Ko sem tako ponoči ležal v postelji in gledal pločevinke s pisanimi logotipi, sem si predstavljal obljubljeno deželo kapitalizma. Deželo, kjer je vse popolno in kjer si lahko vsak kupi vse. Tragikomična iluzija o Zahodu, ki smo jo gojili mi iz socialističnega bloka, se ohranja še danes - trume aktivistov nevladnih organizacij in politikov, ki ponavljajo mantre o pravni državi, demokraciji, človekovih pravicah in evropskih standardih, se ne razlikujejo bistveno od sarajevskih otrok, ki so zbirali pločevinke - oboje, tako njihove velike besede kot pločevinke, so dobesedno prazni označevalci. V katere še vedno, navkljub vsemu, nebrzdano projiciramo svoje želje. Ampak tako kot se žejen ni mogel odžejati iz naših pločevink, tako se tudi lačen ne bo najedel z evropskimi standardi.

Takrat, ko smo bili še otroci v olimpijskem Sarajevu, se je v pogovorih pogosto uporabljala beseda ameriški. Ta beseda je v našem otroškem svetu pomenila "popoln, najboljši na svetu, tudi jaz bi imel takšnega". Z njo se je odgovarjalo na dolg seznam vprašanj, od "a je film, ki ga vrtijo v kinu Dubrovnik, dober?" ("Ameriški!") do "a so ti všeč moje nove superge?" ("Ameriške!").

Hkrati smo drug drugemu do onemoglosti ponavljali vic, po katerem se filmi delijo na dobre in ruske.

Vsi smo hoteli biti Tom Cruise v filmu Top Gun: želeli smo si, da bi bila tudi naša življenja ameriška. V osemdesetih je Amerika ideološko zavzela ozemlje Jugoslavije. Naše otroške igre z besedo ameriški so bile zgolj benigna manifestacija ideološkega triumfa zahodnih vrednot v bivši Jugoslaviji. Tisto maligno smo lahko videli na začetku vojne v Bosni, pri prebivalcih Sarajeva, ki so, trdno prepričani v pravičnost, še več, v popolnost demokratičnih držav, drug drugemu razlagali, da se mora vojna v Bosni, če se je že začela, tudi hitro končati, ker "Zahod in Amerika ne bosta dopustila njenega razmaha". V tistem trenutku se je pokazalo, da tako za nas kot druge "nesvobodne narode, ki sanjajo o demokraciji" Zahod nastopa kot agent velikega Drugega. Stotisoče življenj kasneje bo Amerika, potem ko je ustavila vojno in vsilila mir, potrdila svoj status tistega, ki določa našo stvarnost, jo upravlja ter zagotavlja vzpostavitev miru in pravičnosti, skratka - ohranitev simbolnega reda, v katerem Zahod nastopa kot dobronamerni civilizator, ki bo končal naša plemenska sovraštva in nas korak za korakom naredil sebi enake: ameriške.

V knjigi Imperiji: Logika svetovne vladavine - od starega Rima do Združenih držav Herfried Münkler, profesor za politično teorijo na berlinskem Humboldtu, trdi, da gre vsak imperij skozi dve fazi: ekspanzije in konsolidacije, pri čemer je druga tako imenovana "civilizatorska" faza. V fazi ekspanzije imperij vzpostavlja vojaško in ekonomsko premoč, medtem ko v svoji "civilizatorski" fazi svojo moč betonira na političnem in ideološkem polju.

Skoraj tri desetletja po sarajevskih olimpijskih igrah, ki so bile, kot se je izkazalo, posthumni triumf Jugoslavije, kajti država je bila takrat že mrtva, le da, ne mi ne ona, tega še nismo vedeli, je Michael Mann (ne režiser, pač pa predavatelj na Oxfordu, UCLA, London School of Economics, Yalu in Cambridgu) zapisal naslednjo diagnozo: "Ameriški imperij je v vojaškem pogledu velikan, v ekonomskem sopotnik na zadnjem sedežu, v političnem shizofrenik in v ideološkem utvara." Resnično: skoraj ga ni več, ki bi verjel, da je Amerika svetilnik demokracije in pooblaščeni distributer človekovih pravic. Ameriška neoliberalna ekonomija je v raztrganih capah, politično širjenje ameriških vrednot se je umaknilo vojaškemu. Ameriška ideologija je preluknjani dolar.

Po Münklerju je tako očitno, da Amerika ni uspešno prestopila avgustovskega praga, prehoda iz faze ekspanzije v fazo trajnega obstoja. Oktavijan, ki mu je leta 27 pr.n.št. senat, potem ko je presodil, da je cesarstvo končno trdno na nogah, podelil naslov Augustus (lat. "vzvišeni"), je zmanjšal število legij s 70 na 25 in odpustil 120.000 vojakov - kar je ogromna številka za tiste čase. Resnično konsolidirano in trajno cesarstvo varujejo njegova ekonomija, politika in ideologija, ne gola vojaška sila.

Münkler je prišel do zaključka, da je Amerika nepovratno imperij v zatonu. Vlogo velike imperialne sile na Zahodu, ki jo je Amerika podedovala od Velike Britanije, bi po njegovem morala prevzeti Evropska unija. Odtod tudi naslov zadnjega poglavja njegove knjige: "Evropski imperialni izzivi". Poglavje sklene z besedami: "... imperiji imajo mehke meje, znotraj katerih se od središča proti robu postopoma izgublja zahteva po enotni ureditvi. Meje vse bolj nadomeščajo mejni prostori. Evropa, če noče tvegati preobremenitve in končnega zloma, bo morala prevzeti ta imperialni model določanja mej. Takšni ureditvi pravzaprav že sledi, saj se zunanje meje Evropske unije razlikujejo od schengenskih meja, te pa se razlikujejo od območja evra. Ta model bi morali še naprej razvijati tako, da bi bile zunanje meje Evrope hkrati stabilne in prilagodljive. To velja tudi za vpliv na perifernih območjih, ki je bliže imperialnim odnosom kot odnosom med državami. Prihodnost Evrope tako ne bo mogoča brez naslonitve na model imperialnega reda."

Periferija, kjer je treba širiti imperialni vpliv in o kateri govori Münkler - to smo, seveda, mi (no, če že slovenski bralec vztraja, ne tudi vi).

Verjeli smo, da bo Zahod z Ameriko na čelu "razvozlal vozel balkanskih vojn" in žrtvam prinesel pravico, tako kot smo verjeli, da bosta Svetovna banka in IMF preoblikovala naše ekonomije iz državno dirigiranih v prostotržne, nakar se bomo pasli na zelenih travnikih izobilja, v neoliberalni utopiji, tam daleč na koncu zgodovine. In kot verjamemo, da bo EU naše družbe očistila korupcije in jih naredila svoboden in ponosen del Zahoda. Vozel balkanskih vojn ni bil razvozlan, ampak presekan, in to tako, da je vsakomur jasno, da bodo države bivše Jugoslavije, če bi prišlo do razpada EU ali kakšnih drugih geopolitičnih tektonskih premikov, vstopile v nov krog od krvi pijanih vojn. Bog prostega trga je mrtev. Zdaj vsa upanja polagamo v EU: vedno je nekdo drug, ki naj rešuje naša notranja nasprotja in nas naredi boljše.

Naše države imajo kar najbolj neposreden interes, da postanejo del EU. Neodvisna Črna gora je bila celo zamišljena kot neodvisna država v EU in Natu - sicer bo dolgoročno težko zdržala, sploh pa ne s takšnim sosedstvom. Ti pragmatični razlogi so pravzaprav zdravi razlogi: da, mi to hočemo, ker je to dobro za nas. Tisto, kar je v tem patološko, je ideološki brainwash, vsiljevanje vere v agente velikega Drugega, pa naj bodo to agenti IMF, evropska komisija ali State Departement. Cena, ki smo jo plačali za naivno zaupanje Zahodu kot svojemu velikemu Drugemu, je ogromna, dodajanje novih obresti nanjo pa povsem nepotrebno. Tu pri nas vera v Zahod dobiva obeležja sekularne verzije verskega fanatizma: obnašamo se, kot da ni nič odvisno od nas, kot da je naša usoda že določena in v varnih rokah - "Amerika tega ne bo dovolila", "Amerika jih bo odstranila", "ko vstopimo v EU, ne bo šlo več tako", "kapitalizem bo vse to spravil v red"… Vendar ni nikogar, ki bi znal bolje poskrbeti za nas od nas samih. Še več: ni velikega Drugega. Kot pravi pesem Willa Oldhama: There is No-one What Will take Care of You.

Žal: mi smo ta, na kogar že ves čas čakamo.

Perspektive in refleksije (Življenje na dotik), EPK Maribor 2012