Predvidevam, da ste nekateri že poskusili uganiti, da imam verjetno v mislih našo planetarno filozofsko zvezdo, našega enega in edinega doktorja Slavoja, za katerega je že njegov "brat v bradi" Miljenko Jergović nekoč ugotavljal, da je globalno relevantnejši od slovenske države, in ki je v soboto v Londonu kramljal s še nekoliko bolj razvpitim gospodom Julianom Assangeem, o vsekakor ta čas zelo "trending" temi. O Wikileaksu, kakopak.

Ampak ne. Še bolj kot lucidne provokacije in akrobatske filozofske teorije najslavnejšega Balkanca, ki ni obtožen genocida in ni ravnokar osvojil Wimbledona, je tviteraše celega sveta prejšnjo soboto pritegnil nihče drug kot Saša "The Machine" Vujačić.

Ja, vem, mnogi verjetno niti ne poznate tega postavnega ex-mariborskega fanta in sploh ne čudi, da ga, ko je nazadnje krožil po Ljubljani, mimoidoči sploh niste prepoznali, kaj šele, da bi ga kdo od vas pocukal za rokav in prosil za avtogram. A Saša Vujačić je te dni dosegel nov mejnik v svoji bogati športni karieri in po nazivu najboljšega trinajstega igralca slovenske košarkarske reprezentance postal še najbolj znani gledalec tenisa na svetu. V tej kategoriji je Saša prekosil celo princa Williama in njegovo prelestno Kate, saj se za razliko od njiju ni šel zgolj protokolarnega razkazovanja, temveč je na VIP-tribuni doživljal prave čustvene izlive in bil, ko je njegova še malenkost bolj slavna izbranka Marija Šarapova izgubljala finale na sveti travi proti Čehinji Kvitovi, ves čas dramatično na robu solz.

In to tako dramatično, da je s tem neizmerno razveseljeval horde svojih pretežno ameriških "oboževalcev". Eden teh je, denimo, na tviterju cinično opazil, da je "Sasha Vujacic, ki gleda tenis, še bolj nadležen kot Sasha Vujacic, ki igra košarko", nekdo drug pa je posledično ugotavljal, da "Vujacica v Ameriki sovraži več ljudi kot Osamo bin Ladna".

A naj vam je naš veleslavni košarkar, ki je celo legendarnega trenerja Phila Jacksona nategnil, da mu je dal petnajst milijonov dolarjev za triletno paranje živcev, všeč ali ne, bil je "trending topic" na tviterju, kar 99,99 odstotka tistim, ki se nad tem zdaj bodisi navdušujemo bodisi zgražamo, v življenju ne bo nikdar uspelo. V globalni tviteraški areni je torej Saša "D Mašin" Vujačić to soboto do kolen potolkel dr. Slavoja "Vikiliks" Žižka.

Kar pa vseeno ni razlog za pretirano skrb. Vse to namreč le potrjuje že dolgo znano dejstvo, da tudi zunaj naše države ljudi bolj zanima, ali se bo neki postavni Saša poročil z neko še bolj postavno Marijo, kot pa to, po kateri državi bodo naslednjič padale ameriške bombe (kar je sicer vsaj delno tudi razlog, da tako pogosto padajo, ne da bi se ljudje ob tem pretirano vznemirjali, a pustimo zdaj malenkosti).

Nekoliko bolj nas v Sloveniji lahko skrbi dejstvo, da je bil ubogi dr. Žižek ob enem neštetih vrhuncev svojega brzostrelskega filozofiranja, ki je, Vujačić gor ali dol, vsekakor pritegnilo pozornost širše svetovne javnosti (dva tisoč ljudi je bilo pripravljenih plačati 25 funtov, da so si pogovor ogledali v živo, več deset tisoč gledalcev pa je pogovor spremljajo preko spleta), poleg "poraza" na globalni sceni poražen tudi na, pogojno rečeno, domačih tleh. Na spletnem portalu naše javne televizije, torej na našem edinem "državnem" spletnem mediju, Žižkovega pogovora z Assangeem namreč sploh niso zabeležili, saj so vso svojo "intelektualistično" pozornost usmerili v analitika najbolj gledanega resničnostnega šova pri nas, dr. Mateja Makaroviča, ki je šokiral domačo javnost z izjavo, da "osebno upa, da bomo nekoč tudi mi dobili normalno levico".

Seveda nikomur ni uspelo razvozlati, kaj naj bi to pomenilo, a kljub temu je na slovenskem medmrežju dr. Makarovič zlahka prekosil tako Žižka kot Vujačića in bil daleč najbolj "trending" tema minuli vikend. Kar seveda po svoje govori o trenutnem stanju duha te družbe in človek se ob tem zaskrbljen vpraša, ali je svet, ki ga osupne Saša "The Machine" Vujačić na robu solz, res bolj nor od Slovenije, ki jo zanima, kaj si dr. Matej Makarovič misli o čemerkoli.

A če želimo razumeti naše vse večje obsedenosti s politiki in političnimi analitiki, se moramo vendarle od Mateja Makaroviča zateči nazaj k Slavoju Žižku. Če namreč parafraziramo njegovo razlago fenomena Wikileaks, ki pravi, da je eno vedeti, kakšne barabe so svetovni politiki in kakšne svinjarije počno, drugo pa je to prebirati črno na belem, pridemo lahko do nadvse prisrčne ugotovitve, da je eno, če mi sami pri sebi vemo, kako genialni so v Sloveniji vsi, ki se trenutno na tak ali drugačen način ukvarjajo s politiko, drugo pa je, ko lahko o tej njihovi genialnost beremo črno na belem.

Na koncu se lahko torej vsi skupaj malček potolažimo, saj, kot vidite, prosto po Žižku, obstaja dovolj velika verjetnost, da je naša osuplost nad izjavami dr. Mateja Makaroviča povsem normalna.