Pomemben dan je bil to za Avstrijo in morda tudi za svet, saj je Niko s svojim predrznim dejanjem dosegel, da si bodo lahko nekoč avstrijski častilci boga Harleyja poveznili na glave motorne čelade, nogometni verniki Rapida in Sturma čepice z grbom svojega kluba, zveste sledilke svetega Phillipa Treacyja ekstravagantne klobučke, člani sekte roparjev bank pa najlonke z anarhističnim vzorcem.

Ves absurd akcije Nika Alma se seveda skriva v tem, da ta revež ni razumel preprostega dejstva, da kot ateist pripada delu populacije, za katerega je prav gola glava najvišji simbol človekove osebne svobode, simbol nepripadnosti nikomur in ničemur. Za razliko od nje, gole glave namreč, "uradna" pokrivala od "pokritega" človeka v večini primerov zahtevajo podrejanje in odrekanje, včasih tudi spoštovanje pravil in določil, ki za "nepokrite" državljane ne veljajo. In zato, če govorimo o katoliških nunah ali muslimanskih ženskah, ki so Nika tako zelo zmotile, so njihova pokrivala lahko kvečjemu izraz verske svobode družbe, v kateri te živijo, ne morejo pa simbolizirati svobode posameznika, še posebej ne, če vemo, da so se te ženske določenim svoboščinam in pravicam (recimo pravici do splava) s pripadnostjo svoji veri odrekle (pustimo zdaj ob strani to, ali je bilo odrekanje prostovoljno).

S cedilom na glavi pač ne moreš biti bolj svoboden ali imeti več pravic (kvečjemu si lahko ujetnik lastnih predsodkov, ujetnik lastnega idiotizma), a mi je kljub temu v tem Nikovemu boju nekaj zelo všeč. In sicer to, da boste težko našli nekaj tako zelo absurdnega, kot je ateist, ki se počuti svobodnega šele, ko se lahko pokrije s kosom luknjaste plastike, in da kot tak Niko na najboljši možen način pooseblja "ausgleisung" današnjih nestrpnežev, ki se pod krinko boja za svoje pravice v resnici borijo izključno za manjše pravice drugih. Slike nun in muslimank z naglavnimi pokrivali v njihovih vozniških dovoljenjih namreč nikakor ne morejo omejevati Nikove osebne svobode ali kakorkoli drugače vplivati na njegovo ateistično življenje, in ta neskončno zadovoljni človek s cedilom za testenine na glavi je zato nedvomno prekrasna prispodoba sodobnega borca za neenakopravnost drugih.

Mar niso namreč povsem enako absurdni boji tistih zvezd naših malih ekranov, ki se za "dobrobit vseh nas", karkoli že to pomeni, tako strastno borijo proti pravicam izbrisanih, Romov, tako ali drugače verujočih, homoseksualcev in drugih deprivilegiranih družbenih skupin? Je res manj absurdno početje raznoraznih grimsov, jelinčičev, jarcev, novakov, cukjatijev in primcev, ko se ti, kot bi jim šlo za življenje, zaganjajo v pravice ljudi, ki v ničemer ne vplivajo na njihova udobna podalpska življenja, še manj pa ogrožajo njihove lastne človekove pravice?

Najsi je tu govora o pravici homoseksualnih parov do poroke, o pravici izbrisanih do priznanja stalnega prebivališča in temu pripadajočih pravic, o pravici slovenskih muslimanov do džamije ali o pravici samskih žensk do samooploditve, vselej se temu zoperstavijo tiči, ki se jih vse to niti najmanj ne dotika in za katere je že na začetku jasno, da z izborjeno nesvobodo drugega ne bodo pridobili ničesar. Mar torej ne gre v vseh teh primerih za popolnoma nesmiseln boj posameznika za pravico, da si lahko na glavo natakne cedilo za testenine?

Ker kaj drugega bi v resnici lahko imel dr. France Cukjati od tega, če bi se morali ljudje, ki živijo v zunajzakonski zvezi, res registrirati, in kako lahko dejstvo, da se naši homoseksualci ne morejo poročiti, izboljša kvaliteto življenja heteroseksualne Ljudmile Novak? In, če smo že pri tem, ali dolgoletni neobstoj džamije v Ljubljani res izboljšuje kvaliteto pitne vode Mihaela Jarca ali pa gospod od navdušenja, da ta ni zgrajena, lahko zgolj veselo skaklja po svoji tržnici, pokrit s kuhinjskim pripomočkom?

Vsi ti ljudje, ki so tako zelo ponosni na svoje odgovorno družbeno delovanje, se na žalost sploh ne zavedajo, da s svojim večnim "bojem za nesvobodo drugih" delujejo ravno tako bedasto in pomilovanja vredno kot Dunajčan Niko Alm, s to pomembno razliko, da imajo njihove besede in dejanja precej večje in veliko bolj otipljive posledice tako za celotno družbo kot za zelo konkretne ljudi. In zato se jim, četudi si na glave vsak dan simbolično poveznejo svoja cedila za testenine, ne smemo smejati. Ne, te ljudi je treba, za razliko od Nika, jemati smrtno resno. Pa naj so v svojem političnem delovanju še stokrat bolj absurdni.