V muzeju Steiff v nemškem mestu Geingen otroškim obiskovalcem skrivnost izgubljenih medvedkov razlagajo kot pravljico, v kateri so se medvedki izgubili na morju. Ideja o plišastih brodolomcih vsekakor spodbuja domišljijo, toda - ali je resnična?

Podjetje je ustanovila šivilja Margarete Steiff v 19. stoletju. Leta 1880 je namreč potrebovala darilo za nečaka, našla pa je vzorec za igračko slona in ga tudi izdelala. Ko so prijatelji njenega nečaka videli, kako mehak in prisrčen je mali slonček, so jih kmalu tudi sami hoteli imeti. Steiffova je pričela izdelovati slončke poleg njenega šiviljskega posla, njen nečak Richard Steiff pa je pozneje dobil idejo o plišastih medvedkih.

Navdih dobil v živalskem vrtu

Richard je na univerzi v Stuttgartu študiral umetnost in tam tudi pogosto obiskal živalski vrt. Tam so imeli medvede, križane med rjavim in polarnim medvedom, ti pa so postali njegov navdih za njegovo prvo "medvedjo igračko".

"Pred medvedki so se otroci igrali s porcelanastimi lutkami in kositrnimi vojaki. Igrače so bile trde in mrzle, Richard pa je otrokom želel dati prijatelje, ki bi jih lahko stiskali," razlaga Leyla Maniera, svetovalka pri Steiffu.

Steiffov prvi medvedek je bil imenovan 55 PB, nemški javnosti pa so ga predstavili na sejmu igrač v Leipzigu spomladi 1903. Vendar pa tam ni bilo veliko zanimanja za novo igračo, razlaga Maniera. "Obstaja čudovita zgodba, kako je imel Richard dovolj vsega tega, vse medvedke je pospravil nazaj v škatle, jih trdno zaprl, nato pa je prišel kupec za newyorško trgovino, Hermann Berg. Ta je bil čisto obupan, ker je cel teden pohajkoval po sejmu igrač in ni našel ničesar, kar bi vzel nazaj v New York, kot so mu ukazali nadrejeni."

"Ko pa je opazil stojnico Richarda Steiffa, ki je ravno zapiral še zadnje škatle, in ga vprašal, kaj je v njih. Richard je vzel medvedka iz ene od škatel in Berg je bil očaran nad njim. Takoj naj bi naročil tri tisoč medvedkov, kar je bilo za tiste čase ogromno naročilo." Steiffovo podjetje tega ni moglo izvesti, zato so morali zgraditi tovarno, v kateri so izdelovali medvedke. Načrti in vzorci za medvedke še vedno obstajajo, ni pa nobenega od 3000 medvedkov. "Naročilo je bilo definitivno narejeno. Imamo vzorce škatel, tako da vemo, da so bili medvedki pospravljeni v škatle in poslani. Arhivi vsebujejo kopije naročil od vsega začetka. Vemo, da so bila naročila narejena, da so bili medvedki zapakirani in poslani, vendar na žalost še do danes ne vemo, kaj se jim je zgodilo."

So se medvedki torej izgubili na morju?

Gunther Pfeiffer, avtor štirih knjig o Steiffovih medvedkih, tega ne verjame. "Skrivnostna zgodba je prvič prišla na dan leta 1953, ob 50. obletnici medvedka. Pameten uslužbenec oglaševalskega oddelka je napisal majhno knjižico ob tem dogodku in v njej zabeležil tudi to zgodbo. Tako da je bila to očitno le dobra marketinška ideja in nič drugega."

Toda če so bili medvedki poslani v Ameriko, zakaj se ni nobeden več pojavil na kakšnem podstrešju ali v dražbenih hišah? Manuela Fustig iz muzeja Steiff ima teorijo: "Mislim, da je za to kriva sestava medvedka. Njegove roke in glava in noge so pritrjeni na telo in so se zato lahko hitro poškodovali. Mislim, da medvedki niso preživeli.“

Vendar pa Fustigova upa, da bi se vsak kakšen lahko vendarle spet pojavil. "Kadar imamo goste, jim vedno rečem, naj pogledajo na svoja podstrešja, če se tam skriva nenavaden plišasti medvedek temne barve, in naj mi pošljejo njegovo fotografijo. Vsak dan čakam in upam, da nekdo najde 55 PB," razlaga Fustigova.

Na spletu lahko kupite repliko tega medvedka za 450 evrov, v primeru najdbe katerega od "originalnih" medvedkov pa bi njegova vrednost lahko podirala rekorde na dražbah, opozarjajo v Steiffovem muzeju.