Tokrat je na pomoč priskočila dolenjska vinska bratovščina in nam priporočila, da obiščemo Prusa, ki je s svojim sladkim vinom navdušil celo Rusa - Vladimirja Putina, ko se je mudil na sončni strani Alp. Po kratkem postanku v dolenjski prestolnici smo v družbi "cvičkarjev" počasi vijugali po deželi belih brez in se ustavili šele tik pred schengensko mejo. V Krmačini, streljaj stran od Metlike, nas je pričakal mojster predikatnih in drugih vin Jožef Prus.

Gustl ga še vedno sprazni najhitreje

Nismo se še umirili od vratolomne vožnje po belokranjskih serpentinah, ko je naš gostitelj, židane volje in navit kot ura, začel razlagati, kako je danes sodobna vinska klet pravzaprav zrasla iz skromne zidanice, ki so jo njegovi predniki zgradili pred približno 150 leti. "Trikrat smo jo 'doštukali'. Prvič samo malo, drugič malo več, v tretje, ko je najstarejši sin obljubil, da bo ostal na kmetiji, pa smo jo 'doštukali' res konkretno," se je nemudoma predstavil kot duhovit vinar in z dobro voljo nalezel vso ekipo.

Medtem ko smo stopicali sem ter tja po vinski kleti in poslušali, kako se v raznih prostorih z vinom počne to in ono, smo se zazrli v sode, na katerih so zapisana nam neznana imena. "Desetega novembra, preden se mošt spremeni v vino, imamo krst. Takrat pridejo številni prijatelji in znanci, ki pokušajo mošt od prvega do zadnjega soda. Vsak si izbere najljubši mošt in na sod napiše svoje ime. To pomeni, da je sod njegov in ga lahko kadar koli, ko pride v klet, prazni do onemoglosti," je povedal Prus in pokazal na sod, zaznamovan z imenom Gustl. "To je najstarejši član bratovščine, star 85 let, ki svoj sod še vedno najhitreje sprazni. Ko v njegovem sodu ni več vina, ima pravico, da odpira pipico pri prvem sosedu na levi ali desni strani."

Belega za Dolenjce, rdečega za Ribničane

Ko smo tako pohajkovali po podzemnih sobanah sodobne vinske kleti, kjer manjka le še avtomatska polnilnica za vino, ter poslušali prigode in anekdote gospodarja Prusa, smo se ustavili pred arhivom, kjer so shranjeni nagrajeni letniki. Prus se je ob tem zamislil in povedal, da so nekoč, ko je bil gospodar kmetije še njegov oče, sam pa je bil mlad fantič, pridelali le okoli 2000 litrov belega vina, ki so ga razvozili v dolenjske gostilne, in 800 litrov rdečega vina za Ribničane. Z denarjem od prodanega vina so eno leto kupili žago, drugič kosilnico, naslednje leto pa spet kaj nujno potrebnega za kmetijo.

"Današnja zgodba se je začela leta 1987, ko smo prejeli prvo veliko zlato medaljo za laški rizling na Vinski vigredi v Metliki. Naslednja leta smo redno osvajali medalje z muškatom, tako da se je tekmovalni duh začel krepiti. Leta 1992, ko smo dobili dovoljenje za stekleničenje vin, pa se je začelo zares," je nostalgično pripomnil vinar, ki se je na radgonskem sejmu že dvakrat okitil z nazivom slovenskega vinarja leta.

Danes šestčlanska družina pridela do 60.000 litrov vina na leto in skupaj s predikatnimi vini ponuja več kot 40 različnih artiklov. Poleg tradicionalne metliške črnine in belokranjca (oba imata oznako PTP - poimenovano tradicionalno poreklo, kar pomeni, kot pri cvičku, da je točno določeno, koliko katere sorte je v zvrsti) se v tem vinorodnem okolišu edino pri Prusovih kot posebnost dobi tudi repičana.

"Repičan je zvrst iz petih sort in je polsuho pitno vino, ki ga prodamo več kot metliške črnine in belokranjca skupaj. Ime je dobilo po vinorodni legi Repica, ki predstavlja jedro naših vinogradov," je pojasnil Prus in predstavil še najnovejši cuvee Beli trio, na katerega je še posebej ponosen. "V njem so si vsak po tretjino izborili sauvignon, traminec in rumeni muškat. Marsikdo me vpraša, kako to, da sem zmešal skupaj tri aromatične sorte. To resda ni značilno za zvrst, ampak kreator vina je vinar, ki želi vselej ustvariti vino po svojem posluhu," se je samozavestno pridušal.

Dvestoletna sosedska zidanica še živi

Potem ko smo po mnenju našega gostitelja pridobili dovolj informacij za borbo z vinom ena na ena, nas je posadil v tradicionalno urejeno belokranjsko sobo, kjer nas je že čakala belokranjska pogača, ki so jo pred kratkim zamesile roke Jožefove soproge Anice. Ker je naš obisk sovpadal z velikonočnimi prazniki, smo pred glavno pokušino vin na jezik dodali še malce hrena, jajc in iz domačih pujsov pridelane šunke. Kakopak je bilo vse poprej žegnano, saj so na prigrizek in kupico rujnega dopoldan povabili tudi župnika in njegovega ministranta.

Po Prusovih navodilih smo pri jedi začeli z modro frankinjo, prvakinjo med njegovimi rdečimi vini, nadaljevali pa s polsuhim rosejem, ki je po njegovih besedah prav tako pridelan iz modre frankinje, vendar po metodologiji belega vina. Ob degustiranju vseh možnih Prusovih pridelkov je naša skromna delegacija, včasih samoiniciativno, včasih pa po šepetu vinarja, vonjala cvetice divje češnje, robide, malin in jagodičevja, in zraven vlekla na uho o fermentaciji, maceraciji oziroma o tem, kako je mojster vina pridelal - kot se pač ob takšnih priložnostih spodobi.

Ob srebanju lanskega sauvignona nam je naš gostitelj pojasnil zgodbo o sosedski zidanici: "To je zidanica, v kateri si lahko po več kot 200 let starem običaju izposojaš vino. Če si član sosedske zidanice, moraš vsako leto vplačati članarino, ki znaša 15 litrov vina. Jeseni, pred martinovim, pride traktor - včasih je prišla konjska vprega - in kontrolor pogleda na rovaš, na katerem so zarezane hišne številke in podatek, koliko litrov vina si popil čez leto. Če si ga spil več kot 15 litrov, moraš za vsak preveč popiti liter vrniti nazaj za liter in pol vina. To je kot nekakšna banka, ki posoja vino s 50-odstotnimi obrestmi."

Tradicijo so ohranili do današnjih dni in jo času primerno tudi tržno nadgradili. Člani sosedske zidanice Drašiči namreč vsako leto priredijo tradicionalni pohod Po poteh sosedske zidanice, ki se vselej zgodi na prvo soboto po martinovem. "Lani se je zbralo 550 pohodnikov, ki plačajo startnino, po mili volji pijejo in jejo pri devetih ponudnikih ter v tem času prehodijo okoli deset kilometrov," je dodal Prus, pri čemer nam ne gre povsem v račun, kako lahko pohodniki zdržijo tolikšno pot, če se ustavijo v vsaki zidanici. "Saj ne pridejo vsi do cilja," je brž razjasnil dilemo.

Ledena trgatev ob štirih zjutraj

Potem ko je po brbončicah zažuborel še Prusov paradni konj redne trgatve - rumeni muškat, je vendarle napočil čas, da smo se potopili v predikatna vina oziroma vina posebne kakovosti, po katerih je Prus najbolj znan in na katerih pravzaprav gradi blagovno znamko. Poučil nas je, da med predikate štejemo pozno trgatev, izbor, jagodni izbor, ledena vina, suhi jagodni izbor in posebna vina: slamnata vina oziroma vina iz sušenega grozdja.

Poučil nas je tudi, da se pozna trgatev dogaja 14 dni po koncu redne trgatve, ko grozde že dodobra zaobjame plemenita plesen ali botritis. Zelo pomembna je tudi sladkorna stopnja, smo izvedeli, ki se meri v Oechslejevih stopinjah. Tako plemenita plesen kot sladkorna stopnja pa sta najpomembnejši pri stopanju iz nižjega v višji rang predikatnih vin. "Sortnost se z vsako višjo stopnico čedalje bolj izgublja, na plano pa vztrajno prihaja plemenitost," je pojasnil naš vinar in se malce dlje zadržal pri opisu ledenega vina.

"Pri ledenem vinu mora biti sladkorna stopnja višja od 150 Oechslejevih stopinj. Zmrzal mora biti tri dni zapored od minus šest do minus osem stopinj Celzija, na dan trgatve pa morajo biti temperature vsaj sedem stopinj pod ničlo. Pri nas doma najraje trgamo, ko temperatura pade 12 stopinj pod ledišče. Posebnost naše trgatve je tudi v tem, da grozde potrgamo med četrto in sedmo uro zjutraj, ko večina vinarjev šele začne trgati. Izplen pri ledenem vinu je komaj desetodstoten, kar pomeni, da če damo v prešo tisoč kilogramov grozdja, dobimo sto litrov skoncentriranega vina."

Slamnatega vina se je lotil po naključju

Ker smo sladkorno stopnjo in plemenito plesen čedalje bolj čutili tudi na lastni koži, smo preskočili suhi jagodni izbor in se pripravili na "grande finale". "Grozdje za slamnato vino se po navadi potrga konec oktobra, od koder roma na gospodarsko poslopje. Vse do valentinovega ali celo do velike noči se suši na šparonih oziroma na slami. Izplen po prešanju je le petodstoten, zato ima tudi svojo ceno," nas je počasi pripravljal Prus, pri čemer je dodal, da so slamnato vino prvič naredili leta 1997 iz rumenega muškata, dve leti kasneje pa je že padel prvi šampion.

Medtem ko je razlagal, da gre pri predikatnih vinih od jagodnega izbora dalje bolj kot ne za prestiž in da so to vina za na ženski popek, Prus ne bi bil Prus, če ne bi pred pokušino potegnil še enega asa iz rokava ter nam zaupal, da se je slamnatega vina pravzaprav lotil povsem po naključju: nekega poznopoletnega dne pred več kot ducat leti ga je namreč zagrabil slepič, tako da je končal na operacijski mizi v novomeški bolnišnici. Ker mu je po treh dneh lenarjenja v bolnišnici postalo blazno dolgčas, je zaprosil znanko enologinjo, naj mu prinese kakšno knjigo. Brž mu je prinesla staro strokovno knjigo iz leta 1923, v kateri je odkril, kako na Madžarskem sušijo grozdje. V nekaj dneh je vse naštudiral in ko je prišel iz bolnišnice, je grozdje ravno dozorevalo. Še vedno ga je bolelo od operacije, ampak ni si mogel kaj, da ne bi začel šariti po vinogradu in ga pripravljati na prvo slamnato trgatev.

Namesto zaključka

Ko je končno kapnila slad slamnatega vina na naš jezik, je postala konverzacija med raziskovalno ekipo Prostega časa in vinarjem tako pristna, da bralci ne smejo zameriti, če popis obiska v Beli krajini zaključimo kar s temle stenogramom, ki pove več od vsakršnega epiloga:

"Sorta se je skoraj popolnoma izgubila… to je rumeni muškat… no, pravzaprav ne vemo, če je. Lahko, da je tudi chardonnay. Sorta se je popolnoma izgubila… Čutimo rozine, namočene v medu, in okus še enega posušenega suhega sadja… Ne lubenic, niti ne jabolka, ampak nekaj žlahtnejšega, bolj aromatičnega, recimo breskve, marelice… Tako bomo rekli, ja, morda je tudi mango ali prefinjena suha hruška… Lahko je tepka, sanjajmo o vonju… Občutimo posušeno drobno cvetje, pridelek najbolj pridnih živalic na tem svetu. Čebelice so prinesle žlahtni opoj… To je to… Ne gre več naprej… Na koncu prebijemo plafon sladkosti in se vrnemo v svojstveno kislost… Tak je občutek... To je ta posebna harmonija."