Pri tem je seveda odločilno, proti komu si se uprl. Če iz trgovine odnašaš najdražje plazemske televizorje, policija ne bo ukrepala. Če pa na facebooku odpreš stran z naslovom "warringtonski neredi" (Warrington Riots) in navedeš lokacijo zbiranja - pustimo tisto neodtujljivo ustavno pravico do združevanja -, te križarsko sodišče hipoma obsodi na štiri leta zapora. To se je prejšnji teden po skrajšanem postopku zgodilo 22-letnemu Perryju in dve leti mlajšemu Jordanu, čeprav njune strani na facebooku niso povzročile prav nobenih nemirov. A predrznost, da nista oropala le nekega "Turka", temveč sta uporabila moč besede proti tisočletnemu britanskemu imperiju, je že sama po sebi hud zločin.

Demokratična država, če jo analiziramo v njeni utopični vlogi, bi morala brezkompromisno združevati oba pola - posameznikovo svobodo in prisilo. Za razsežnost angleških neredov je namreč zaslužno tudi dejstvo, da policisti v Veliki Britaniji večinoma ne nosijo orožja. Kot pravilno ugotavljajo ameriški strokovnjaki, je podobna situacija v ZDA skoraj nemogoča, saj je podoba oboroženega ameriškega policista nasproti "bobbyju" s pendrekom dovolj zgovorna. Tista beretta, ki je ali pa ni pripeta na desni strani opasača, s svojo simbolno funkcijo povzroči tudi razliko med kultiviranim protestnikom in hijenskim plenilcem.

Edina pot, da se liberalnost v družbi razvija in tudi obstane, je zmožnost sistema, da ločuje med konstruktivnimi in nesmiselnimi konflikti. Proteste, ki se odvijajo z nekim ciljem, mora država dopustiti, a takoj, ko se to sprevrže v kratenje pravic drugih posameznikov - pa naj gre za krajo, zažiganje ali uboj -, je naloga represivnih organov jasna. Liberalnost namreč pomeni bolj odprte možnosti na vseh področjih, tudi kar se kriminalne dejavnosti tiče. Novembra 2005, ko se je zgodil spektakularni rop pod Bavarskim dvorom, so se udeleženci verjetno zavedali, kam se podajajo. Stave so bile visoke, razlika med zgodnjim pokojem nekje v Južni Ameriki ali kroglo v prsnem košu pa prisotnim dobro znana. Lepota svobode je ravno v pravici do odločitve, kakršnakoli že je. In da ne bo pomote, nikogar ne spodbujam, da oropa banko.