Kako uničujoče učinke ima terorizem, sem prvič opazil na Reaganovem letališču v Washingtonu, ko je starejša gospa z brezhibno nalakiranimi srebrnimi nohti stala v najlonskih nogavicah na zapacanih gumijastih tleh in spreminjala barve na obrazu. Ravnokar je stopila čez elektronski detektor kovin. Pred tem je odložila torbico, nakit, pas, suknjič z zlatimi gumbi in čevlje. Stroj pa je še vedno piskal. Dvema policistoma je v zadregi razlagala, da najbrž piskajo, khm, kovinski obroči v njenem podloženem modrčku, ki pa ga ne more odložiti. Vkopala se je, da so ene meje in da tega pač ne bo odložila. Pregledali so jo z ročno napravo, ki je piskala, kot da ima pod vsako pazduho devetmilimetrskega glocka in šaržer parabellum streliva. Z ustreznim prezirom so jo spustili naprej. Ko se je oblačila, je protestirala in pihala.

To je danes šlo iz spomina, ampak pred desetimi leti je še veljalo, da imajo na mejah zahodnega sveta potniki še pravice. Šele v začetku leta 2002 je postalo samoumevno, da je na vhodih v vse javne zgradbe v Združenih državah veljala ista procedura kot med hladno vojno na meji med Vzhodno in Zahodno Nemčijo. Larry King se je takrat nekoliko začuden vpraševal, ali bodo vsi poleti na svetu videti kot odhod z letališča Ben Gurion v Tel Avivu. Odgovor je bil, da. Točno tako.

Ni bilo lahko sprejeti ideje, da potovanja pomenijo začasno odpoved osebni svobodi. Začasne rešitve imajo to zoprno lastnost, da se hitro prelevijo v trajne zakonitosti. Sprijaznil sem se tik pred začetkom olimpijskih iger v Salt Lake Cityju, ko sem v spodnjem perilu stal pred svojo lepo zloženo obleko na torbi pred nogami. Čakal sem, da pride nekdo s psom povohat, če imam res eksploziv. Tako kot gospe na letališču se mi je zdelo trapasto odgovarjati na nesmiselna vprašanja. Delal sem reportažo o varnostnih mehanizmih za olimpijado in sem bil naveličan robotske govorice, s katero so sogovorniki odgovarjali na vprašanja. V najbolj neustreznem trenutku se mi je zdelo potrebno zbijati šale, ki pa so jih po pravilniku vzeli zares in me postavili v kot. Bilo je zares neprijetno.

Takrat sem se odločil, da pred elektronskimi vrati in detektorji kovin nikoli več ne bom imel sitnosti, vse pripombe pa bom zadržal zase.

Razvil sem znanstveni sistem prehajanja meja. Vso elektroniko, kable in napajalnike imam spravljene v eni torbi z veliko žepi, v katerih je vse lepo spravljeno v razvidnih enotah. Laptop, tablica, tranzistorski radio in mobilni telefon so vsak v svojem žepu z ustreznimi kabli in napajalniki. Z njimi opravi rentgenski stroj, v bolj razvitih državah pa tudi stroj za odkrivanje eksploziva. Vse kovinske predmete imam v različnih žepih Orvisovega suknjiča, ki gre tudi v stroj. V košarico odložim samo pas in ponosno kot človek odkorakam skozi detektor kovin s čevlji na nogah. Na čevlje sem še posebej ponosen. Kar nekaj časa je trajalo, da sem našel črn usnjen model, ki v sebi nima niti grama kovine. Pas človek pač odloži brez zadrege kot davek varnosti, ne bo pa hodil po letališču bos, kot da gre v koncentracijsko taborišče. Z leti sem opremo tako rafiniral, da sem z nasmehom gladko prestopil najbolj nemogoče meje na svetu. Vedno s pomilovanjem gledam sopotnike, ki gredo bosi trikrat skozi detektorje in morajo pojasnjevati, kaj so čudni predmeti in stekleničke v njihovih torbah. Jaz grem na letalo pokončno s čevlji na nogah kot pošten državljan in gospod.

Ko sem letos odhajal na počitnice v Turčijo, sem se še posebej skrbno pripravil in vzel s seboj še več elektrike kot običajno. S seboj sem imel tudi sposojenega kindla, da ni bilo treba javno s seboj tovoriti papirnatih knjig s sumljivimi naslovi. Njegov kabel in napajalnik sem zavil v posebno plastično vrečko, da se ne bi zamešal z drugimi. Vse sem zložil v sijajen nahrbtnik, ki sem ga pred sedmimi leti kupil v trgovini s potrebščinami za preživetje. Dal je že veliko skozi, pa je še vedno kot nov. Ima poseben predal za računalnik in ločene žepe za vse druge naprave. V suknjič sem spravil vse druge kovinske reči, ki jih nosim po žepih. Na Brniku sem v eno plastično košaro položil nahrbtnik, v drugo laptop, v tretjo skrbno zložen suknjič in pas. Z mirnim korakom sem šel skozi detektor za kovine, ki je vljudno molčal. Tako gre na letalo profesionalec.

Obrnil sem se k tekočemu traku, da poberem svoje stvari in grem naprej. Trak je stal pri miru, varnostnik pa gledal v monitor. Poklical je še drugega in skupaj sta si nekaj šepetala. Bil sem prepričan, da gledata prtljago kakšnega obupanca, ki ne zna potovati, in sem nestrpno čakal, da spustita naprej mojo. Ven pa je prišla samo škatla z mojim nahrbtnikom.

"Nož!" je rekel v črno oblečen moški z izrazom, ki je bil hkrati sovražen in naveličan.

"A?"

"Nož imate notri. Vzemite ga ven."

Pogledal sem ga z enim tistih pogledov.

"Ne. Ne. Nobenega noža ni notri."

Vztrajal je. Na sebi sem začutil, kako me ljudje za mano v vrsti gledajo s privoščljivostjo. Iz torbe sem začel vleči kable in vso ostalo ropotijo. Začel sem se tudi potiti. To je dediščina neskončnih prehodov bloka pri Rdeči hiši v Rožni dolini, kjer so cariniki vedno kaj našli. Čisto na dnu sem otipal deset centimetrov dolg kovinski predmet, prevlečen z gumo. Rdeč v obraz sem ga potegnil ven.

"Aha. Tukaj je."

V rokah sem držal lovski nož marttiini MK, ki ga nisem videl dve leti.

S Tomažem Skaletom sva se pred dvema letoma za božič peljala na Finsko v polarni krog. Bila je večna noč. Le opoldne se je nebo za hip razsvetlilo. Zašla v v majhno mesto Kokkola na obali. Snežilo je in zmrzovalo. Tomaž je šel fotografirat, jaz pa sem stal na križišču in gledal dekleta, ki so se v kratkih krilih vozila po nespluženih cestah. Čez cesto je šla sto let stara gospa, ki si je pomagala z dvema palicama. Avtomobili so imeli v gumah žeblje, ker tudi z glavne ceste niso očistili snega. Mesto je bilo okrašeno in se je pripravljalo na praznik. Pogled se mi je ustavil na izložbi, v kateri so bili razstavljeni noži. Ker sem se začel tresti od mraza, se stopil noter.

Prodajalec mi je z veseljem pokazal svojo zbirko ubijalskega orodja. Zaklepni nož s temnim ročajem se mi je prikupil.

"Ta je posebej nabrušen za odiranje severnih jelenov," mi je rekel in povedal, da je Marttiini na celem svetu edina tovarna nožev v polarnem krogu.

"S tem se odira severne jelene?" sem vprašal.

"Da," je mirno odgovoril. Potem me je malo bolje pogledal.

"Zelo se obnese tudi za rezljanje lesa," je dodal po premisleku.

Seveda. Potem ko si odrl severnega jelena in se v kotlu kuha golaž, je ob večerih lepo sedeti ob ognju in iz lesa rezljati figurice. Večer pa se tam začne ob enih popoldne. Takoj potem, ko se ob enajstih zjutraj konča noč. To me je prepričalo.

Z njim nisem nikoli nič odrezal. Severne jelene odiram z enim drugim nožem, ki ga sicer uporabljam za sekljanje čebule in stebelne zelene. Marttiina sem enkrat vzel s sabo na izlet, kjer je izginil. Iskal sem ga po torbah, pa se ni nikoli več prikazal.

Zdaj sem na letališču stal z njim pred ljudmi s pištolami za pasom in slabo vestjo. Deset let treninga je šlo v nič. Ves avion potnikov je gledal čudaka, ki je na počitnice odšel z morilskim orožjem. Tako se je moral počutiti Bin Laden v Abottabadu, ko je na njegovem dvorišču nekoliko trdo pristal helikopter. V paniki sem rekel, naj ga vržejo v koš za smeti skupaj s steklenicami vode, kremami za sončenje in priborom za nego nohtov. Strašna usoda za prelepo rezilo, ki je bilo narejeno za bolj mračne reči. Zadrega se je rešila tako, da je nož potem šel po pošti nazaj domov. Uničene počitnice.

Med vsemi rečmi, ki so uspele Bin Ladnu, je ta morda najbolj uničujoča. Leta 2000 se je zdelo, da se bo zgodba s strogimi pregledi na mejah morda res končala. To je bil res optimističen čas. Švicarske nože so prodajali v brezcarinskih trgovinah na drugi strani mejne kontrole. Zdaj pa letališča gojijo tradicijo mejnih prehodov iz šestdesetih let. Takoj ko se pojaviš pred tablo z grbom, si že vnaprej kriv. Slabše od mene se je moral počutiti samo fant, ki ga je na letalo spremljal policist, ker se mu je zdelo, da za potovanje po svetu ne potrebuje dokumentov.