Nova knjiga Lip Service: Smiles in Life, Death, Trust, Lies, Work, Memory, Sex and Politics, ki je izšla v začetku tega meseca, preiskuje odtenke in učinke izraza, ki ga pogosto uporabljamo, a o njem redko razmišljamo, poroča portal Wired.
Avtorica Marianne LaFrance pravi, da ljudje pogosto lahko ugotovijo, ko nekdo hlini iskren nasmeh, a ne vedno. "S pomočjo fotografij, tako otroci kot odrasli, hitro ugotovijo, kdaj je kakšen nasmeh neiskren. V resničnosti je to dosti težje," je razložila. Razlog naj bi tičal v tem, da ljudje pri smehu pogosto gledajo le usta in ne tudi oči, saj naj bi se pri iskrenem nasmehu krčile tudi mišice okoli oči in ne le tiste v kotičkih ust.
Večino nasmehov LaFrancejeva ocenjuje kot "socialnih". "Med socializacijo hitro ugotovimo, v katerih situacijah se moramo smehljati. Tega se pri zgodnjih letih naučijo tudi otroci – deklice hitreje kot dečki – med drugim tudi, kdaj je nasmeh treba zaigrati. Predstavljajte si, da prejmete darilo, ki vam ni všeč. Sprejeli ga boste z nasmehom in zahvalo, ker veste, da je takšen način primeren," je še razložila.
"Ko so ljudje sami in prepričani, da jih nihče ne opazuje, se redko smejijo. Če menimo, da se bomo pri branju zabavne knjige glasno smejali, se to zgodi zelo redko. Če nam bo kdo iste strani prebral in bodo v sobi še drugi ljudje, se bomo najbrž res glasno zasmejali," je dodala La Francejeva.
Ženske naj bi se smejale pogosteje kot moški, ker je smeh v neki meri povezan tudi z izražanjem čustvenosti, ki pa je bolj ženska lastnost. Tudi pri analiziranju nasmehov so ženske boljše od moških, saj pogosteje občutijo razliko med iskrenim in neiskrenim nasmehom. "Razlika se pojavi tudi pri interpretaciji smeha. Če bo moški videl žensko, ki se smeji, bo to razumel kot spogledovanje, čeprav morda njen smeh s tem nima nič. Če bo ženska videla moškega ali žensko, ki se smeji, bo to razumela kot srečo, nesproščenost, sram ali neiskrenost," je še dodala avtorica.
