Smeri sodobnih potepuhov so sila različne. Ob klasičnih (Nemčija, Francija, Velika Britanija) so zadnja leta precej priljubljene skandinavske in vzhodnoevropske - nekdanje socialistične -, zlasti baltske države. Vremensko zanesljivejši in topli jug s Španijo, Italijo, Hrvaško, Grčijo ostaja železni repertoar. Zlasti zavoljo zadnjih dveh je tu Slovenija. Žal smo sami krivi, da je v glavnem le prehodna država, ki jo skušajo motorizirani nomadi kar se da hitro prečkati. Pač premalo ponujamo in reklamiramo svoje lepe predele nasploh, do avtodomarjev in prikoličarjev pa smo še posebej premalo prijazni.

Seveda gre za dve dokaj različni skupini turističnih nomadov. Tisti s prikolicami so v glavnem namenjeni na počitnice v določen kraj, le redki si s priklopnikom upajo raziskovati določeno državo ali več. Ravno za "raziskovalni" turizem pa je avtodom. Kljub vse večjim dolžinam je še vedno razmeroma okreten (razen v mestnih jedrih in utesnjenih vasicah), ko popotniki zvečer najdejo ustrezno počivališče, pa z njim nimajo nobenega dela, hiška je takoj, ko se ustavi, pripravljena na udobno bivanje oziroma prenočevanje.

Avtodomarska filozofija

To je tudi osnova sodobnega avtodomarstva, ki ni zgolj način potovanja, temveč za precej lastnikov in uporabnikov življenjska (počitniška) filozofija. Biti gibljiv, neodvisen, doma (skorajda) povsod. In to z vsem udobjem, kot so prijetna dnevna soba, kuhinja z (velikim) hladilnikom, sanitarije s prho, bolj ali manj ločena spalnica (ali dve). Vse skupaj pa lepo ogrevano, osvetljeno, "oglasbeno", v večini bivalnikov z nujnim televizorjem, ki ga pa najbolj pristni avtodomarji prezirajo. Saj jim je pogled na reko, jezero, morje, planine, ptičje petje, oglašanje drugih živali, bitje zvonov mnogo bolj prijetno.

Čeprav je še precej lastnikov, ki svoj avtodom septembra "zapakirajo" in ga odprejo naslednjega maja, pa je za prave uporabnike to dom na kolesih za vse leto. Saj so temu primerno sodobni bivalniki grajeni, s primerno izolacijo sten in ustreznim ogrevanjem. Zato se številni z njimi odpravljajo na smučanje, kjer je bivanje - s primerno zimsko opremo - prijetno tudi pri minus dvajsetih in še manj stopinjah. V tej smučarsko-avtodomarski druščini je tudi vedno več Slovencev. Njihovo udobje je precej odvisno od tega, kaj jim v določenih krajih ponujajo: največkrat table s prepovedjo prenočevanja (dovoljeno le dnevno parkiranje), ponekod jih pustijo spati na parkiriščih brez kakršnekoli infrastrukture, nekateri ponujajo električne priključke, drugod svežo vodo, tudi prodajo plina in podobne storitve.

A da ne bo nesporazuma, tako običajnega, ki mu niti turistični delavci pogosto niso kos. Govorimo o posebnih počivališčih za avtodome - lahko tudi prikolice -, ne pa o kampih.

Hvala za vaš prispevek

Ti so nekaj povsem drugega in v "avtodomarski filozofiji" krepko ločenega. Samo Nemčija ima okoli šest tisoč takšnih uradnih prenočišč, zabeleženih v ustreznih katalogih. To so mestna ali vaška samostojna avtodomarska parkirišča ali pa (umaknjeni) del večjega splošnega parkirišča, namenjen počitku z bivalniki. Nekatera ne ponujajo drugega kot nekaj kvadratnih metrov za parkiranje. A je tudi to dovolj za sodobne polže, ki imajo v svoji hišici prav vse za preživetje. Druga zagotavljajo še električni priključek, morda svežo vodo, odtok za odpadno vodo ali celo za fekalije iz kasetnih stranišč. Pogosto, predvsem ob rekah in jezerih, pa so to minikampi z vsem udobjem, a še vedno označeni s tablo, na kateri je zgolj avtodom.

Razvite avtodomarske države razumejo želje in potrebe popotnikov z bivalniki in jih ne silijo v kampe. Kar je tipična značilnost Hrvaške, kjer je domala povsod prepovedano prenočevati, urejenih počivališč pa sploh ne poznajo, češ da so za avtodome (zunaj sezone zaprti) kampi. Pri tako imenovanih turističnih delavcih velja, da so avtodomarji itak bogataši: če so odšteli 50 in več tisoč evrov za bivalnik, pa menda ne bodo škrtarili pri plačilu kampa. Zaman jim je dopovedovati, da ne gre za to. Pa tudi po Evropi si ne pogledajo, kako se tem stvarem streže.

Spet primeri iz Nemčije. Najpogosteje, zlasti v večjih mestih, se parkiranje oziroma prenočevanje avtodoma plačuje na avtomatu ali imajo uslužbenca, ki pobere denar, a nikoli več kot 15 evrov na noč (število oseb v glavnem ni pomembno). Električni priključek, sveža voda in odplake so običajno že v tej ceni. Številna prisrčna počivališča (kot ob Renu ali Mozeli) so za pet evrov na noč in še dva za elektriko. Po manjših krajih in vaseh je prenočevanje tudi brezplačno (včasih celo z elektriko in vodo), vas pa morda pričaka škatlica s prijaznim napisom, da so (vaška skupnost) veseli vašega obiska, morebitni denarni prispevek pa bodo porabili za vzdrževanje in izboljšanje tega počivališča. Pametni vedo, da ni nič zastonj: saj bodo obiskovalci morda v vasi šli v gostilno, trgovino, na bencinsko črpalko. Predvsem pa prijateljem povedali, kako lepo in prijazno je tam.

Ljubljana ne obstaja

Tudi Slovenija tega povečini še ne dojema. Že res, da so zasebniki (gostilničarji, kmečki turizem - prednjačijo okrog Mure) v zadnjih letih uredili nekaj prostorov za avtodome. Tudi novejši bencinski servisi imajo označena počivališča za bivalnike, celo s servisnimi stolpiči zanje (elektrika, sveža voda, odtok). A teh ne vzdržujejo, odtočne cevi so zabasane s smetmi, pipe so odlomljene, ob vikendih pa do teh prostorov z avtodomom sploh ni mogoče priti, ker jih zasedejo tovornjaki. Na kar se policija požvižga.

Nerazumljivo je tudi, da naša prestolnica, v kateri vidimo vse več avtodomov, zanje nima prenočitvenega prostora. Pred dobrim letom smo župana Zorana Jankovića vprašali, zakaj ni Ljubljana tudi avtodomarjem prijazno mesto. Skušal nas je pomiriti, da to ravno popravljajo. Na velikem parkirišču pri stadionu na Stožicah naj bi nekaj parkirišč odredili za bivalnike. Ideja je prava (pred dnevi smo bili na takšnem počivališču pred slovito münchensko Allianz Areno), le uresničiti jo velja.

V glavnem mestu je še nekaj prijetnih lokacij, kjer bi lahko motorizirani gostje prespali: v Tivoliju, kje ob Ljubljanici, blizu turistom tako ljubega starega mestnega jedra. Ljubljanske oblasti sicer pravijo, da že imamo takšna počivališča (pod Halo Tivoli, na Emonski pri NUK in ob Žalah), a zanje domala nihče ne ve, saj ni ustreznih smerokazov. Predvsem pa Ljubljana ne obstaja - vsaj v velikih evropskih avtodomarskih vodičih oziroma seznamih počivališč je ni.

Pri vse večjem pritisku turistov z avtodomi pa ne gre zgolj za to, kako prijazna je Slovenija do njih. Treba se je pravočasno zavedeti, da ima ta val turistov določene potrebe, če naj kakšen dan ostanejo pri nas, ali pa nam bodo takoj ušli. Zlasti jim je treba zagotoviti ustrezno infrastrukturo, da se bodo lahko rešili odpadkov in odplak. Tega ne delamo samo zanje, verjetno še bolj zase - da ohranimo čisto in okoljsko prijazno Slovenijo.