Rabindranath Tagore se je rodil v Kalkuti leta 1861 kot potomec znane rodbine politikov, filozofov in umetnikov. Med letoma 1878 in 1880 je v Veliki Britaniji študiral pravo, hkrati pa se posvečal britanski književnosti. Kot je marca na simpoziju o pomenu njegove misli za današnji svet dejal indijski veleposlanik v Ljubljani Villur Sundararajan Seshadri, je bil Tagore velik mislec in svetovljan.
S prevodi pesmi je požel slavo na Zahodu. Kot piše na spletnih straneh Nobelove fundacije, je Tagore postal predstavnik indijske duhovne dediščine za zahodni svet.
Pesmi je pisal pretežno v bengalskem jeziku ter jih sam prevajal v angleščino. V slovenščino je prevedenih kar 30 njegovih knjig, nedavno so pri Cankarjevi založbi v zbirki Moderni klasiki izdali še njegove Izbrane zgodbe.
Med več kot 50 njegovimi pesniškimi zbirkami je v slovenščini dostopna tudi Gitandžali, njegova najbolj znana zbirka iz leta 1912.
Kot piše v utemeljitvi, dostopni na spletnih straneh Nobelove fundacije, je najprestižnejšo literarno nagrado prejel zaradi globoko občutljivih, svežih in lepih verzov, s katerimi je svojo poetično misel v mojstrski veščini umestil tudi v zahodni kanon.
Od leta 1883 je živel v Indiji. Na prelomu stoletja je v bengalskem Šantiniketanu ustanovil eksperimentalno šolo, ki je kasneje postala državna univerza. V njej je povezoval vzhodno in zahodno duhovno in filozofsko tradicijo, piše v Svetovnem biografskem leksikonu.
Poleg lirike in romanov je pisal muzikale, eseje in popotne dnevnike. Podpisuje se tudi pod dve avtobiografiji, zapustil je tudi številne skice in slike ter glasbene kompozicije.
Znamenito je Tagorejevo srečanje z Albertom Einsteinom leta 1930. Einstein je Tagoreju dejal, da se oblaki od daleč zdijo eno, od blizu pa so sestavljeni iz kaotičnih kapelj vode. Tagore mu je odvrnil s primerjavo človekove psihe. Zanjo se sprva zdi, da je sestavljena iz vrste strasti in želja, ki pa jih človekov značaj tvori v harmonično celoto.
