Reči hočem, da se zavedam, da v dobrem tednu človek dobi vtis o državi, ki je lahko povsem subjektiven, še posebej, ker ga lahko primerjaš le s predhodnimi pričakovanji in z izkušnjami drugih, z lastnimi pa seveda ne. Gotovo se po krivici kakšne države spominjam kot deževne in sive, ker sem bila tam pač ob nepravem času. S tem zadržkom v mislih sem se lotila pisanja o letošnjem potovanju na Kubo.

V Havano smo prileteli na predvečer enega pomembnejših praznikov (26. julij), dneva narodnega upora, v spomin na napad revolucionarjev na vojašnico v mestu Santiago de Cuba leta 1953. Vse turistične knjige pišejo, da se na dan praznika množice zgrnejo na Trg revolucije, kjer je velika proslava z obveznim govorom. Ko smo o tem povprašali receptorko v hotelu, nas je pogledala, kot da nismo čisto pri pravi. "Ne, nič ni, kakšne proslave in govori neki!"

Pet stopenj spoznavanja

Spoznavanje kateregakoli mesta gre nekako po stopnjah: hiter in povsem površinski vtis, ko se pelješ z avtobusom mimo mestnih znamenitosti; poldnevni ogled najlepšega in najbolj znanega, kar mesto ponuja; kratko bivanje v mestu, ko dojameš turistični utrip; nekajdnevno bivanje, ki morda že razkrije kakšno bolj umazano podrobnost; daljše bivanje, ko postaneš (ne čisto pravi) prebivalec mesta. Večina turistov pride nekje do druge ali tretje stopnje, in Havana pri tem ni nobena izjema. Turisti pridejo iz turističnega geta v Varaderu, kamor nas ni zanesla pot, na neke vrste enodnevni "safari" pogledat znamenitosti in domačine, potem pa hitro nazaj pod sončnike srkat koktejle. Resda so taki "safariji" na voljo tudi v Johannesburgu, bili so nekoč v newyorškem Harlemu (no, morda bodo sedaj še po londonskih predmestjih). Nam je uspelo priti eno stopnjo dlje: za lepo obnovljenimi fasadami nekaj redkih izbranih ulic stare Havane se skriva celo dvomilijonsko mesto, kjer hiše, ki so bile petdeset ali sto let nazaj prav veličastne, razpadajo. Naš hotel je stal na meji med staro Havano in "Havano Central". O življenju v njej v času velike lakote, ko so se ljudje dobesedno borili za preživetje, piše Juan Pablo Gutierrez v knjigi, ki nama jo je pred potovanjem podarila prijateljica Damjana. Prvi jo je bral mož, ki mi je ni hotel prepustiti v branje, dokler nismo zapustili Havane. Pripovedi o bedi, nasilju in revščini so res grozljive, in to življenje se je odvijalo praktično takoj za hotelom. Kar se mi je zdelo najbolj šokantno, je čas, o katerem govori knjiga: gre za sredino devetdesetih let (ja, pred dobrimi desetimi leti!). Ko je razpadla Sovjetska zveza, je namreč Kuba prenehala dobivati več milijard letne pomoči in nastopilo je popolno pomanjkanje, katerega sledovi so, če veš, kaj gledati, zelo vidni še sedaj.

Na podeželju je mogoče najti še zelo nedotaknjeno naravo. Na gorskem prelazu med Santa Claro in obmorskim Trinidadom smo prvič na poti videli kolibrije, sama sem jih v naravi videla prvič v življenju, pa divje rastoče, zelo drobne kubanske orhideje. Okoli 250 vrst od 25.000, kolikor jih premore naš planet, jih raste samo na Kubi. Neokrnjena je tudi narava okrog Prašičjega zaliva, kjer je v močvirjih polotoka Zapata nacionalni park s številnimi pticami, ki smo jih opazovali ob sončnem vzhodu s čolna v sladkovodni laguni. Zaliv je seveda precej bolj znan po neuspešnem izkrcanju protirevolucionarjev leta 1961, ki ga je organizirala CIA, kar je Kubo za dolga desetletja potisnilo v naročje Sovjetske zveze.

Baje je stanje v primerjavi z zelo bližnjo preteklostjo precej drugačno tudi, kar se tiče avtomobilov na cestah. Danes že lahko na cesti srečaš kakšnega mercedesa, pa novejše kitajske in korejske avtomobile. A fantastično ohranjeni in kakšni že kar kičasto zloščeni avtomobili iz petdesetih let še vedno prevladujejo. Zunaj Havane pa sem pravzaprav dobila občutek, da so na skoraj povsem praznih kubanskih cestah (ki niso v tako slabem stanju, kot so nas opozarjali) konjske vprege glavno prevozno sredstvo. Vendarle imam vtis, da je večina novejših avtomobilov namenjena oddajanju, nekaj jih ima v lasti tudi, jasno, državno podjetje Cuba Taxi. Tudi mi smo za svojih tisoč petsto kilometrov poti po Kubi imeli v najemu čisto simpatičen, a drag kot žafran, korejski kombi, ki mu je le enkrat spustila guma. Zapeljali smo namreč na žebelj iz konjske podkve. Ročno kovan, sem ga shranila za spomin.

Posebna zgodba je denar. Poleg "domačega" pesa obstaja še konvertibilni. Včasih so kot paralelno valuto uporabljali kar ameriške dolarje, ampak po zaostritvah odnosov z ZDA so ti pred sedmimi leti postali nezaželeni, tako da pri menjavi zaračunajo 10 odstotkov kazenske provizije (z evri ni teh težav), namesto dolarjev pa so vpeljali konvertibilni peso. Na začetku smo za vsak slučaj zamenjali 20 evrov v domače pesose - in dobili kak centimeter bankovcev, ki so nam večinoma ostali do konca. Ponudba zanje je namreč precej borna. Trgovine na karte (za domačine), sirove pice pa kakšna pijača, sadje ob cesti, potem se pa že konča. Za konvertibilne pesose pa dobiš vse: bencin, cigare, pijače, v trgovinah, kamor lahko vstopijo le redki domačini, ker preprosto nimajo konvertibilnega denarja, pa tudi mleko, svežo zelenjavo, omejen izbor šamponov in druge čisto običajne življenjske potrebščine. Domačini seveda dobivajo plače v domačih pesosih. Preračunano v evre dobi delavka v sortirnici tobaka okoli 16 evrov (mesečno!), učiteljica pa 24. Cene v konvertibilnih pesosih pa niso prav zelo različne od naših. Dizelsko gorivo, na primer, stane 87 centov za liter, kokakola (uvožena iz Mehike in ne iz sovražnih ZDA, da ne bo pomote) pa 50 centov, v baru evro in pol.

Rum in cigare

Kdor le more, si zato poskuša pomagati do dodatnega zaslužka. Eni s prodajo ponarejenih cigar, drugi s prosjačenjem (beračev sicer ni veliko), tretji dajo svojemu psičku klobuk na glavo in za en (konvertibilni) peso pustijo turistom, da se slikajo z njim. Če daš en peso čuvaju, se lahko tudi na vrtu vile, v kateri je do smrti bival Hemingway (urejeni v prav lepo ohranjen avtentičen muzej), slikaš na njegovi jahti na stolu za ribolov. Številne galerije prodajajo slike domačih umetnikov s kubanskimi motivi. V Trinidadu ženske vezejo tradicionalne prte, ki jih prodajo predvsem turistom. Bolj podjetni so odprli restavracije z domačo kuhinjo (paladares) ali pa so odprli svoje hiše za goste (casa particular). V eni takih smo bivali v Vinalesu, centru zahodne pokrajine, kjer so največje plantaže tobaka. Naša gostiteljica Gloria nam je povedala, da oba z možem delata v državnih službah: sama je učiteljica, mož pa voznik tovornjaka. Skupaj zaslužita manj kot 50 evrov mesečno, imata pa s tem dostop do še vedno brezplačnega in razmeroma kvalitetnega javnega zdravstva. Za dodatni zaslužek pa sta odprla svojo hišo turistom, oddaja tri sobe, cena ene je 20 "ta močnih" pesosov na noč. Gloria je povrh še izvrstna kuharica, pri njej smo gotovo najbolje jedli na vsej poti. Ampak kuhanje za turiste pomeni, da je treba vsak dan na "sivem" (tj. konvertibilnem) trgu nabaviti meso, sadje in zelenjavo, na črnem pa na primer jastoge, ki so sicer državni monopol. Prav zato jim v slengu raje rečejo "polo del mar", morski piščanci, da jih ne bi zalotili pri kontrabandu. Večerja na osebo pri Glorii 8 pesosov. Moja družba sedmih potepuhov ji je tam v dveh dneh pustila 280 pesosov, kar je 7000 domačih pesosov oziroma 12 učiteljskih plač. Koliko ji vzame Fidel, ni hotela povedati.

Najbolj znana kubanska produkta sta gotovo rum in cigare. Ne eno ne drugo me sicer kaj posebej ne vznemirja, saj se alkohola sploh ne dotaknem, tobak (v obliki cigaret, ne cigar) pa sem nehala konzumirati pred šestnajstimi leti. Je pa vseeno zanimivo videti proizvodnjo obojega. Pri rumu ni kakšne posebne spektakularnosti: iz melase, ki ostane po pridelavi sladkorja iz sladkornega trsa, skuhajo žganje na zelo podoben način kot pri nas ali kjerkoli po svetu, potem gre pa na staranje v sode. Čim dlje se rum stara v sodu, tem temnejši, kvalitetnejši in dražji je. Vsaj po vonju (ostali so potrdili, da tudi po okusu) nima prav nobene zveze z rumom, ki ga pri nas uporabljamo pri peki sladic. Kubanski rum se dobi tudi pri nas, v vsaki trgovini najdete slavni havana club. Zanimivo, družina Bacardi izvira s Kube, njihova palača je ena lepših v Havani, ampak po revoluciji so se izselili in sedaj izdelke te blagovne znamke proizvajajo v Portoriku.

Priznam, cigare, oziroma njihova proizvodnja, so me bolj očarale. Vsak list tobaka gre namreč večkrat skozi pridne roke. Najprej roke pridelovalca, ki po žetvi tobak obesi v značilne sušilnice s slamnato streho, potem pa delno posušene liste dostavi v sortirnice tobaka, ki stojijo po podeželju. Tam po nekajdnevni predfermentaciji delavke vsak list posebej zravnajo, odtrgajo glavno žilo in ga razporedijo glede na velikost in kakovost. Po končni fermentaciji tobak ohladijo in pošljejo v tovarne cigar, ki stojijo v večjih mestih. Delavci (večinoma delavke, ki za motivacijo na stenah gledajo slike Fidela s cigaro v ustih) naredijo sredico cigare, jo ovijejo s prvo plastjo, stisnejo, testirajo, če ravno prav prepušča zrak, in nato cigaro dokončajo z ovojem iz najbolj kakovostnih in povsem nepoškodovanih listov tobaka. Vsak delavec naredi od sto do sto trideset cigar na dan. Za 16 evrov na mesec, kolikor v Evropi stane ena sama malo boljša cigara. No, na Kubi so nekje med tretjino in polovico evropske cene. Očitno tudi tu največ zaslužijo trgovci. A kljub spoštovanju do dela, vloženega v vsako cigaro, bom še naprej ostala nekadilka.

Potovanje smo zaključili z mešanimi občutki. Res je, narava je lepa, tropski dež, ki jo pridno zaliva vsak dan približno ob isti uri, jo ohranja pri življenju. To piše v vsakem turističnem katalogu. Res je tudi, da so ljudje prijazni in precej dobrovoljni, ampak tudi zaskrbljeni in nekako napeti v boju za dodatni zaslužek. Plesanja salse po cestah, o katerem smo toliko slišali, razen v Trinidadu (in to samo za turiste) nismo doživeli. Morda smo bili tam ob napačnem času, kaj vem, res je bilo vroče in soparno in se je vse odvijalo bolj počasi. Najbolj od vsega pa moti neprijeten občutek, da te domačini in ne nazadnje država v celoti vidijo predvsem kot potencialni vir zaslužka. Žal se nisem mogla znebiti občutka, da nas odirajo, vključno z izhodno takso, ki nas je doletela ob odhodu z letališča v Havani.

Sanje o boljšem življenju imajo na Kubi ime, lokacijo in (ne prav veliko) razdaljo: Miami, slabih dvesto kilometrov severno. Tudi te sanje opisuje Gutierrez v svoji knjigi. Več kot četrtina Kubancev je že v ZDA.

* lat. knjiga o Kubi