Kaj točno je mladega acid jazzerja pritegnilo v vsej zadevi, ni jasno, a to tokrat niti ni pomembno. Bolj gre za to, da se o Jamiroquaiju vali pijanski trač, da (ima punco iz Mangša!) je precej pogosto v Sloveniji, da se druži z obalnim poslovnežem Hrvatičem in da se celo pogosto sprehodi po Ljubljani. Nemoteno. Nihče da ga ne zaustavlja, mu ne teži z avtogrami in fotografiranjem, pri miru ga puščajo celo domačijski paparaci, je povedal lik, ki ni nujno nepoučen o zadevah, je pa res, in je treba vzeti v zakup, da gre za tipa, ki rad "baše", kot se temu reče v staroslovenščini.

A vzemimo, da je res. Da se privrženec Irokezov res pogosto sprehaja po Ljubljani. To si je lahko zamisliti. Ker ga nihče ne prepozna. Ne samo zato, ker v javnosti praviloma nastopa v čepici in je brez nje povsem drug človek. Varnost mu zagotavlja že to, da je Ljubljana tudi sicer polna jamiroquaijev, fantov v podobnih zgornjih delih trenirk, hlačah, majčkah, s sončnimi očali in podobno frizuro, s podobno hojo, gestikulacijo, galerijo žigov v potnem listu, s podobnimi življenjskimi izkušnjami, deklariranimi nazori, mp3-listo v telefonu... Jamiroquai ne more biti nikakršen incident na ljubljanskih ulicah. Nasprotno. Popolnoma se lahko vklopi v splošen trend.

Nekoč, recimo trideset let nazaj, bi tak tip izstopal. Bil bi evidenten. Danes pač ne. Je to multi-kulti, sem se vprašal dan potem, ko se je zvedelo, da je norveški oné v svojem pamfletu Slovenijo uvrstil v vrh multikulturne neomadeževanosti. Kajti to, da se Jamiroquaiju uspe zliti z Ljubljano, se zdi na neki način velik kulturološki napredek. Priključitev Evropi. Seveda ne. In tudi siceršnji mimoidoči na ulici so delovali zgolj kot evrokorpus podobnih si imidžev. Finske emo dijakinje, francoski manuchaoisti, bosanski rastafarijanci, nizozemski nationalgeographic kratkohlačni srednjeletniki, domači predstavniki vsega omenjenega in še kaj, vendar pa vse bolj ali manj del iste enolične špure.

Nehote sem se spomnil šoferja mestnega avtobusa, ki me je pred dvema letoma spravil v kulturni šok. Človek je namreč suvereno izkazoval zunanje znake zavezanosti islamu: pobrit po glavi, z brado brez brkov, z belo srajco brez kravate, zapeto do zadnjega gumba. Ne vem, ali še vozi tak oziroma ali sploh še vozi, je pa, vsaj kar se moje osebne opazovalske prakse tiče, edini domačijski osebek, primerljiv s tistim policistom s turbanom, ki je v imenu londonske policije prebral sporočilo za javnost ob smrti Amy Winehouse. V resnici čista redkost. Kot da se v Sloveniji dogaja mono-kulti na multi-kulti pogon. Na pogon Druge godbe na primer. Nič slabega seveda.

World music je zagotovo postoril precej koristnega. Razširil je obzorja, tako da slovenski heavy metalec, ki pozna tudi Sinana Sakića, dandanes niti ni več presenečenje, takšno vedenje pa seveda prinaša tudi dojemljivost za drugačne. Pa gre res zgolj za platonično razmerje z multikulturnostjo? Hm, spet ne bo povsem držalo. Polje širjenja multi-kultija je v Sloveniji vezano na sprejemanje kulturnih izročil iz bivše Jugoslavije. In v tem smislu že sam center Ljubljane ponuja marsikaj. Nikoli poprej, niti v socializmu, nisi mogel iz na stežaj odprte avle hotela Slon slišati talentiranega mladca prepevati jugo popiče, kot da gre za hotel Moskva v Beogradu, ne pa za Ljubljano. Dandanes je to mogoče.

Tudi Sinan, ta južnoslovanski Khaled in nesporni prvak folka, ki je podobno kot punkerji v Jugoslaviji dobival oznako šund in s tem večje davščine na nosilce zvoka, je pri nas težko naredil koncert. Ko je sredi devetdesetih poskusil v menzi tovarne Litostroj, je dvorana ostala prazna, je pa res, da je lilo kot iz škafa. No, minulo soboto je v Kranju prenapolnil klub Million. Slovensko-južnoslovanske multi-kulti zagate so se vendarle unesle, bi lahko končno dejali. Od kod torej norveškemu onétu ideja o slovenski multikulturni neomadeževanosti? Tudi ta odgovor ni težaven. Če je zgolj kanček sledil temu, kaj se je v naši deželici dogajalo z delavci iz BiH, pretežno muslimani z območja Cazina in Kladuše, je lahko le navdušeno vzkliknil: "Jaaaaaa, tako se dela!"

Dandanes je balkanski folk pop sicer prišel v glavne klube, vendar pa fantje iz Cazina tja nekako nimajo dostopa. Preveč so zbiti od zadnje hruške betona, ki jim jo je šef dostavil ob 23.00, da so jo pod reflektorji razmetali po armaturi. Če je kretenčič mislil na to, je dojel pravilno. Osnova za multi-kulti torej ni v tem, da imaš multi-kulti ministrstva z multi-kulti proračunom za multi-kulti investicije oziroma interventne uvoze multi-kultija. Osnova za multi-kulti je urejenost države, spoštovanje demokratičnih norm, doslednost dela inšpekcijskih služb, redne plače za delavce, kazni za prekrškarje, nekorumpiranost in vse ostalo, kar ustvarja pogoje, da imajo ljudje, ki so k nam prišli bodisi začasno ali pač za stalno, čas in sredstva tudi za to, da se v prostem času ukvarjajo tudi s svojo kulturo.

Je pa prav tako res, da Sinan, ta nesporni glasbeni gigant, še ni nastopil v Križankah, v Plečnikovih Križankah, čeprav so tam nastopili številni njegovi kolegi iz drugih daljnih (manj spornih) področij. Manj spornih zato, ker so na koncerte preprosto zaradi pomanjkanja svoje avtentične publike (premajhnega števila Arabcev, Afričanov itd.) privabljali zgolj prevladujočo monokulturo na multi-kulti pogon.