Avtorica Vesna Deržek nam je predstavila zelo preprosto formulo: država ne deluje, zato jasno z neba pada toča, zaradi katere nasrkamo vsi po vrsti, še najbolj pa tisti, ki smo se preveč zanašali na državo. Ko smo mislili, da nas bo po katastrofi tolažila in takoj vskočila s pomočjo, se je le nekaj muzala in pred nosom pomahala z drobižem. Eno tako revščino, da se nima smisla niti boriti zanjo. Po demokratični ali nedemokratični poti.

Torej, ko nam reprezentant najvišjega državnega telesa zaupa, da je tale naša demokracija en sam poker, se primite za žep. Nikoli ne veste, kdaj bodo bleferji z visokimi stavami pobrali vse vaše prihranke. In če ste slučajno spremljali zadnja zasedanja državnega zbora, ste zaznali točno to: nihče tam ne igra z odprtimi kartami. Vsi nekaj skrivajo, blefirajo, licitirajo, kurijo druge, zavajajo z namigi in neverbalnimi znaki ter verjamejo, da lahko s slabimi kartami premagajo tudi težkokategornike. V diskusijah nikoli ni pomembno to, kako težki so argumenti, ampak le predstavitev le-teh. Z enim samim ciljem: drugega prestrašiti, da še pred koncem odvrže karte. Razprava o medijskem zakonu je že bila del te igre.

In če je vse skupaj le igra, licitiranje in slepljenje drugih igralcev, potem bi bilo na mestu razmisliti o ukinitvi te igre. Hazard je pač prevelika razvada. Neke vrste droga in odvisnost. Mnogi poslanci so zagotovo čisti odvisniki, ki padejo v globoko krizo v trenutku, ko jih vržete iz igre. Ker pa je težko prepoznati odvisnike od neodvisnih, naj se preprosto ukine celoten državni zbor. Saj zadnje leto nimamo nič od njega. Četudi kaj sprejme, potem ljudstvo to na referendumu zavrne. Skratka, gre za brezplodno razpravljanje in glasovanje, katerega edini profit so užitki udeleženih. V bistvu plačujemo celoten državni zbor le zato, da se tisti tam zabavajo in zajebavajo. Potrata časa in denarja.

Pot je lahko veliko bolj enostavna: vlada predlaga različne zakone, ljudstvo pa jih na referendumih sprejema ali zavrača. Janez Janša to dobro razume in že pretaplja v prakso. Da bo ljudstvo lažje sprejemalo odločitve na referendumih, nas je treba spraviti v igro že na začetku. Mi naj pišemo predloge, želje in zakone. Mi smo soustvarjalci programov in strategij, ki jih bomo potem težko minirali. Čeprav smo znani po tem, da radi pljuvamo v lastno skledo. Že iz principa. Drže kot take.

To ljudstvo si rado da duška. Na primer razočarani in žalostni kmet, ki v kamero zabrusi, da bi bilo treba vlado potolči in zakopati globoko, ker ima svoj narod za norca. Ta poziv na linč ni nič novega. Vsak si je dal že kdaj duška na račun oblasti, ki je v principu vedno proti nam. Je pa očitno tendenca, da se zdaj ti pozivi tudi javno objavljajo. Brez slabe vesti nacionalka takšno izjavo prinese nam pod nos. Vse po principu, saj gre le za mnenje posameznika. Če se je včasih takšen ekskluzivizem dajal le Zmagu Jelinčiču z opombo, saj veste, on je pač tak in ne ga jemati resno, zdaj očitno prihajajo novi časi. Časi, ko bomo lahko brez cenzure na ekranih poslušali vsakogar, ki bo bolj sočno grozil in pospravljal s politiki, tajkuni in nasploh z vsemi, ki mu ne dišijo. Naslednji korak je logičen: vse, ki niso naši, moji in ne živijo tako kot jaz, se prižene na obnovljeni trg sredi Ljubljane in nacionalka v neposrednem prenosu spremlja javno eksekucijo. Za začetek metanje paradižnikov in špricanje z vodnimi topovi.

Voda je bila nasploh tema preteklega tedna. Vsi so hiteli razlagat, kako bomo v vročini brez nje crknili, novinarka na nacionalki pa nam je postregla z vrhunsko reportažo. Obiskala je malčke v vrtcu, ki so se igrali v vodi, in zastavila genialno vprašanje: Zakaj se danes igrate v vodi? In dobila preprost odgovor: Ker je vroče, zelo vroče. Ta genialnost se je nadaljevala z drugim vprašanjem: In zakaj imate kapice na glavi? Odgovor je bil spet preprost: Ker je močno sonce.

V tem nedolžnem pogovoru je skrita vsa esenca tega trenutka. Stvari so zelo preproste, a jih ne vidimo kot take, temveč le kot histerične izpade. Vse je katastrofa. Celo tako naravna stvar, kot je poletna vročina. Kot je popolnoma naravno, da potnica na vlaku reče, da je treba včasih malo potrpeti, saj včasih sploh nismo imeli klima naprav. Sledil je poučen zaključek avtorice Utripa: ministri sedijo v klimatiziranih sobanah, pa se vseeno potijo...