Čeprav si želite drugače, se nekaterim temam ne moremo izogniti. Kakšen je vaš pogled na prihodnost plavalke Anje Klinar in trenerja Mihe Potočnika?

V mojem interesu je, da tandem Klinar-Potočnik sodeluje tudi v prihodnosti. Stvar je treba prespati. Izjave so bile takšne in drugačne, zdaj pa je čas, da se glave ohladijo in da se oba v miru pogovorita.

Zakaj se vsi nesporazumi v slovenskem plavanju poskušajo reševati prek javnosti? Ne bi bilo bolje, če bi ostali za zaprtimi vrati?

Težko je, ko si razgret in jezen, saj takrat rečeš marsikaj, za kar ti je pozneje žal. Zaradi tega je prišla ven velika stvar, a zagotovo bi bilo bolje, če bi težave rešili znotraj reprezentance. V medijih vsak problem postane še večji, čeprav ni potrebe.

V bazenu ste imeli težave predvsem v popoldanskih nastopih, kjer poteka boj za najvišja mesta. Kje tiči razlog?

V pomanjkanju sredstev, da bi plavalci lahko nastopili na najtežjih mitingih na svetu, kjer so zbrani najboljši in je treba za uspeh dosegati vrhunske rezultate dopoldan in popoldan. Plavalci morajo več nastopati na mitingih, kjer je že zjutraj težko priti v polfinale ali finale.

Kje je slovensko plavanje zdaj v primerjavi z letom 2007, ko je prav tako šlo za enoletno obdobje pred olimpijskimi igrami?

Mogoče smo trenutno celo malo boljši in bolj konkurenčni, kot smo bili leta 2007. Res je sicer, da smo imeli v Melbournu dva polfinala (Sara Isaković na 200 delfin in Peter Mankoč na 50 delfin, op. p.), a takrat norme niso bile tako visoko postavljene, kot so zdaj. Veliko več energije je treba zdaj vložiti v samo normo kot pa v končni nastop. Dejstvo je, da morajo plavalci hoditi na čim močnejše tekme, da vseskozi čutijo konkurenco. Četudi so v polnem treningu in še niso najbolje pripravljeni, je dobro, da odhajajo na težke preizkušnje.

Kakšen je načrt dela do olimpijskih iger?

V programu imamo trojne višinske priprave, kar je podoben načrt, kot smo ga imeli pred Pekingom. Vsak posamezen sklop višinskih priprav traja tri tedne. Začnemo najvišje v Sierri Nevadi na 2300 metrih, nato bomo šli v Colorado Springs na višino 2000 metrov, za konec pa še v Font Romeu na 1800 metrov, kar bo tudi zaključna višina pred olimpijskimi igrami. Prvič bomo šli v obdobju od oktobra do novembra, nato od februarja do marca in potem še slaba dva meseca pred olimpijado. Vmes je treba umestiti še čim močnejše tekme, glavno tekmovanje pred olimpijskimi igrami pa je evropsko prvenstvo, saj je 1. junija skrajni rok za dosego norm.

Kdo bo finančno pokril priprave?

Vsak plavalec ima svoj denarni fond. Višinske priprave in nastopi na močnih mitingih precej stanejo. Vprašanje je, ali nam bo finančno zneslo izpeljati ves program. Upam, da država ne bo še bolj zmanjšala sredstev, ki jih namenja športu, saj smo športniki že tako na minimumu od minimuma. Kolikor vem, ne prejemamo tistega enega odstotka od bruto domačega proizvoda (BDP), ki bi moral biti namenjen športu. Od tega smo daleč, le tam nekje na 0,3 odstotka, in če bomo dobili še manj, bo šel slovenski šport strmo navzdol. Nogomet ali košarka se lahko tržita, plavanje pa zelo težko.

V športu se tržijo zgolj najbolj vrhunski dosežki.

Ali se res? Vprašajte Saro Isaković, za koliko ji je uspelo iztržiti srebrno kolajno iz olimpijskih iger.

Je morda rešitev, da bi se financiralo samo najboljše slovenske plavalce?

Težko, saj moramo gledati tudi na prihodnost. Kaj bomo storili, če trije ali štirje od trenutno najboljših prenehajo plavati? Nekateri niso več najmlajši. Treba je izpostaviti, da smo letos dosegli največji uspeh na evroigrah, kar dokazuje, da delamo v pravi smeri. Naši mladi plavalci "razturajo" in so na tem tekmovanju naredili izjemno zgodbo, a ker gre za kadetsko raven, jih še nihče ne upošteva. Kljub temu imamo lep vpogled, kakšne plavalce imamo v ozadju. Trenutnega finančnega plana ne smemo rezati, kvečjemu moramo najti še dodatna sredstva. Naš glavni sponzor je država, ki nam mora dajati vsaj toliko subvencij kot do zdaj ali celo več, saj bomo imeli tudi več perspektivnih razredov.