Kako dva človeka, ki sta na smrt sprta, prepričate, da poskušata spor rešiti z mediacijo?

Ko sodnik kot nevtralna tretja oseba, ki ima avtoriteto, ponudi mediacijo, so stranke za to možnost precej dovzetne. Veliko težje je, ko dobijo ponudbo po pošti, zato je tedaj pomembno, da se posvetujejo z odvetnikom, ki je mediaciji naklonjen in jih bo znal pravilno informirati o tem postopku. Zunaj sodišča, ko ni pri roki nevtralne tretje osebe, je ljudi težko pripraviti do mediacije. V Društvu mediatorjev Slovenije se zato trudimo razvijati centre za mediacijo pri različnih gospodarskih interesnih združenjih in občinah, kjer bi ustrezno usposobljeni administratorji ljudem lahko ponudili mediacijo in jih seznanili s postopkom.

Kako pogosto ljudje sploh privolijo v mediacijo?

Na sodiščih prve stopnje se za to odloči od 20 do 30 odstotkov ljudi, na višjih sodiščih pa od 10 do 20 odstotkov. Tolikšen odstotek je tudi posledica novega zakona o alternativnem reševanju sodnih sporov, ki je določil, da morajo mediacijo izvajati vsa prvostopenjska sodišča, pritožbena pa do junija 2012. Sodišča morajo strankam ponuditi mediacijo v vseh sporih, razen v tistih, kjer sodnik oceni, da ta postopek ni primeren ali sploh ni mogoč, na primer, če se stranka pritožuje o sodni taksi.

Katere razloge navedejo stranke, ki ne želijo mediacije?

Velikokrat je razlog v tem, da zadeve ne poznajo. Dogaja se tudi, da nekateri odvetniki strankam to možnost odsvetujejo, ker v mediacijo ne verjamejo ali pa so tako tekmovalni, da ne prenesejo pogajanj. Tekmovalne so lahko tudi stranke. Nekatere stranke in spori včasih niso primerni za mediacijo. Kadar gre denimo za družinski spor, kjer sta starša v tako sovražnih odnosih, da se poslužujeta grdih in celo protipravnih ravnanj, kot so ugrabitve otrok, ali lažnih obtožb, mediacija ni primerna in mora o tem čim prej razsoditi sodišče.

Kateri spori so še posebno primerni za reševanje z mediacijo?

Večina je primerna. Na sodiščih so to predvsem odškodninske in družinske zadeve, veliko je sosedskih in lastninskih sporov, razdelitev skupnega premoženja, primerna so tudi pogodbena razmerja in pretežno vsi gospodarski spori.

Kolikšen delež mediacij se uspešno konča s poravnavo?

Na prvostopenjskih sodiščih se uspešno konča okoli polovica mediacij, kar tudi v tujini šteje za uspešen projekt. Pri družinskih sporih je uspešnih kar 70 odstotkov mediacij. V tujini se na višjih sodiščih s poravnavo konča okoli 30 odstotkov mediacij, pri nas pa celo 40 do 50 odstotkov. To imamo objavljeno v letnih poročilih sodišč. Vzrok za uspešnost je tudi težka ekonomska situacija. V zasebnih mediacijah, kjer stranke same plačajo mediatorja in do eskalacije spora še ni prišlo, je ta uspešnost še večja.

Kako konkretno poteka sam postopek mediacije, ko se stranki in mediator usedejo za skupno mizo?

Mediacija je neformalni postopek. Ko je pogodba o mediaciji sklenjena, mediator stranki običajno pokliče po telefonu in se dogovori za termin za sestanek, ki je lahko tudi popoldne. Na prvem srečanju ima mediator uvodni nagovor, zatem stranki podata uvodni izjavi, sledi zelo pomembna faza raziskovanja, ki je v sodnem postopku ni. Ko so znani skupni interesi, se začnejo pogajanja, na koncu se napiše poravnava, če pogajanja niso uspešna, pa se stranki in mediator poslovijo. Stranka lahko na mediacijo pride tudi s svojim odvetnikom, ki ji svetuje in jo uvede v postopek, kar da stranki občutek varnosti. Potem se osveščeni odvetniki nekoliko umaknejo, mogoče celo ne hodijo na nadaljnje sestanke, saj so zanje nezanimivi, ker tema pogovora niso pravno pomembna dejstva, ampak odnosi in čustva. V postopek se zopet bolj aktivno vključijo pri pogajanjih in poravnavi. Pri tem bi opozorila, da nekateri odvetniki včasih pozabijo na resnične interese in želje svoje stranke in zadevo vodijo tako, kot oni mislijo, da je za stranko dobro.

Kako ugotovite, da se spora na določeni točki ne bo dalo rešiti z mediacijo?

Znak za alarm je, ko se namesto, da bi se približevali, stranki začneta oddaljevati. Ena stran na primer zahteva še več, kot je prej, ali umakne nekaj, kar je že ponudila. To kaže, da želi umik. Mediacija je vseskozi prostovoljna in stranka si lahko vse do podpisa poravnave premisli. Znak za rdečo luč je tudi, ko se stranka mediatorju ne oglaša več na telefonske klice ali ko nenadoma nima več časa za mediacijo. Pomembno je, da s pogajanji ne hitimo. Žal novi zakon o alternativnem reševanju sodnih sporov v civilnih sporih namenja le tri brezplačne ure mediacije, pogosto se izkaže, da je to premalo, po treh urah namreč stranki pogosto še nista tako daleč, da bi videli rešitev, in nadaljnjih stroškov nočeta plačati. Zakonodajalcu bomo zato predlagali, da poviša število brezplačnih ur, vendar ne vemo, če bomo s tem predlogom v času recesije uspeli.

Kakšne lastnosti in veščine mora imeti dober in uspešen mediator?

Norvežani imajo v svojem zakonu zanimivo definicijo, ki pravi, da je mediator razumna in sočutna oseba. Imeti mora torej zdravo kmečko pamet in mora biti sočuten do ljudi, vse drugo se lahko nauči. Naš zakon za mediatorja v programu na sodiščih določa, da mora imeti višjo izobrazbo in opraviti 40-urno usposabljanje, poznati mora vrsto osnovnih tehnik in narediti izpit, ki je v obliki igre vlog. Osnovna veščina mediatorja je zlasti, da zna aktivno poslušati in postavljati prava vprašanja in nekaj, kar je na videz nesprejemljivo, mora znati prevajati v sprejemljiv jezik. Ves čas pa išče skupne interese strank.

Ljudje, ki spore rešujejo na sodiščih, se pogosto pritožujejo nad sodniki in izražajo tudi nezaupanje do njih. Kako mediatorji dosežete zaupanje pri strankah?

Zaupanje dosežeš, ko pokažeš človeku, da ti je pomemben, Pri sodnikih je problem, da jih pogosto priganja čas in tudi, da se ne smejo ukvarjati s pravno nepomembnimi dejstvi, kot so čustva in medosebni odnosi. To, da o teh problemih na sodišču ne morejo govoriti, ljudi pogosto zelo prizadene. Vse, ki izvajamo oblast, bi zato pozvala, da svoje tehnike dela prilagodimo novemu času in težkim razmeram in smo do ljudi kar se da strpni, prijazni in jim pojasnimo, kaj lahko in česa ne moremo delati. Ko ne gre z dogovorom, bo pa vedno moralo odločiti sodišče.