Drugi oglas pravi: "Akcija upokojenci - akcija bančnih kreditov na ostanek plače ali pokojnine ob promocijski obrestni meri 8%." Vse to nekoliko spominja na Grčijo - ob določenih obrestih damo kredit celo vam, potem pa je naša skrb, kako in kaj bomo z vami.
Nekateri oglasi so zares nenavadni, kot tisti z naslovom "Upokojenci brez meja", ki kredite ponuja upokojencem "do 99. leta, do 70.000 kun, do 8 let," ob optimistični opombi: "Celo če vaši mesečni odtegljaji presegajo dve tretjini prihodkov!" Kar pomeni: penzionistu pri devetindevetdesetih dajo kredit na 8 let, torej do 107. leta, ne glede na to, da mu odtegnejo dve tretjini pokojnine za že sklenjene kredite. Naj vas torej ne skrbi - nikoli ni prepozno za kredit!
Eden od oglasov gre še malo dlje in ob ponudbi kreditov "do 10 let" vključuje tudi magično številko, ko dodaja: "posebej ugodno za upokojence do 100. leta." Ne vem, zakaj, a ob tem se mi začne po glavi motati stara Dugmetova: "Mora da je jeziva gnjavaža u životu doživjeti stotu…"** V mračnem uradu, v katerega vstopa penzionist s palico, da bi se zadolžil do 110. leta, bi absolutno morali imeti to pesem za podlago. Pa si zamislimo tak urad… Pisec domačih krimičev, ki je pripravljen malo raziskovati, bi lahko poklical na oglas in tu našel navdih. Da o policistu niti ne govorimo.
Ob branju takih in podobnih oglasov (kakršne mi pogosto zataknejo za brisalce, da prav psihedelično potujejo po šipi, ko se ulije) je kar težko verjeti, da je oderuštvo na Hrvaškem zakonsko prepovedano. Hočem reči, kadar je nekaj zares prepovedano, ljudje tega ne objavljajo komaj prikrito v časopisih. Recimo, zelo težko bi našli oglas, ki bi šel takole: "Blago na roko, 0% provizije, beli prah visoke kakovosti za izboljšanje razpoloženja ponujamo vsem do stotega leta." Takih oglasov pač ne beremo, tudi za brisalce nam jih ne tlačijo skupaj s telefonsko številko, tako da bi človek sklepal, da so mamila vendarle nekoliko bolj prepovedana od oderuštva.
Oderuštvo se na sodišču kajpak znajde šele, ko se stvari zapletejo in so v igri tudi mrtvi, kot recimo v članku (prvem, ki sem ga poguglal) z naslovom "Obsojeni za oderuštvo, ne pa tudi za samomor žrtve", v katerem smo lahko prebrali: "Na občinskem sodišču v Zadru so bili nepravnomočno obsojeni K.K. (36) na štiri leta in sedem mesecev zapora ter D.A. (44) in Ž.E. (41) na leto in devet mesecev zapora zaradi oderuškega dogovora, ki so ga sklenili z I.M. iz Benkovca, oproščeni pa so bili krivde za njegovo smrt. I.M. si je od K.K. izposodil 30.000 evrov s pripadajočimi obrestmi 120.000 kun. V začetku tega leta je I.M. zavestno zapeljal čez rob prepada v Obrovcu in umrl. Le nekaj ur prej je očetu poslal pismo, v katerem omenja, da mu je trojica grozila, češ da mu bo otroka nasadila na kol. Napisal je tudi, da se bo pognal v prepad, ker se ne more sprijazniti z dejstvom, da tone vse globlje. Sodišče je vse tri oprostilo obtožb, da so ga napeljali na samomor. I.M. je pred smrtjo vrnil skupaj 630.000 kun (okoli 87.000 evrov, op.p.)."
Sodišče je bilo tudi tokrat razmeroma blago - kot da obtoženi ne bi imeli zveze s samomorom, so jih na koncu balade, če je že treba, obtožili zgolj za oderuštvo. Zanimivo. Od kod takšna popustljivost do oderuštva? Ko razmišljam o tem, se me poloteva strah, da bi lahko bil razlog v tem, da je oderuštvo princip, ki se tolerira na višjih ravneh, vse skupaj pa se potem nekako prenaša navzdol. Če se malo poglobimo v oglase, ki ponujajo kredite stoletnikom, ni mogoče spregledati, da je posojilodajalcu precej vseeno, ali mu bo stari obupanec kredit vrnil. Očitno je najpomembneje žrtev zadolžiti. V ozadju računice pa je prejkoslej žrtvino imetje. Pozneje se bo stvar očitno reševala "z manjšo uporabo sile", kakšno klofuto, izpahnjenim sklepom, polomljeno čeljustjo, tiščanjem glave pod vodo in podobnimi metodami. Če ne penzionist, bodo plačali njegovi potomci. Pomembno je le, da se zgube zadolžijo, vse drugo je rutina.
Poglejmo zdaj še v Grčijo. Vsi se zgražajo nad njihovim astronomskim dolgom 300 milijard evrov. In Grki so si - povedo naši čudoviti mediji - sami krivi.
A kaj je z ekipo, ki jim je dajala kredite? Mar mislite, da so naivni? Ali pa so jim morda prigovarjali: "Imate 99 let? Dve tretjini plače namenjate za ugodne kredite, ki so vam jih podtaknili junaki kot mi? Morate vzeti nov kredit? Ni problema - za vas imamo posebno promocijsko obrestno mero. Veste, mi smo svetovni bankirski naivneži in pred vami je sijajna priložnost, opeharite nas!"
Ko človek tako prebira domači oglasnik in spremlja globalno gospodarsko situacijo, se ne more otresti vtisa, da je najpomembneje žrtev zadolžiti. Fantje, ki dajejo kredite, bodo denar že nekako dobili nazaj. Morda bo vmes kakšna klofuta, kakšen izpahnjen sklep, tiščanje glave pod vodo, na koncu se vedno najde kakšna lastnina, bodisi napol mrtvega penzionista bodisi njegovega potomca, ki se jo da prodati. Da se, recimo, privatizirati elektrogospodarstvo, lahko pa se tudi - kot so Grkom že predlagali - proda kak otok. Prelepo, kako vedno, tudi ko penzionist umre, nekaj ostane.
Morda je, razmišljam, to razlog, da je oderuštvo v našem oglasniku dejavnost, ki se jo molče tolerira. Morda je tako zato, ker je del globalnega sistema na višjih ravneh. Vse to je svobodni trg, na katerem vsak sam prevzema odgovornost za svoje tvegane odločitve, kajne?
Tu gre, glej no, za tvojo svobodno voljo, da si butelj. Zakaj si pa vzel kredit? Ali zakaj je tvoj dedek vzel kredit? Niste imeli denarja, ponudba pa je bila ugodna, s hitro realizacijo in brez problemov? Hja, potem ste si pa sami, takole kolektivno, krivi. Vidite, niste razmislili, neumni ste, slišali pa smo, da ste tudi leni. Še čudno, da niste na drogah. Prav res, le zakaj svetovna ureditev in naša država ne dopuščata tudi tega? Če sistem noče posegati v svobodno izbiro in če je vsa odgovornost na žrtvi, ki se "sama" uničuje, res ni jasno, zakaj nista dovoljena tudi heroin in kokain in zakaj ju ni v oglasniku. Po logiki svobodne izbire je to vendar isto. Tako pa imamo danes državo, ki prepoveduje kajenje na javnih krajih, dopušča pa delovanje oderuhov v javnem prostoru.
Prav zaradi ameriških subprime kreditov, ki so jih delili zgubam tako rekoč po načelu Plavega oglasnika, se je začela svetovna kriza, ne da bi kdo od ponudnikov kreditov za to sploh odgovarjal. Ne, le zgube so končale na ulici. Neizterljivi dolgovi ("slabi papirji") pa so bili nacionalizirani, postali so javni, pljusknili čez meje države in nazadnje jih plačuje ves svet.
Seveda, tako kot se obračunava z narkomafijo, bi se morali država in globalna politika spopasti z oderuško mafijo na vseh ravneh. A to bi bil konec svobodnega trga in trenutne globalne paradigme. Vse do takrat pa so v igri udeleženi vsi in igra je sistemska. Ne gre za napako. Klofute padajo, sklepi se zvijajo, utapljanci lovijo zrak.
* Naslov skladbe skupine Bijelo Dugme v izvirniku.
** Iz skladbe Bijelega dugmeta; citirani verz bi se v prevodu glasil: "Gotovo je strašno trpljenje v življenju doživeti stoto …" (op. prev.)
Perspektive in refleksije (Življenje na dotik), EPK Maribor 2012