Dober poznavalec in raziskovalec desničarskih gibanj v Skandinaviji, sloviti pisatelj kriminalk Šved Stieg Larsson je zapisal, da so norveški neonacisti v devetdesetih letih res bili neorganizirana skupina, ki je hodila na shode švedskih neonacistov, ki so bili takrat na višku svoje moči. Le da so se norveški skrajni desničarji že na poti na mitinge švedskih kolegov tako zapili, da jim velikokrat ni uspelo priti na cilj.
Švedska je sprožila ostro kampanjo proti neonacistom, časopisi so celo objavljali njihove fotografije in njihovo število se je zmanjšalo, a zato so se norveški neonacisti okrepili in utrdili svojo organiziranost ter povečali svojo pojavnost v družbi. Povezali so se s somišljeniki po Evropi in pri tem niso bili izbirčni, saj so se družili tudi z ruskimi in beloruskimi desničarskimi skrajneži. Večja organiziranost in profesionalizem njihovega delovanja sta bila očitna. Delovanje po spletnih straneh, vsebinsko in oblikovno, je postajalo vse bolj všečno mladim, medtem pa so jim na roko šle tudi uveljavljene stranke, ki so z "izražanjem velike skrbi nad številom priseljencev" dolivale olje na ogenj "ogroženosti". Andres Breivik je bil celo član Napredne stranke, druge največje stranke na Norveškem, ki ne skriva "odpora do tujcev", vse do leta 2004. Potem pa naj bi bil član manjših gibanj z nacionalističnim predznakom P.
Na Norveškem deluje še precej manjših strank in gibanj, ki sicer ne zagovarjajo neonacistične ideologije - čistost rase in "blut und boden" (kri in zemlja) - vendar niso bile daleč od tega. Ena najbolj kontroverznih je bila Bela volilna zveza, ki se je v devetdesetih letih zavzemala za izgon vseh tujcev, ki so prišli na Norveško po letu 1960, oziroma vseh Neevropejcev, ki so se zatekli na Norveško po letu 1975. Če to ne bi bilo mogoče, je vodja gibanja Javk Erik Kjuus predlagal sterilizacijo tujcev(!). Na sodišču je bil kaznovan z 20.000 kronami kazni zaradi širjenja nestrpnosti. Moral bi tudi v zapor, a tega niso nikoli uresničili, ker vrhovno sodišče o tem ni nikoli odločalo. Brez sedeža v parlamentu, a vendarle ne povsem brez vpliva, sta tudi stranki Vigrid in Krščansko-konservativna stranka, ki se odločno bojujeta proti kakršnemu koli priseljevanju in se zavzemata za ohranitev bele rase na Norveškem.
Velja omeniti še Nacionalno zvezo in Stop imigraciji, ki sta prav tako kot svoje temeljno politično poslanstvo izpostavili "Norveško Norvežanom". Nekatere med temi strankami so delovale samo nekaj let ali izginile, na njihovih ostankih pa so se rojevale nove, a vedno s podobnim programom.
