Res je bilo za to skupno evropsko mizo na petek in svetek, zjutraj, opoldne in zvečer, predvsem zelje, krompir in šunka, a je bilo vse skupaj tako prijetno postreženo, da je teknilo prav vsem, z juga in severa, vzhoda in zahoda skupne Evrope. Samoumevno nadaljevanje druženja v pubih z domačim guinnessom in poskočnimi irskimi ritmi pa je preraslo v desert, ki so ga s pridom konzumirali tudi gostitelji in skupaj z gosti vztrajno nazdravljali: Slainte!

Po ozkih podeželskih, a asfaltnih cestah, ki so prepredene do slednje kmetije, so tako goste v dopoldanskih urah do mesta (po napačni strani) pripeljali gostitelji, v zgodnjih jutranjih urah pa so jih iz pubov vozile predvsem gostiteljice, saj Irci spoštujejo in upoštevajo zakone, pravijo! Svoje k temu bržkone prispevajo tudi kazni, ki so za slovenske oči bogokletno visoke. Že kajenje v lokalu te lahko olajša za več kot tri povprečne slovenske mesečne plače. Mešanje alkohola in vožnje naj bi bilo še nekajkrat dražje. "Ob takšnih kaznih in visokih cenah v lokalih zato nekateri raje popivajo doma," ugotavljajo domačini. A so hkrati ponosni, da naj bi bil prvi guinness menda zvarjen prav v Cashlu, kjer je prebival oče uradnega očeta tega znamenitega temnega irskega piva. Barmana na bližnjem letališču pa naj bi postregla s prvo irsko kavo.

Vožnja po "napačni" strani se je po prvem mučnem dnevu kontinentalnim udeležencem srečanja vendarle zazdela nekoliko prijaznejša, tako da jim ni bilo treba vsakih nekaj minut podzavestno segati po volanu in vpiti, pazi, glej bedaka! Na krožiščih pa sprostitve ni bilo do konca, saj nikoli nisi mogel biti povsem prepričan, s katere strani bo kdo pripeljal. Enake težave so spremljale prečkanje ceste, nikoli nisi pogledal v pravo smer. Na srečo Cashel z mogočno trdnjavo s katedralo v svojih nedrih, ki bdi nad mestom že stoletja, sedmimi cerkvami in dragoceno knjižnico ni prav velik in zato tudi promet ne pregost in ne prehiter. Pravzaprav je vse v mestecu dve uri vožnje jugovzhodno od Dublina majhno, lično in skromno. Tudi ob glavni ulici hiše ne gredo višje kot v dve nadstropji, ko korak sprehajalca zavije v stransko ulico mimo skrbno urejenih vrtičkov, pa se lahko oko odpočije na bujnem okrasnem cvetju. Prebivalci "mesta kraljev" so še vedno polni vtisov in ne skrivajo ponosa, da je na majskem zgodovinskem obisku Irske po skoraj stoletju in prvem po osamosvojitvi izpod britanske krone tudi njih obiskala in nagovorila angleška kraljica Elizabeta II. Obisk britanske monarhinje omenjajo skoraj na vsakem koraku, na zbrano evropsko družbo pa je kljub vsemu naredilo večji vtis, kako je lahko temu majhnemu podeželskemu mestecu z vsega tri tisoč prebivalci uspelo po domovih v mestu in bližnji okolici gostiti več kot tristo udeležencev iz 27 evropskih držav.

Gostoljubje v genih

"Pri nas v Moravčah tako velikega tradicionalnega vsakoletnega srečanja ne bi nikoli izpeljali. Za to nimamo niti dovolj denarja, predvsem pa nam nikoli ne bi uspelo najti toliko družin, ki bi bile pripravljene gostiti udeležence," samokritično ugotavlja župan slovenske članice evropskega podeželskega združenja Martin Rebolj iz Moravč. Dodaja, da so imeli težave že kot gostitelji manjših srečanj udeležencev iz največ petih držav. A so zmogli, četudi so ob poizvedovanju, kdo bi bil pripravljen gostiti delegate, največkrat naleteli na vprašanje: Koliko bomo za to dobili?

"Zaradi krize se že čutijo težave tudi drugod, saj skoraj ni več zanimanja za organizacijo velikega skupnega srečanja, še najbolj se ga otepajo razvite države. A to ni presenetljivo, saj srečanja pripravljajo izključno ruralna območja, majhna mesta s skromnimi prihodki," pojasnjuje župan Rebolj in pristavlja, da so se bili na skupščini združenja prisiljeni dogovoriti, da bodo v prihodnje organizirali le še dvoje velikih srečanj vseh 27 držav, oboje v baltskih državah, ki so jih še edine pripravljene organizirati. Bodo pa zato še naprej prirejali manjša srečanja, kakršna so že organizirali tudi v Moravčah. Kot pravi župan, so bili v devetih letih, kar sodelujejo v združbi podeželskih občin, že marsikje. In čeprav so bili povsod zelo toplo sprejeti, tako srčne gostoljubnosti ne pomnijo. "Pri irskih gostiteljih se čuti, da imajo druženje in gostoljubje v genih, da se radi pogovarjajo, radi zapojejo... Takoj smo našli stik tudi v podobni zgodovini, saj smo pred samostojnostjo oboji skusili bremena tujih jarmov," še pravi župan Rebolj.

"Mislim, da smo gostoljubni zato, ker smo hudo radovedni in se radi pogovarjamo o vsem," pa meni gostiteljica Mary Quirke in brez zadrege navrže še nekaj pikrih na lasten račun. Menda da radi delo preložijo na naslednji dan, pa tudi ura naj ne bi bila njihov gospodar.

Uradni del evropskega podeželskega srečanja je tokrat minil v znamenju demografije na vasi in možnostih samozaposlovanja, ki bi ljudi na vasi tudi zadržale. Organizatorji so se potrudili, da so udeležencem predstavili tudi praktične vidike samozaposlovanja v okraju Tipperary. Zgovoren in poučen je bil zlasti obisk Horanove farme, na kateri Tom in Margaret Horan vzrejata 75 krav molznic in še 40 glav govedi za proizvodnjo mesa. Molznice molzeta strojno, zjutraj in zvečer. V povprečju dajejo po 27 litrov mleka dnevno, za liter pa dobita 34 centov. Vse delo na farmi zmoreta sama, kar zadeva mehanizacijo, pa bistveno več od traktorja po njunih besedah ne premore nobena kmetija. Za živinorejo imajo kajpak idealne pogoje, saj ob obilici dežja in stalnih temperaturah trava bujno raste, govedo in drobnica pa se lahko paseta vse od marca do decembra.

In čeprav imajo na Irskem dežja že pregovorno v izobilju, jim tega svojega najbolj značilnega atributa zbrani evropski družbi, ki je ves čas ubogljivo nosila s seboj dežnike in pelerine, tokrat ni uspelo predstaviti. Ob neznačilno suhem vremenu so gostitelji kar prekipevali od sreče in navdušeno pripovedovali, da se tudi sicer dežju ne pustijo ugnati in se ves čas vedejo, kot da jim ne more do živega - raje so mokri, kot da bi imeli s seboj dežnik.

S plačami in pokojninami so Irci še kar zadovoljni, čeprav naj bi se tudi njim standard znižal. Dejstvo, da se irske plače in pokojnine ne spreminjajo, cene pa vztrajno drsijo navzdol, je Slovencem težko dojeti, saj spominja na pobožne sanje. Zadnje mesece se Irci tudi množično upokojujejo, saj pričakujejo februarja spremembo zakonodaje, ki pogojev za upokojevanje zagotovo ne bo omilila, pravijo. Večinoma se upokojujejo pri 40 letih delovne dobe, je pa tudi veliko izjem, ki širijo razpon na 35 do 45 let delovne dobe. Gostitelj Andy Quirke se je upokojil s 50 leti. Pravi, da mu je banka kot direktorju omogočila veliko dodatnih ugodnosti. Evelyn Quirke trenutno ne dobiva plače, saj je kot učiteljica delala le nekaj let, bo pa s 66 leti dobila starostno državno pokojnino. Ta znaša tudi za tiste, ki niso nikoli delali, za slovenske razmere sanjskih 800 evrov mesečno.

Ko je govor o plačah, pokojninah in socialnih pomočeh, pridejo Slovenci in Irci skupaj predvsem, ko prvi pripovedujejo o mesečnih in drugi o tedenskih, največ dvotedenskih zaslužkih. Tudi pri stroških za elektriko je podobno, za smeti pa plačujemo enako, čeprav je okoljska ozaveščenost Ircev na precej višji ravni. Plastiki denimo so se odrekli že pred več kot petimi leti. In res je ni nikjer več, nikjer nobene vrečke niti plastičnega lončka, saj so tudi ti iz razgradljivih materialov. Pa tudi drugih smeti ni bilo videti nikjer.

Na Slovence naredijo močan vtis zlasti njihove socialne pomoči. Ob že omenjeni visoki državni starostni pokojnini družinske socialne pomoči zlahka presežejo 2000 evrov. Zgledno skrbijo tudi za delavce iz drugih evropskih držav, zlasti Poljske, Romunije in Madžarske, ki so iz kakršnihkoli razlogov izgubili delo.

Med nami in njimi obstaja kemija

Po krizi se življenje v državi, ki je pred leti slovela po izjemno visokih cenah (in tudi dohodkih), menda umirja. "Cene nepremičnin so se skoraj prepolovile," pripoveduje Martin Quirke in dodaja, da se vztrajno nižajo tudi cene živil in storitev. Pred kratkim so za oboje znova znižali davek na dodano vrednost. Martin pravi, da mediji in potrošniške organizacije budno spremljajo cene pred spremembo davčne stopnje in po njej in preverjajo učinke vladnih ukrepov. Le cene bencina, ki stane poldrugi evro, trdovratno nasprotujejo splošnemu trendu in so se v dveh letih skoraj podvojile. Da so tudi v turističnih krajih cene v restavracijah podobne našim, smo se lahko prepričali na lastne oči, saj so nas gostitelji prijazno popeljali tudi v hribe in do morja. Kljub temu pa so nas opomnili, da bi za večerjo v isti restavraciji plačali dva- do trikrat več.

Ob visokih irskih zaslužkih in socialnih pomočeh na eni strani ter cenah, podobnih našim, na drugi je slovenskemu obiskovalcu, ki lahko o irskem standardu le sanja, kar malo težko razumeti, zakaj je Irska med prvimi potrebovala evropsko finančno pomoč. "Saj tudi Irci že stiskajo in varčujejo, in tudi cene storitev ostajajo neprimerljivo visoke," pojasnjuje naša veleposlanica na Irskem Jasna Geršak in dodaja, da je zategovanje pasu težje opaziti, ker so prej resnično živeli na veliki nogi. Razkošje so spremljali enormne plače, dodatki in odpravnine, o povprečni plači podatkov menda sploh ni... Letos, pravi Geršakova, so tako sprejeli že četrti rebalans proračuna, ki so ga oklestili na račun socialnih pomoči in državnih investicij, polnijo pa ga z davki na dohodke. Prihranki gredo v milijarde. V kratkem naj bi izpeljali tudi obdavčitev vode, za kar doslej niso plačevali praktično nič. Geršakova ocenjuje, da jih bo težko prepričati, da je za vodo, ki je imajo ob stalnem deževju resnično v izobilju, treba plačevati, in dodaja, da bi lahko to bila tudi priložnost za naše gospodarstvo, saj smo že znali izdelovati merilnike za porabo električne energije. "Proizvodnja merilnikov za porabo vode je nemara podobna," razmišlja Geršakova, ki se trudi, da bi v posel vključila tudi naše proizvajalce, saj Irci ne iščejo le enega velikega proizvajalca za dobavo merilnikov.

"Z Irci je čudovito sodelovati. Ne vem, zakaj, ni racionalne razlage, a med nami in njimi obstaja neka kemija," pravi in obžaluje, da to "kemijo" izkoriščamo predvsem na zasebni in ne tudi na gospodarski ravni. Morda bo bolje s Krko, ki pravkar vstopa na njihov trg s "ta pravo kemijo", ugiba Geršakova.

"Medsebojno naklonjenost bi morali izkoristiti vsaj na področju turizma, saj Irci zelo radi potujejo in zapravljajo. Čeprav se strahu, da bi kot v času velike lakote morali znova na tuje iz nuje, še niso povsem otresli, pa sicer zelo zelo radi potujejo po svetu. Naredili smo veliko napako, ko smo iz rok spustili Ryanair. Morali bi se potruditi in jih znova pripeljati na ljubljansko letališče, četudi brez letaliških taks, saj družba povsod, kamor pride, s seboj prinaša gospodarski razcvet," ugotavlja Geršakova in opozarja, da bi morali pohiteti, saj bo ob vstopu v EU Hrvaška zagotovo takoj izkoristila praznino. Zdaj namreč v krogu od Benetk do Münchna ali Zadra ni neposredne letalske povezave z Irsko, ves dan pa Irci navzlic naklonjenosti niso pripravljeni potovati, opaža.

Možnosti za sodelovanje je še več, razmišlja veleposlanica in dodaja, da se pri nas vse preveč in na dolgo pogovarjamo in ničesar zares ne zagrabimo. Niti poskušamo se ne učiti od Ircev, ki so veliki preboj dosegli z nizko obdavčitvijo, ki je pritegnila tuji kapital, enakomernim regionalnim razvojem, visoko tehnologijo in vlaganjem v znanje.

Tudi naši gostitelji, družina Quirke, potrjujejo irsko ljubezen do potovanj, saj so videli že pol sveta. Zavidajo pa nam, kontinentalcem, da jo lahko po svetu mahnemo kar z avtom. Na otoku so vezani predvsem na letalo, za nameček pa na kontinentu, vsaj v njihovih očeh, vozimo še po napačni strani. Dokaz, da so Irci veliki popotniki, so tudi njihovi otroci, ki so se raztepli po vsem svetu. Deirdre pravkar odhaja učit angleščino v Abu Dabi, David je že dobro leto na Tajskem in nikoli ne pozabi poklicati v nedeljo, kako je igralo njegovo hurling moštvo (nekakšen hokej na travi), inženir Brendan pa že štiri leta živi v Avstraliji. Le pravnica Elisabeth in učiteljica Elaine za zdaj ostajata doma, a obe na svojem, čeprav še nimata lastnih družin.

Avto je na irskem podeželju nuja, otroci, kadar ne potujejo, pa redno prihajajo domov na nedeljska kosila. Ta so skromna: krompir, zelje, šunka in hurling, kljub za nas nerazumljivo visokemu standardu, ki pronica iz vseh por sodobno in okusno opremljenih domov. S cestne strani se ti kažejo v dokaj skromni tradicionalni podobi z majhnimi okni, obvezno kamnito ograjo in dovozom s cestno rešetko, ki odganja nadležne kunce. Z vrtne strani in v notranjosti pa vse prekipeva v izobilju izbranih sodobnih materialov, z obiljem steklenih površin, množico najmodernejših gospodinjskih aparatov, vsaj tremi kopalnicami in še več spalnicami. Revščine in navlake kot da ne poznajo, so pa vse sobe, s kopalnicami vred, polne umetnega cvetja ter plišastih in keramičnih okraskov in spominkov s potovanj...