Takoj začutila nemoč

Pred senat okrožnega sodišča v Mariboru, ki mu predseduje Vanja Verdel Kokol, je najprej stopila Shpresa Pula. Ko so Bora Nekrepa 12. marca okoli 18. ure z rešilcem pripeljali v mariborsko pediatrično kliniko, je bila specializantka Pulova dežurna zdravnica v ambulanti.

Že takoj ob sprejemu hudo nevrološko prizadetega fanta je mlada zdravnica začutila, da je nemočna, zato je nemudoma poklicala nadzorno zdravnico Zlatko Kanič. Obtožena je prišla dečka na hitro pregledat v ambulanto in je naročila, naj ga premestijo na oddelek. V nadaljnjih štirih urah in pol, kolikor je bil Bor v njeni oskrbi, je Pulova poiskala nasvet še štirih specialistov. Vendar ji nihče znal odgovoriti, kaj je narobe z mladim bolnikom.

Po njenih besedah od Kaničeve ni dobila pomoči, ki jo je pričakovala od nadzorne zdravnice. "Pričakovala sem, da bo Kaničeva otroka premestila na intenzivno nego. Zakaj tega ni odredila, je nisem vprašala. Sem pa kasneje vprašala predstojnika. "'Ker vas Kaničeva nima rada,' je bil njegov odgovor," je dejala Pulova, njeno izjavo pa je oškodovanka Tatjana Nekrep Perc glasno komentirala z besedami: "Zato je Bor mrtev!" Pulova je potem dodala, da naj bi Kaničeva v času notranjega nadzora dejala, da je priča lažnivka in da bo ovirala njeno zaposlitev v bolnišnici. "O tem sem obvestila zdravniško zbornico," je pripomnila. Ko je obtoženi Robert Pogorevc 13. marca 2008 zjutraj prišel v službo, je prvi pravilno ugotovil, da ima Bor Nekrep resno presnovno bolezen, ki jo znajo zdraviti izključno v Ljubljani. Zato je na zdravniškem kolegiju zahteval premestitev. Prevoz je organizirala medicinska sestra.

"V reševalni center sem klicala okoli 9. ure, a so mi odgovorili, da so vsi avti zasedeni in da prevoz pred 13. uro ne bo mogoč. O tem sem obvestila dr. Pogorevca, ki je osebno klical v reševalni center," je dejala. Bora so odpeljali okoli 11.15, kjer pa ga zdravniki niso več mogli obuditi iz globoke nezavesti. Amonijak, ki se je zaradi izredno redke presnovne bolezni in neustrezne terapije nabiral v njegovi krvi, mu je med tem že preveč poškodoval možgane.

Obtožnica očita Robertu Pogorevcu, da bi glede na hudo zdravstveno stanje, v katerem je bil Bor Nekrep, moral odrediti nujni prevoz. Nekrepa na ljubljansko pediatrično kliniko resnično niso odpeljali z vklopljenimi sirenami. "Konkretni prevoz je urgenten," je trdila sestra Belejeva. "Za nenujne prevoze se v naprej določita ura in datum, kdaj se bo opravil. In pri takšnih prevozih zdravnika praviloma ni zraven (Bora pa je v Ljubljano spremljal specializant op. p.)."

Renata Šturm, ki je bila v omenjeni noči vodja izmene sester, je trdila, da je bila Kaničeva tisto noč pri Boru najmanj petkrat. Tudi Breda Šalamon je vedela povedati, da je bila Kaničeva v omenjeni noči večkrat pri Boru v sobi, preostalih podrobnosti se ni več dobro spominjala. Mojca Žavbi pa je izpovedala, da je Kaničeva v tisti noči zelo zavzeto zdravila mlade bolnike.

Neprijetnosti obremenilne izpovedi

Za obtoženo so bili mnogo manj prijetni spomini Sonje Plohl, ki je bila sestra v sprejemni ambulanti. Že takoj je namreč izkušeno medicinsko sestro začudilo, zakaj Kaničeva ni nemudoma premestila Bora na enoto intenzivne terapije, temveč le na navadni oddelek v tretjem nadstropju. "'Zapišite si vsako minuto, tu bo vse narobe,' sem predlagala dr. Pulovi. Pričakovala sem namreč, da se bodo stvari zapletle. Otrok je bil zelo prizadet, dr. Pulova, ki ji Kaničeva nikakor ni pomagala, pa ni vedela, kaj naj naredi. Zato sem ji predlagala, naj takoj kliče vse specialiste, še preden dobi izvide. Zgražala sem se nad ravnanjem Kaničeve."

"Ali ste imeli zaradi svojih izjav v preiskavi težave v službi?" je zanimalo tožilca Simoniča. "Se ne spominjam," je odvrnila Plohlova. "Ali prav tolmačim vaš odgovor, da ne želite odgovoriti na to vprašanje?" se je čudil tožilec. "Da," je priznala priča.