Vrsto let se je zdelo, da se na Norveškem nič ne more spremeniti. Državo si lahko zapustil za tri mesece, potoval po svetu, dal skozi državne udare, umore, lakote, pokole in cunamije, in prišel domov ter ugotovil, da je edina novost v časopisih križanka. To je bila država, kjer je bilo poskrbljeno za materialne potrebe vsakogar. Politično soglasje je bilo široko, razprave pa so osredotočale predvsem na vprašanje, kako doseči cilje, s katerimi se vsi strinjamo. Do ideoloških razprtij je prišlo samo tedaj, ko se je začela k nam tihotapiti realnost preostalega sveta in se je narod, ki so ga do leta 1970 večinsko sestavljali posamezniki skupnega etničnega in kulturnega ozadja, moral odločiti, ali naj bo novim državljanom dovoljeno nositi hidžab in graditi mošeje.

A kljub vsemu smo vse do prejšnjega petka svojo državo dojemali kot deviško nedolžno - neomadeževano z boleznimi sodobne družbe. Seveda je bilo to pretiravanje. Pa vendar.

Junija sem z norveškim premierjem Jensom Stoltenbergom in najinim skupnim prijateljem kolesaril čez Oslo, namenili smo se po poteh gozdnatega pobočja nad tem velikim, pa vendar majhnim mestom. Sledila sta nam dva varnostnika, prav tako na kolesih. Ko smo se pri rdeči luči ustavili v križišču, je mimo predsednika vlade pripeljal avto. Voznik je skozi odprto okno zaklical: "Jens! Tule je mali fantek, ki meni, da bi bilo super, če bi te lahko pozdravil."

Predsednik vlade se je nasmehnil in se rokoval z dečkom, ki je sedel ob vozniku. "Živjo, jaz sem Jens."

Predsednik vlade s kolesarsko čelado, fantič pripet z varnostnim pasom, oba pa stojita pri rdeči luči. Varnostnika sta se ustavila na diskretni razdalji za nami. Bila sta nasmejana. To je podoba varnosti in vzajemnega zaupanja. Podoba običajne, idilične družbe, ki smo jo imeli za samoumevno. Le kaj bi lahko šlo narobe? Imeli smo kolesarske čelade in varnostne pasove ter upoštevali prometna pravila.

Seveda bi lahko šlo kaj narobe. Vedno gre lahko kaj narobe.

V ponedeljek zvečer se je več kot sto tisoč državljanov zbralo na ulicah, da bi počastili spomin na žrtve napada. Prizor je bil osupljiv. Na Norveškem je "ohraniti trezno glavo" nacionalna vrlina, "ohraniti odprto srce" pa ne. Tudi na tiste med nami, ki nagonsko čutimo odpor do nacionalnega samopoveličevanja, zastav, velikih besed in nepreglednih, čustveno prizadetih množic, naredi neizbrisen vtis, kadar ljudstvo pokaže, da ideje in vrednote družbe, ki smo jih podedovali in jih jemali bolj ali manj za samoumevne, nekaj pomenijo. Sporočilo zborovanja je bilo, da Norvežani ne bomo dopustili, da bi nam kdorkoli vzel občutek varnosti in zaupanja. Da nočemo izgubiti te bitke proti strahu.

Pa vendar ni poti nazaj v življenje, kakršno je bilo.

Včeraj sem na vlaku slišal nekoga jezno kričati. Pred petkom bi se samodejno obrnil, morda bi celo stopil bliže. Navsezadnje bi šlo lahko za zanimiv spor in lahko bi me zamikalo, da se opredelim za eno ali drugo stran. Tokrat pa sem se nagonsko obrnil k enajstletni hčerki, da bi se prepričal, da ji ne preti nobena nevarnost, in se ozrl, kam bi lahko pobegnila, če bi se izkazalo, da je mož nevaren. Rad bi verjel, da se bo ta nagonski vzgib sčasoma polegel. A že zdaj vem, da ne bo nikoli povsem izginil.

Potem ko je razneslo bombo - eksplozijo sem čutil tudi na svojem domu več kot poldrugi kilometer stran - in so začela prihajati poročila o streljanju na otoku Utoya, sem hčerko vprašal, ali jo je kaj strah. Odgovorila mi je z mojimi lastnimi besedami, ki so se ji nekoč vtisnile v spomin: "Me je, toda če te ni strah, tudi pogumen ne moreš biti."

Če torej ni poti, ki bi vodila k življenju, kot je bilo prej, k naivni neustrašnosti nedotaknjenega, pa obstaja pot naprej. Da si pogumen. Da nadaljuješ kot prej. Da nastaviš še drugo lice in rečeš: "Je to vse, kar si imel pokazati?" Da ne dopustiš, da bi strah spremenil način, kako gradimo našo družbo.

Jo Nesbo je norveški pisec kriminalk in literature za otroke.