No, slovenski inovatorji so kronično ne dovolj prepoznani ljudje. Redki so uspešni, kot bržkone najslavnejši med njimi, leta 1919 na Bledu rojeni Peter Florijančič, ki je med drugim izumil parfumsko stekleničko z razpršilcem in planetarno razširjene okvirje za diapozitive. A Florijančič je eden redkih Slovencev, ki od svojih inovacij tudi živi. V najboljšem primeru inovatorjem uspe prodati kak patent, kar pomeni kvečjemu priboljšek k rednemu družinskemu proračunu. Še več je takšnih, ki od patenta nikoli ne iztržijo nič.

"Možnosti, da bodo dejansko živeli od svojih inovacij, imajo prej tisti, ki se odločijo odpreti lastno podjetje in jih sami proizvajati in tržiti. Med najbolj znanimi so zagotovo Ivo Boscarol, Igor Akrapovič, Japec in Jernej Jakopin ter Joc Pečečnik, malo manj znana pa sta recimo Jože Bider, ki je izumil več inovacij na kmetijskih strojih, in Valentin Zupan s svojimi patenti na harmonikah," pravi Ana Hafner iz ASI, zavoda za spodbujanje inovativnosti, ki je minulo sredo priredil razstavo petnajstih inovacij samostojnih inovatorjev. Takšnih brez lastnih podjetij. Zasebni snovalci. Garažerji.

Za jadikovanje nad neposluhom države do inovacij bi lahko rekli, da je podobno večni standard kot pritoževanje nad odkupno ceno žita v kmetijskih oddajah. Tudi Alojz Tomazin je bil minulo sredo na razstavi samostojnih inovatorjev na Uradu za intelektualno lastnino kritično razpoložen: "Država je kriva, da marsikatera inovacija ni zaživela. Njen neposluh," se je pridušal in delil brošuro, posvečeno lastnemu delu. Široko področje dejavnosti. Izmislil si je od obešalnika za bergle do domislice za sestavljanje nabojnikov za avtomatski puški kalašnikov in heckler koch.

Na razstavi je nastopil z dvodelnim cestnim smernikom. S svojo verzijo "konfina", torej tistega belega stebrička, kakršni so postavljeni ob cestah. S svojim izumom je želel olajšati čiščenje obcestnih bankin, pluženje cest in izvajanje drugih cestnih opravil, pri katerih so fiksni smerniki lahko ovira. Zato je njegov iz dveh delov. Spodnji, širši del je v zemlji in fiksen, medtem ko se da zgornjega ožjega potegniti ven. "In tako gre samo en delavec naprej, vleče ven konfine, cesta se spluži, potem pa jih položi nazaj," je promoviral svojo domislico Tomazin.

Dolga pot do trga

Pri inovatorjih je vedno zanimivo izvedeti, kako in kdaj so prišli na kakšno idejo. So ljudje svojega prostora in časa. Nadvse primerno se na primer sliši, da se je Nikola Tesla, največji inovator na področju električne energije, rodil v vasici pri Gospiću, torej pod Velebitom oziroma pod nebom silovitih neviht. Kaj je torej Anžeta Dernača navedlo, da se je spomnil WC-metlice z dezinfekcijskim razpršilcem? Nič posebnega, pravi 23-letni študent ekonomije: "Pač združiti oboje v eno. V vsakem primeru je bolj higienična naprava, ker se metlica s tem tudi samodejno čisti. Prototip že obstaja. Moral bi še ga dodelati, da bi bil oblikovno privlačnejši. Funkcionalno pa deluje." Marjan Bergant se je predstavil s pripomočkom za odstranjevanje plevela iz rež med tlakovci. Kot pravi, je do izuma prišel, ker se je naveličal tega početja z izvijači in podobnimi pripomočki, pri katerih se je treba sklanjati, medtem ko njegov izum omogoča pokončno držo.

Iz sveta okoli sebe izhaja tudi Dimitrij Čebulj, ki se je domislil mehanizma za ročni pogon invalidskih vozičkov: "Invalidski vozički imajo v osnovi obroče okoli koles, ki jih lahko poganjamo samo z gibi naprej in nazaj, tako da se obroč preprijema. Sam sem voziček preuredil z mehanizmom, kot ga ima kolo. Gre za pogon, ki se lahko sname in voziček ostane neokrnjen, primeren pa je predvsem za daljše relacije, pa tudi za vožnjo v breg.

Na idejo sem prišel po dveh poteh. V Mojstrani, od koder sem, se je z invalidskimi vozički ukvarjal podjetnik Markovič, ki pa se je dvajset let dajal z državo in na koncu malodane propadel. Poleg tega sem imel, žal že pokojnega, prijatelja invalida, ki je živel na Jesenicah oziroma na Javorniku. Jesenice so za invalida težavno mesto. Hitro naleti na vzpetino in tudi njega sem velikokrat videl, kako se je mučil z vzpetino pri gimnaziji. Z mojo napravo je takšna vožnja bistveno olajšana. Marsikdo sicer pravi, zakaj ne vgradim kar motorčka, vendar pa ne gre za to. Zdravniki ne priporočajo motorčka, saj mora biti človek kljub vsemu aktiven. In sistem, ki ga ponujam, omogoča gibanje, vendar pa olajšano."

Na razstavi so se predstavili še Erika Drobnič z večnamensko zibko, Jože Gačnik z navojnim vložkom ali vijakom za stiropor, Milan Kolar s smučmi za hojo po vodi, Franc Krmelj s protizdrsno napravo za obuvala, dr. Borut Likar z zibko z motornim zibalom, Matjaž Preložnik z napravo za izdelovanje butar, Damijan Ružić z ekološkim pogonskim sistemom, Rajko Topolovec z intervalnim elektronskim strašilom na vetrni pogon in Jožef Vlah z napravo za poliranje in čiščenje drobnih kovinskih, plastičnih in lesenih delov.

Gre za domislice, ki so se jim porodile bodisi v prostem času ali pač v okviru redne dejavnosti, v vsakem primeru pa za domislice, ki so jih razvili za svoj žep. Od tega pa do uveljavitve inovacije na trgu je daljša pot. Gospa Milena Potočnik se je pred petimi leti domislila naprave za "razbremenjevanje hrbtenice". Dejansko gre za kombinacijo dveh naprav, ki ju fizioterapevti uporabljajo za raztezanje križa in vratu. Gospa Potočnikova, ki že 35 let dela kot fizioterapevtka, je dve napravi združila v eno. Ideja se ji je porodila, ko je imel težave s hrbtom njen sin, ni pa imel časa za obiske fizioterapije, zato je začela razmišljati o napravi za domačo rabo.

Razvila je napravo in celo našla podjetnika, ki je pokazal interes za patent, vendar pa izdelka še vedno ni na trgu. "Naredila sem več prototipov, za katere sem pobrala tudi nekaj nagrad, vendar pa je na trgu še ni. S podjetnikom, ki je pokazal interes, sem sicer sklenila pogodbo, da dobim določen odstotek od prodaje, ko bo zadeva na trgu. A te stvari gredo počasi in če bi prej vedela, da se bo tako zavleklo, ideje ne bi takoj prijavila, saj je zaščita potekla, še preden se je sploh kaj premaknilo. Imam pa še vedno upanje. Letošnjo jesen bomo videli, kaj se bo zgodilo."

"Mi smo izbrisani"

Srž pritoževanja sa mostojnih inovatorjev nad nedelovanjem države je v izostanku pomoči pri zaščiti, razvoju in uveljavljanju patentov. Njihov odziv na predlog resolucije o raziskovalni in inovacijski strategiji Slovenije 2011-2020 pa: "Mi smo izbrisani." Tako je dogajanje povzel inovator Alojz Tomazin in v pojasnilo dodal, da so samostojni inovatorji v omenjeni strategiji komajda omenjeni. Z drugimi besedami, strategija se ukvarja predvsem z raziskovalci v javnih raziskovalnih organizacijah, čeprav iz javnih raziskovalnih organizacij letno prijavijo vsega deset odstotkov v Sloveniji prijavljenih patentov.

"Naše združenje zastopa predvsem 'inovatorje posameznike' in ne 'inovatorjev podjetnikov'. To pomeni ljudi, ki jim v garaži uspe narediti kaj izjemnega, potem se pa vse ustavi. Vzemimo recimo Tomaža Groma, ki je izumil novo kobilico za jadrnice. Že izvedba prototipa bi stala kakšnih sto tisoč evrov. Edina možnost je, da licenco za izum proda podjetju, ki že proizvaja plovila in bi se odločilo svojo proizvodnjo obogatiti z novimi jadrnicami, ki bi bile prve tovrstne na svetu. Podjetja pa se bojijo tvegati s tako radikalnimi inovacijami. Če bi obstajala neka podpora države, da bi se podjetja spodbujalo, tako da bi država krila del stroškov odkupa patenta od inovatorja, bi bilo morda čisto drugače. Zanimivo je, da obstajajo takšni razpisi za odkup inovacij od javnih raziskovalnih organizacij. Ali ne bi bilo smiselno takega razpisa razširiti tudi na inovatorje? Bi podjetja vsaj imela med čim izbirati!" pravi Ana Hafner.