Posebna različica aplikacije tega aksioma se je uveljavila v slovenski prestolnici, pri "ljudskih" poimenovanjih nekaterih stavb, ki zaradi svoje oblike, velikosti in barv močno izstopajo iz mestnega tkiva. Vsi pravi Ljubljančani vedo za Plečnikov "peglezen", prav tako popularen je bližnji "kanarček", v katerem domuje časnik, ki ga pravkar berete, na Bavarskem dvoru se bohoti Mihevčev "kozolec", nedaleč stran so v "črni vdovi" prostori Delovih edicij, če se z železniške postaje ozremo čez tire, pa nam pade v oči bizarna trikotniška zasnova "oberstdorfa". Ne brez kančka zlobe je dobil svoj psevdonim tudi znani, še nedokončani prizidek historicistične stavbe Opere in baleta, ena najbolj nesmiselnih in finančno zavoženih investicij iz mandata Janševe vlade - zaradi črne barve in popolne neusklajenosti z (arhitekturnim) okoljem je ljudstvo ta vsiljivi stvor že poimenovalo "gangrena".
Domača, pravzaprav domačijska arhitekturna stroka (občasno tudi ob asistenci raznih "civilnih iniciativ") se na arhitektonske odklone odzove skrajno farizejsko: po eni strani besno nasprotuje upravičenim in potrebnim posegom v prostore, ki so zaradi tehničnih spodrsljajev projektantov in njihovih sodelavcev s časom postali operativno vprašljivi (vik in krik ob potekajočih prenovitvenih delih v prvem preddverju Cankarjevega doma), po drugi pa prav po voluharsko molči ob nečastnih izpadih svojih uglednih pripadnikov (recimo glede "gangrene" in "oberstdorfa", pri čemer seveda ne gre prezreti vloge investitorja po načelu "kdor godca plača, lahko sam glasbo izbira").
Druga skrajnost tega farizejstva je nasprotovanje rušenju Kolizeja, povsem degradirane in opustošene stavbe, za katero je bilo vsem figo mar vse do trenutka, ko jo je kupil zasebni investitor z namenom, da to mestno sramoto odstrani in na njenem mestu postavi sodoben večnamenski objekt, za načrtovanje katerega je bil na natečaju izbran - o, groza! - projektivni biro iz tujine. Ne spomnim se, da bi Richard Rogers in Renzo Piano, projektanta Centra Georges Pompidou (Parižani so ga ob odprtju leta 1977 brž razglasili za "rafinerijo"), zagnala kakšen hrup, ko je notranjščino med letoma 1982 in 1985 delno prenovila Gae Aulenti. Prav tako mi ni znano, da bi kdo izmed naših arhitekturnih dušebrižnikov pljuval po baronu Haussmanu, prefektu seinskega okrožja, ki je med letoma 1853 in 1870 dal zrušiti pretežno večino srednjeveškega Pariza ter urbanistično preoblikoval in z novogradnjami spremenil francosko prestolnico v eno najbolj občudovanih mest na svetu. Zgodovina naj bi bila učiteljica življenja (Historia magistra vitae), a žal so jo nekateri v šoli očitno prešpricali ali pa jo na vse kriplje nategujejo na Prokrustovo posteljo svojih pritlehnih interesov - tako v politiki kot v arhitekturi in urbanizmu.