"Nujno postaviti zavezujoče cilje"

Treba bi bilo oblikovati državno politiko, ki bi postavila zavezujoče, konkretne cilje za odpravo diskriminacije na določenih področjih, je poudaril glavni tajnik NSIOS Štefan Kušar.

"Poskus v to smer je bil narejen z zakonom o izenačevanju možnosti invalidov, ki pa ni vgradil sistema kaznovanja in sankcioniranja za tiste, ki postavljenih načel ne spoštujejo. Tako bodo določila zakonodaje prepuščena na milost in nemilost volji državljanov, predvsem pa sodnikom," opozarja Kušar.

Občin po meri invalidov le približno deset

V NSIOS so načelno pozitivni do prizadevanj družbe za odpravljanje arhitektonskih ovir. Vendar se razmere razlikujejo glede na posamezno okolje. Pomemben napredek je bil za gibalno ovirane v Ljubljani in nekaterih drugih mestnih občinah storjen pri prostorskem urejanju, pravijo.

Večje težave pa so glede prilagoditev za slepe in slabovidne ter gluhe in naglušne. "Še vedno so talne oznake za slepe ter stebri z oznakami v brajici tabu in nekaj, kar vidimo samo v tujini," navajajo v NSIOS.

Občine, ki so prejele listino "Občina po meri invalidov", so naredile velike premike pri razumevanju potreb invalidov, predvsem pa so naredile veliko za izenačevanje možnosti invalidov. Vendar je to listino prejelo le približno deset občin.

Med primeri iz prakse navajajo, da v Ljubljani invalid lahko vstopi na vlak, ne more pa izstopiti, kjer bi želel, npr. v Kamniku.

Podobno je z lokalnimi prevoznimi mrežami: invalid se lahko sorazmerno svobodno premika po Ljubljani, ne more pa z avtobusom v primestje, še manj pa v druga mesta po Sloveniji, opozarjajo.

"Hotel Slon nima niti ene sobe za invalide"

Arhitekti in projektanti po opozorilu NSIOS še vedno ne upoštevajo v celoti standardov in normativov o gradnji in obnovi objektov. Bolj upoštevajo želje naročnika, ne pa potrebe po splošni dostopnosti za različne skupine invalidov, poudarjajo. Kot primer omenjajo lani obnovljeni hotel Slon v Ljubljani, ki nima niti ene sobe, prilagojene za invalide.

Manj ugodno obravnavo v zvezi z uveljavljanjem posameznikovih pravic, ker zaradi invalidnosti ne more dostopati do javnih zgradb, prepoveduje tudi ustava v 14. členu, po katerem so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice ne glede na invalidnost, je dejal namestnik varuhinje človekovih pravic Tone Dolčič.

Arhitekturne ovire pa niso edine ovire, ki jih je treba odpraviti. Ovire so npr. tudi komunikacijske, opozarjajo v NSIOS. Tu imajo v mislih prilagoditve za slepe in slabovidne, gluhe in naglušne in za ljudi z motnjo v duševnem razvoju, ki potrebujejo rešitve v lahko berljivi tehniki.

Diskriminacija največkrat posredna

Invalidi so po opozorilu NSIOS diskriminirani pri zaposlovanju, kar dokazuje tudi vsakoletna raziskava Eurostata. "Diskriminacija je največkrat posredna, kar praktično pomeni, da se skriva za nekimi racionalizmi, kot npr. standardi požarne varnost," opozarja Kušar.

Kot primer iz prakse navaja primer kandidata na vozičku, ki ga je računalniško podjetje na razpisu za delovno mesto inženirja informacijske tehnologije zavrnilo. Razlog za zavrnitev je bil delovni prostor v 1. nadstropju, iz katerega v primeru požara ne bi mogel z dvigalom.

Zagovornik načela enakosti Boštjan Vernik Šetinc se srečuje s številnimi primeri, ko bi bilo možno s preprostim ukrepom invalidu omogočiti nadaljevanje dela na istem delovnem mestu. Kot je povedal, gre pogosto za tako enostavne rešitve, kot je postavitev vrtljivega stola v primeru, ko delavec po poškodbi ne sme stati več kot le določen čas.

Več kot 2200 delodajalcev lani ni izpolnjevalo kvot

Problematiko zaposlovanja invalidov država skuša reševati s kvotami. Delodajalcev, ki so lani izpolnjevali kvote za zaposlovanje invalidov, je bilo konec lanskega leta 2760. Tistih, ki jih niso in so bili zato zavezani plačati prispevek, je bilo 2208. Pravico izplačila nagrade za preseganje kvote pa je lani uveljavljalo 2672 delodajalcev, so pojasnili na Skladu RS za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov.

Konec lanskega leta je bilo 30.400 zaposlenih invalidov. Velika večina oz. 27.975 jih je bila delovnih invalidov z II. oz. III. stopnjo invalidnosti.

Diskriminacija celo pri volitvah

"Diskriminacija invalidov pa se ne kaže samo na področju zaposlovanja, ampak tudi izobraževanja, uživanja kulturnih in športnih dobrin, nenazadnje državljanskih pravic," opozarjajo v NSIOS.

"Ali ni sramotno za slovensko državo, da še vedno nimamo urejenega sistema volitev, po katerem invalidom ne bi bilo treba vnaprej sporočati Državni volilni komisiji, da želijo voliti na posebej prilagojenem volišču?" sprašujejo v NSIOS.

Pri varuhu človekovih pravic priporočajo sprejetje zakonskih rešitev, ki bodo zagotovile nepristransko, neodvisno in učinkovito obravnavo primerov kršitev prepovedi diskriminacije na vseh podlagah.

V Sloveniji je invalidov po podatkih NSIOS nekaj manj kot 10 odstotkov prebivalstva.