Naj varčuje, kdor mor(e)a

Premagali fizikalne zakone

Eno izmed pravil fizike, vsaj takrat, ko sem jaz hodil v osnovno šolo, je bilo, da gre v sistemu vezanih posod tekočina od tam, kjer je je več, tja, kjer je je manj, in se izravna. Ta fizikalni zakon pravzaprav velja tudi na drugih področjih. Razen v politiki, bančništvu in menedžerstvu. Da gre snov od tam, kjer je je malo, tja, kjer je je več, lepo ponazarjajo številni primeri varčevanja, ali po domače, reševanja proračunov, kar je zadnji dve leti nacionalni šport po vsem svetu. Poglejmo reševanje utopljenca z imenom ameriški proračun. Ideja je preprosta. Republikanci pravijo, da se proračunski minus lahko poveča, če se vzame denar tam, kjer ga je malo (zdravstvo, sociala, šolstvo), in se ga pretoči tja, kjer je denarja za bruhat: v nadaljnje davčne olajšave tistim, ki se jim je v krizi zgodila največja tragedija in se jim je osebno premoženje skrčilo z 800 na 792 milijonov dolarjev. Podobno so temeljno fizikalno zakonitost premagovali britanski bančniki. Zaradi slabših rezultatov, ki so bili sicer posledica njihovih idiotskih naložb, so milo čivkali in piskali, vse dokler niso iz praznega državnega proračuna pretankali milijone funtov v polne bančne blagajne, potem pa so si iz denarja odrešitve bančniki razdelili milijonske nagrade za uspešen nateg države. Kaj so drugi pametnejši od nas, so rekli italijanski poslanci in pravilo vezanih posod postavili na glavo. Naj varčuje, kdor mora, ne pa, kdor more, je dejal Silvio Berlusconi in večina poslancev je z ovacijami pozdravila Nobelove nagrade vredno misel. Varčevati pa mora ljudstvo. Tako, da bo, med drugim, šolstvo dobilo manj, da bo vsak obisk zdravnika Italijana stal dodatnih 10 evrov, če bo šlo za poškodbe, pa 25 evrov. Tako bodo vzeli tam, kjer je itak malo, in dodali tam, kjer je veliko. Italijanski parlamentarci so namreč, verjetno zaradi hude poletne pripeke, ki bi skisala možgane še večjim trdobučnežem, kot so poslanci, pozabili potrditi predlog, po katerem bi si malo zmanjšali 66 tisoč evrov velike neto plače. Dobro, se zgodi, dajte razumet, poslanska je težka in zato je treba to odgovorno delo nagraditi. Če vsak Italijan letno da iz žepa piškavih 500 evrov, poslancem ne bo treba tolči suhe skorje kruha. In tako bodo, s pomočjo premaganega zakona o vezanih posodah, poslanci v Italiji še naprej imeli brezplačne prevoze z vlaki, ladjami in letali. In še naprej bodo lahko dobivali povrnjene stroške za manjša in večja popravila na hišah, za urejanje vrta, stroške telefonov, pisarniškega materiala in tajnic, barvanje bazena in menjavo straniščne deske v višini 117 tisoč evrov letno. Brez računov, kakopak. Poslancu se pa ja verjame. Ker pa samo fizično in duševno zdrav poslanec lahko odgovorno odloča o tem, kje vzeti, da bi napolnili proračun, je razveseljiva novica, da z varčevalno naravnanim zakonom ne bodo okrnjene izjemno pomembne zdravstvene postavke poslancev. Ti so si lani iz proračuna zagotovili lep zdrav nasmeh bisernih zob v višini 3 milijone evrov, kolikor so dali dentistom. Ne vem, kaj se kremžite. A je lepše pogledati poslanca s keramičnim nasmehom Berlusconija ali poslanca, ki mu je karies odnesel pol zobovja in na seje hodi ves zatečen od granuloma? Ker sta za razvoj države mentalna in čustvena stabilnost poslancev sila pomembni, se mi zdi lanskoletni proračunski strošek v višini 257 tisoč evrov, kolikor so poslanci znosili psihiatrom za ležanje na kavču, drobiž v primerjavi z materialno škodo, ki bi jo lahko povzročili duševno razrvani predstavniki ljudstva. Od silnega bremena odgovornosti je vsak drugi poslanec moral lani k psihiatru in mu razlagati, ali je kot otrok trgal muham krila, ali ga muči nespečnost, ko razlaga, da ni bil na premierjevih orgijah, ali strašno trpi, ko gleda, kako Italijani postajajo vse večji reveži. Šele po takšni izpovedi in pomirjujočih besedah psihiatra lahko poslanec spet začne normalno glasovati. Jaz bi za psihiatre namenil še več proračunskega denarja.

Oča so mi rekli

Britanci so se mi kljub prislovični vljudnosti vedno zdeli grob narod. Če se spomnim samo njihovih nogometnih rabljev Giggsa, Taylorja, Keana ali morilcev, kot so Jack Razparač, Michael Robert Ryan (17 ljudi), Pierre Williams (tri ljudi s kladivom) in Jeremy Bamber (pet svojih družinskih članov), se mi torkovo večurno trpinčenje starega, onemoglega in rahlo senilnega človeka ne zdi nič kaj posebnega ali nebritanskega. Člani parlamentarnega odbora za preiskovanje afere prisluškovanja množici bolj ali manj pomembnih Britancev za potrebe Murdochovih časopisov so se kot šakali spravil nad dobrohotnega starčka, ki je rekel, da je to najbolj ponižujoč dan v njegovem življenju. Pa jim to ni zadoščalo. Bolj so zlobno vrtali v starčka, ki mu je edina in glavna skrb v življenju, kako zagotoviti plače 70 tisoč uslužbencem v njegovem medijskem imperiju, bolj je bilo jasno, da Rupert ni čisto nič kriv. Njegovi odgovori so bili jasni in prepričljivi: tega ne vem, tega se ne spomnim, ni me bilo zraven, vprašajte mojega sina, to ni bilo v moji pristojnosti, tega mi niso povedali, ne, tega pa nisem vprašal, podrobnosti mi niso znane, prvič slišim, nisem na tekočem, za to skrbijo drugi, šokiran sem, tako kot vi, sanja se mi ne, tega vprašanja ne razumem... Vsakemu količkaj pametnemu človeku bi bilo po dveh urah jasno, da se osemdesetletni gospod težko spomni, kaj je zajtrkoval, kaj šele, da bi vedel, kaj vse mu za hrbtom počnejo podrejeni samo zato, da bi si on lahko pripisal nekaj milijard dobička. Videti je bilo, da gospod pojma nima, zakaj so ga poklicali, a je vseeno dejal, da mu je strahotno žal, da ga je sram, da je ogorčen, da je šokiran, da je ponižan, da je prizadet, da trpi, da ga boli srce, da... In še vedno mu niso verjeli. Videl sem cinične nasmehe poslancev in pomislil, kako so ljudje lahko tako kruti. Jaz sem mu verjel. Še bolj, ko ga je neki komedijant popacal z brivsko kremo in je tega zlodeja potem Murdochova soproga Wendy tako kung fu treščila po betici, da so ga komaj rešili policisti. Moški, ki ga žena brani, res ne more biti slab ali česarkoli kriv. Ko pa je jecljaje pripovedoval, kako so ga oča, sicer pošten garaški novinar, pred sedemdesetimi leti učili, da mora biti v življenju vedno pošten in čuteč do drugih ljudi, in da je on očija vedno ubogal, so se še meni zasolzile oči. Takšno poštenje še redko kje srečaš.