Saj ne rečem, da bi moralo naše ministrstvo za kulturo od Grkov v zameno za 38 milijonov evrov dobiti cel Krf ali Zakintos, čeravno bi se kak zalivček za ta denar že skoraj šikalo dobiti, a bi v znak hvaležnosti Grki svoje otoke, zdaj, na vrhuncu turistične sezone, ko se tja k njim prikobaca pol Evrope, lahko prelepili s plakati za novi film Marka Naberšnika Šanghaj, katerega snemanje se je, mimogrede, začelo včeraj. To bi se mi zdelo pošteno. Mi njim denar, oni nam promocijo slovenskega filma.

Lahko bi, recimo, ti obubožani in naše pomoči potrebni Grki reklamirali tudi mariborski EPK, ki ga prav tako daje recesija. Si sploh predstavljate, kakšna uspešna promocija bi bila to, če bi grški adonisi v svojih prelepih obmorskih mestih obiskovalkam z vseh koncev sveta, medtem ko te na plaži srkajo koktajle, na ušesa šepetali o prekrasnem mestu ob Dravi in o tamkajšnjem bogatem kulturnem programu, ki tako kot njihova ljubljena Grčija čaka le še na pomoč slovenske države?

No, lahko bi tudi, preprosteje, za mesec ali dva, na atensko Akropolo izobesili gromozanski predvolilni plakat Franca Kanglerja ali pa bi na grški javni televiziji odstopili tedenski termin Stojanu Auerju.

Druga in meni še veliko ljubša možnost pa je, da podobno kot Grki od Makedoncev že dvajset let nerazumno zahtevajo, da svojo državo imenujejo "Former Yugoslav Republic of Macedonia", mi zdaj od njih zahtevamo, da ob imenu svoje države obvezno dopišejo "Sponsored by Slovenian Ministry of Culture". Grki bi lahko to razumeli tudi kot simpatičen akt solidarnosti do vseh nas, ki te dni nismo ostali le brez svoje ministrice, temveč kar brez svojega ministrstva, ki brez 38 milijonov evrov programskih sredstev, roko na srce, obstaja le še na papirju. Konec koncev Grkom dandanes vsi postavljajo pogoje, še mnogo hujše od naštetih, in primerno bi se mi zdelo, da še mi pristavimo svoj lonček. Vsaj simbolično.

Mislim, da je to zdaj že vsem jasno, da slovenski kulturniki ne bomo šli na ulice, ne bomo kamenjali parlamenta, ne bomo zbirali podpisov za še en referendum in ne bomo na noben način ogrožali javnega reda in miru. Mi tudi v največji krizi le podpisujemo peticije in pisarimo po medijih in s tem ne predstavljamo resne grožnje nikomur, še najmanj pa nujnim varčevalnim ukrepom države na robu preživetja. Priznajmo si, slovenski kulturniki smo z javno podporo na ravni Pahorjeve vlade najbolj primerni za vsakršno obliko varčevanja in pravi čudež je, da nismo prišli na vrsto že prej. Nimamo svoje stranke, ki bi v našem imenu držala predsednika vlade za reproduktivne organe, nimamo sindikata, ki bi obredno okupiral ulice in hromil promet v prestolnici, in ni premoremo niti najmanjšega talenta za igranje političnih igric. Nazadnje smo, denimo, filmarji v parlamentu združeno protestirali proti novemu filmskemu zakonu in dosegli izbris dveh vejic in enega podpičja.

Da se je torej vlada odločila, da nam denar vzame šele potem, ko ga je poskusila vzeti že na številnih drugih koncih, bi lahko razumeli celo kot njeno neizmerno naklonjenost ustvarjalcem, za katerih preživetje se je do zadnjega borila. A po drugi strani se ta neljubi poseg dogaja ravno v času praznovanja dvajsetletnice naše države, ko nam že skoraj vsak, ki ima pet minut časa, pridiga o pomembnosti kulture za obstoj naroda in vse skupaj deluje kot nič kaj žlahtni cinizem.

In zato imam sam, kljub temu da premorem za kulturnika zavidljivo količino razumevanja za naše neizprosne boje z raznoraznimi primanjkljaji, vedno manj razumevanja za Križaničevo finančno strategijo "Imamo, ampak nimamo". Vedno težje namreč razumem, kako imamo lahko denar za pomoč Grčiji, nimamo pa ga za pokojnine, kako imamo denar za misije v Afganistanu, nimamo pa za gradnjo železnic, in kako imamo denar za TEŠ 6, 7 ali 8, nimamo pa denarja za šole in porodnišnice.

Zavedam se, da verjetno v svojem neznanju mešam hruške in jabolka, a dejstvo je, da vse to pretakanje iz "šupljeg u prazno" v očeh nepoučenih lahko pomeni le to, da nam, medtem ko mi slavimo dvajset let svoje neodvisnosti, naše lastne prioritete v resnici določajo drugi in da le pohlevno sledimo napotkom od zunaj, verjetno v želji, da bi pridobili pri fantomskem in neunovčljivem mednarodnem ugledu in zaupanju.

Predvsem pa je dejstvo, da nas še nihče ni niti poskusil prepričati, da je Grčija denarja resnično bolj potrebna od številnih ljudi, katerih preživetje je v veliki meri odvisno prav od programskih sredstev ministrstva za kulturo.