Po besedah Danila Dolenca s statističnega urada je bistvo spremenjene metodologije v tem, da se pri zbiranju podatkov naslanjajo zgolj na administrativne vire, s tem pa so tudi opustili terensko zbiranje podatkov. "Novi podatki temeljijo na registriranem stanju. Pri terenskem načinu zbiranja podatkov se je neki posameznik sam opredelil o svojem dejanskem stanju, pri evidencah pa gre neposredno za registrirano stanje," je pojasnil Dolenc. Na konkretnem primeru: partnerja živita vsak na svojem naslovu, pri terenskem popisu pa bi se morda lahko opredelila za družino. Na vprašanje, ali so tokrat zbrani podatki sploh primerljivi s popisom iz leta 2002, je Dolenc povedal, da zaradi zgornjih razlogov čiste primerljivosti ni, da pa so na primer družine popisane po identični metodologiji. Razlika je torej zgolj v osnovnem viru podatkov.

Podatke so med drugim pridobivali tudi od zavoda za zaposlovanje, državnega izpitnega centra, zavoda za pokojninsko zavarovanje in davčne uprave, poleg tega so spremenili (statistično) definicijo gospodinjstva, ki je po novem en prebivalec oziroma skupnost prebivalcev, ki živijo v istem stanovanju. Doslej je definicija gospodinjstva za slovenske statistike temeljila na ekonomskih merilih, torej skupni porabi sredstev za osnovne življenjske dobrine.

Od 2002 do 1. januarja letos se je število gospodinjstev povečalo, njihova velikost pa zmanjšala (s povprečno 2,8 na 2,5 člana). Deloma lahko razloge za tak trend pripišemo rasti števila prebivalstva (od leta 2002 nas je 86.000 več) in intenzivni gradnji, ki je omogočila, da so se mladi osamosvojili in si ustvarili svoje, novo gospodinjstvo, deloma pa tudi spremenjeni metodologiji, pojasnjuje Dolenc.

Prvega januarja letos je daleč največ Slovencev živelo v zasebnih gospodinjstvih (2,016.423 ali 98,4 odstotka vseh), preostali živijo v skupinskih (32.371) ali posebnih gospodinjstvih (1.395). Slednja so statistična novost, saj jih v popisu prebivalstva leta 2002 še niso posebej obravnavali. V njih živijo posamezniki, ki so za stalni naslov prijavljeni na naslovih državnih organov ali organizacij (npr. na centru za socialno delo). V skupinska gospodinjstva pa statistiki prištevajo posameznike, ki bivajo v študentskih domovih, domovih za upokojence ali samostanih. V nobenem primeru pa se po besedah Dolenca ne bi moglo zgoditi, da bi nekega posameznika z novim načinom zbiranja podatkov šteli dvakrat. "Študente štejemo kot prebivalce študentskih domov. Če pa študent nima prijavljenega začasnega prebivališča, smo ga šteli, kot da živi na stalnem naslovu," je pojasnil strokovnjak. V primeru, da študent živi pri zasebniku, so ga umestili v lastno gospodinjstvo. Kako pa je z družino, ki živi v hiši svojih staršev? "Ugotovili smo, da v približno 25 odstotkih stanovanjskih hiš živita dve gospodinjstvi," pojasnjuje Dolenc.

Sicer so statistiki opazili bistveno povišanje števila gospodinjstev, v katerih živi le ena oseba (s 150.000 na 266.000). Tovrstna gospodinjstva so našteli v kar 57.000 stavbah, največkrat v enostanovanjskih hišah. Razlog, zakaj se mladi odseljujejo in za seboj puščajo ostarele sorodnike, se po mnenju dr. Metka Kuhar s fakultete za družbene vede morda skriva v problematičnih družinskih odnosih. Za razliko od Dolenca meni, da je danes vse več mladih, ki raje ostajajo doma, kot da bi odšli na svoje. "Težave so ekonomske narave, povezane z gospodarsko situacijo. Stanovanja so predraga, najemnine visoke, zaposlitev negotova. Doma jim je tudi omogočena lagodnost in avtonomnost, zato za odselitev niso motivirani," je dodala Kuharjeva. Temu pritrjujejo tudi podatki pred meseci objavljene raziskave Mladina 2010, po kateri se v primerjavi z vrstniki po Evropi Slovenci najkasneje odselijo od staršev in ustvarijo svoje gospodinjstvo.

V luči vroče razprave o novem družinskem zakoniku pa tudi definiciji družine so slednjo uskladili z mednarodnimi priporočili in jo opredelili kot življenjsko skupnost najmanj dveh oseb. Če bi upoštevali definicijo družine iz novega družinskega zakonika, bi bilo v Sloveniji 221.647 družin, v katerih je vsaj en otrok mlajši od 18 let (39 odstotkov vseh), in 180.783 družin ali 32 odstotkov vseh, v katerih so vsi otroci manjši od 18 let. V slednjih živi 44 odstotkov otrok.

Leta 2002 je bilo družin skoraj 556.000, zdaj jih je za dobrih 7000 več. Enostarševskih družin, torej mater samohranilk in očetov samohranilcev, je 143.129, medtem ko jih je bilo leta 2002 38.837 manj. Dolenc je pojasnil, da je delež današnjih enostarševskih družin nekoliko precenjen. Kar 25 odstotkov očetov in vsaka šesta samohranilka, ki naj bi živeli sami s svojimi otroki, je namreč poročenih. "Obstaja velika verjetnost, da ti očetje in matere živijo skupaj s svojim partnerjem in otroki," zaključuje Dolenc.