Kako ste se počutili, ko ste vnovič dosegli normo za veliko tekmovanje?

To je bil moj veliki cilj. Zanj sem garal od oktobra naprej. Cilj sem dosegel že na svoji drugi tekmi v sezoni, tako da se bom lahko čim bolje pripravil na nastop na svetovnem prvenstvu.

V svoji športni karieri ste se na dvanajstih največjih prvenstvih le enkrat uvrstili v finale. Ali to pomeni, da niste atlet za velike tekme?

Vzroke vidim drugje. Dejstvo je, da je Slovenija majhna država, v kateri nimam nobene domače konkurence. Za razliko od večjih nacij, kjer lahko nacionalne tekme pomenijo nekakšno generalko za velika prvenstva. Pri nas hitro ostanem pri višinah sam, tekme je kmalu konec. Na prvenstvih čakaš na naslednji skok tudi po eno uro, kar je izjemno naporno. Na olimpijskih igrah v Atenah sem denimo preskočil 220 cm v prvem poskusu, potem pa več kot uro čakal na višino 225 cm. Na zadnjih igrah v Pekingu Ribakov v kvalifikacijah ni preskočil 229 cm, imel srečo, da se je uvrstil v finale z dosežkom 225 cm, nato pa je osvojil kolajno.

Vendarle imate zdaj dovolj izkušenj, da si lahko zadnja leta bolje predstavljate, kako bo potekala tekma...

Pri uvrstitvah na velikih tekmovanjih je realnost še ena. Drugače je, če prideš na tekmo, ko enkrat preskočiš normo, ali jo skačeš na vsaki tekmi. Morda sem vedno od sebe pričakoval preveč. Vedno sem se želel uvrstiti v finale, čeprav kdaj tega nisem bil sposoben. Do sebe imam namreč visoke kriterije. Bil sem blizu uvrstitve v finale na svetovnem prvenstvu v Osaki, a tedaj preskočenih 226 cm žal ni bilo dovolj.

S kakšnimi cilji se boste odpravili na letošnje SP v Južno Korejo?

Kot vsakič doslej si želim uvrstitve v finale. Če bom dobro tempiral formo, mi to lahko uspe. Če tega ne bom dosegel, ne bo konec sveta.

Do kam seže vaš športni pogled?

Do olimpijskih iger v Londonu 2012. Potem se bom z atletiko verjetno ukvarjal le še rekreativno.

Kaj boste počeli potlej?

Rad bi bil zaposlen v bančništvu. Na to temo pri profesorju dr. Franju Štiblarju pripravljam tudi zelo obširno diplomsko nalogo, do katere mi na pravni fakulteti manjkajo še štirje izpiti. Upam, da jih bo konec poletja še manj.

Ko ste v Postojni preskočili 228 cm, ste si po pogodbi z AZS zagotovili 25 odstotkov denarja, ki je bilo vezanih na normo...

Atleti smo od nekdaj v položaju, ko nam pride prav vsak evro, ki ga vložimo v svoj program. Atleti smo znani po tem, da iz razpoložljivih sredstev delamo čudeže. Če bi denimo primerjal, koliko večje evropske države vložijo v skakalca, da preskoči 228 cm, jim po prejetem denarju ne sežem do pasu. Po drugi strani imam enako visoke stroške za vadbo. Posebno zadovoljstvo mi je pomenilo, da sem nejevernim Tomažem dokazal, da sem še zmožen dobrih in visokih skokov.

Bi kakšnega nejeverneža izpostavili?

Ne. Navsezadnje tudi oni meni osebno niso želeli neuspeha.

Vaše ime se neuradno večkrat pojavi na "črni" atletski listi, češ da vas bolj kot lastna športna pot zanimajo atletske zdrahe. Vaš komentar?

Res ne vem, zakaj je tako, saj dejansko z Atletsko zvezo Slovenijo nimam nobenih kontaktov. Letos sem sicer enkrat klical Martina Steinerja (predsednik strokovnega sveta AZS, op. p.), da bi mu v imenu atletov predstavil naše videnje okrog pogodb. V demokratični državi smo atleti pričakovali, da bo vsaka stran pripravljena poslušati drugo stran, a se je izkazalo, da smo bili deležni številnih medijskih kritik.

Torej vas je AZS razočarala?

Nedvomno! Pokazala je negativen odnos do vrhunske selekcije atletov. Če sem bil v preteklosti osebno navajen, da so se kdaj na zvezi maščevali mojemu očetu, ki je dolgoletni funkcionar, prek mene, takšnega odnosa nisem pričakoval do vseh atletov. Sam si predstavljam, da delujemo kot podjetje. Atleti dajemo produkt. Funkcionarji so na zvezi v našem imenu in bi nam morali prisluhniti, na pa nas pribijati na križ, če izrazimo svoje videnje. In tega očitno ne znajo.

V zadnjem desetletju ste redni član slovenske atletske reprezentance, ki je prejšnji mesec v Izmirju padla med atletske eksote. Kako ste doživeli najnižji padec slovenske atletike v tretjem tisočletju?

Morda je končni izkupiček posledica stanja znotraj atletske zveze. Dejstvo je, da so nas drago stali odstopi obeh štafet in Boštjana Buča. Bolj zaskrbljujoče po mojem mnenju je, da bo po letu 2012, ko bo prenehala tekmovati večina atletov, ki smo stari okrog 30 let, težko vrniti v prvo ligo.