Na vprašanje, ali ima Slovenija dovolj zgodb, ki pritegnejo, in ali jih znamo pripovedovati, dr. Maja Uran s portoroške fakultete za turistične študije odgovarja, da v Sloveniji ni dogovora o poenoteni zgodbi Slovenije, s katero bi privabljali tujce. "Bistveno je, da načrtno oblikujemo zgodbe in se odločimo za eno ključno in osnovno, ki bo tujcem odgovorila na vprašanje, zakaj v Slovenijo," razmišlja Uranova. Ker te zgodbe ni, slovenski turizem odpove že na prvi stopnji - pri prepoznavnosti. Slovenci se radi pohvalimo, da lahko turistom na majhnem prostoru ponudimo vse, od alpskih gora in dolin do vinorodnih okolišev in morja, a vprašanje je, ali turista tako raznovrstna ponudba sploh zanima. "Osebno menim, da bi se morali v Sloveniji odločiti, kateri kraj bomo promovirali in na njem gradili svojo prepoznavnost, saj se kot multipraktik gostu ne moreš prodati," razlaga profesorica. Hkrati bi moral slovenski turizem iskati tudi tržne niše, najverjetneje povezane z naravo in "zelenim" turizmom, vendar pri tržnih nišah uspejo predvsem tisti, ki trende narekujejo in ne posnemajo. In "zeleno" je marsikje aktualno že več kot 15 let.
Turizem ne želi v konflikt z vrednotami domačinov
O poenotenju slovenske turistične ponudbe razmišlja tudi Mitja Kočevar, na Bavarskem živeči Kranjskogorčan, ki se skoraj vse svoje življenje ukvarja s turizmom: "Bodimo realni. Slovenija ni najbogatejša država na svetu, zato nima dovolj denarja, da bi promovirala toliko različnih blagovnih znamk. To je preprosto predrago. Treba se je odločiti za eno, in če je to blagovna znamka Slovenija, mora ta postati pojem kakovosti. Turki so to naredili izjemno uspešno. Letos so predstavili turistično strategijo do leta 2020 in napovedali, da bodo imeli takrat deset milijonov nemških turistov. Vsi so se jim smejali, kar so tudi pričakovali, zato so jim predstavili še rezultate analiz za zadnjih deset let. Poudarili so, da so se jim smejali tudi leta 2000, ko so napovedali, koliko turistov iz Nemčije bodo imeli leta 2010, danes pa jih imajo še za deset odstotkov več, kot so takrat napovedali," je svoje videnje v pogovoru za Dnevnikov Objektiv pred kratkim predstavil Kočevar.
Nekoliko širše razmišlja dr. Matjaž Uršič, raziskovalec iz centra za prostorsko sociologijo na fakulteti za družbene vede. Uršič meni, da je "prodajanje" lepe narave in prijaznih ljudi bistveno premalo za preboj na turistični zemljevid. "Pri nas vse gradimo na klasični ponudbi, zgodb in inovativnosti za druge vrste gostov pa ni. Klasična ponudba z lepo, zeleno naravo, prijaznimi ljudmi in dobro hrano v svetovnem merilu ne pomeni nič. Na tem ni mogoče graditi strategije in preboj je nemogoč. Potrebovali bi nekaj drugačnega, neki razločevalni dejavnik, ki ga še nismo ujeli, identificirali ali skreirali," pripoveduje Uršič. Po njegovem mnenju je Slovenija, kar se tiče turizma, razvita prav toliko in na takšen način, kot si zasluži. Pri turistični strategiji gre za nekakšen odtis kombinacije predstav slovenske javnosti o tem, kakšen bi turizem moral biti, in našega dojemanja prostora, kulture in vrednot. Turizem pa si z obstoječimi predstavami in vrednotami domačega okolja ne upa stopiti v konflikt. "V nekaterih mestih in zveznih državah v ZDA je del turistične ponudbe tudi ponudba za istospolno usmerjene. Na primer San Francisco. Kaj podobnega pri nas ni mogoče, saj bi takoj nastal konflikt z večinskim mnenjem in prevladujočimi vrednotami," trdne vezi med domačini in turistično ponudbo na v Sloveniji neizvedljivem primeru opisuje Uršič.
Welcome, Goodbye
V slovenskem turizmu je prisotna večna težava, kako gosta v Sloveniji zadržati dlje. Kot razlaga Uranova, se povprečna doba bivanja v Sloveniji v zadnjih tridesetih letih ni bistveno spremenila, v povprečju se giblje od 2,7 do 3,3 dneva. Obmorski kraji in zdravilišča seveda pozitivno odstopajo, le za kratek čas pa tujce zadrži tudi slovenska prestolnica. Kočevar je prepričan, da mora Slovenija razširiti sezono in predvsem ponudbo. "V termah in zdraviliščih lahko sezona traja dvanajst mesecev, v Portorožu le nekaj mesecev, v Kranjski Gori pozimi dva in še mesec dni poleti... Terme imajo dobre hotele, kakovostno vodo, prijazne ljudi. To je treba izkoristiti in turistično strategijo usmeriti tako, da bomo na razpoložljivih posteljah ustvarili kar največ nočitev, v Alpah in na morju pa je treba goste nagovoriti tudi z dodatno ponudbo," svojo vizijo slovenskega turizma opisuje Kočevar.
Z vidika globalnih tokov je po mnenju sociologa Uršiča velika težava tudi premajhna povezanost brniškega letališča s svetom. Letališče Jožeta Pučnika čezoceanskih letov ne ponuja, na njem pristaja malo nizkocenovnih letalskih ponudnikov, hkrati pa je prometno slabo povezano s prestolnico. Tudi sicer so različni servisi prevoza po državi slabi in goste silijo v izposojo avtomobila. Čeprav je Slovenija majhna, bo gost, ki prenočuje v Ljubljani, moral za skok na morje najprej sesti na vlak do Kopra in nato iskati povezave do Pirana ali Portoroža. Še slabše so povezave do manj turistično obleganih krajev, ki pa so lahko za marsikoga vsaj enako, če ne celo še bolj zanimivi.
Ena izmed posebnosti slovenskega turizma je tudi sledenje srednji poti. Ne preveč drago, ne preveč poceni, lično, a ne preveč urejeno, in ravno prav prijazno. Visokega turizma na eni in nizkoproračunskega turizma na drugi strani je le za vzorec, pomembna pa sta oba. Prvi predvsem zato, ker lahko ključno pripomore k imidžu destinacije. Znane hotelske verige, Michelinove zvezdice, ugledni gosti in z dragimi torbicami založene trgovine dodajajo prestižni element in v očeh gostov že sami po sebi povzdignejo blišč turističnih krajev. "Nemalo ljudi se pri izbiri kraja, kjer bodo preživeli dopust, ravna tudi po tem, da se bodo lahko pozneje doma pohvalili, kje so bili," vlogo prestiža komentira Uranova. Po drugi strani se zdi, da je Slovenija zaspala tudi pri ponudbi nizkoproračunskih nastanitev, ki so se po Evropi široko razpasle in prestolnice evropskih mest spremenile v tudi plitvejšemu žepu dostopne destinacije. Morda je še vedno prisotno mišljenje, da se za nizkoproračunske nastanitve odločajo le bankrotirani gosti, ki bodo med pohajkovanjem po ulicah denarnico pustili v žepu. Kar seveda ni res. Med obiskovalci hostlov so pogosto solidni potrošniki, ki jim več kot luksuz bivalnih prostorov pomeni siceršnja ponudba, prav cenejša nastanitev pa jim dopušča, da več denarja namenijo za druge aktivnosti.
Nizke cene pa lahko hkrati tudi dvignejo zasedenost nastanitvenih zmogljivosti. Kot s podatki postreže Uranova, slovenska turistična industrija zaposluje okoli 30.000 ljudi, v širšem, s turizmom povezanem gospodarstvu pa je zaposlenih 117.000 delavcev. "Če špekuliramo, da bi povprečno zasedenost dvignili za 25 odstotkov, bi lahko neposredno in posredno zaposlili še okoli 50.000 ljudi," ocenjuje profesorica Uranova. Obdobje gospodarske krize po njenem ne bi smelo zmanjševati ambicij, saj je terjala le minimalen padec nočitev in obiskov. Večji padec je denimo povzročilo Natovo bombardiranje Srbije konec devetdesetih let.
Eno izmed večnih neodgovorjenih vprašanj, ki se postavljajo turističnim delavcem, je tudi, kako od množice turistov, ki se čez Slovenijo vali na Hrvaško, iztržiti več. Povprečni tranzitni potnik je po podatkih statističnega urada lanskega julija in avgusta v Sloveniji zapravil 11 evrov z gorivom vred. Na poti na hrvaško obalo Slovenijo vsako leto prečka okoli 1,7 milijona Nemcev, na Bledu, v Lipici in Postojnski jami, ki so v neposredni bližini avtoceste, pa se ustavijo le redki. Kočevar, poznavalec nemških turističnih navad, zato Slovencem svetuje več inovativnosti in bolj privlačno trženje. "Zakaj ne bi zanimirali gosta, naj se ustavi v Postojni, in mu ob ogledu jame ponudili brezplačnega kosila?" se sprašuje Kočevar. "To je psihologija potrošnje, ki jo pozna nemški gost, in temu se je treba približati. Ni težko prodajati, če ljudje stojijo v vrsti in prosijo, da bi kaj kupili. Toda tega danes ni. Potrošnika vsi bombardirajo z najrazličnejšo ponudbo, zato je potrebna hitra odzivnost. Ne zadostuje več, če ob cesti napišete 'Postojnska jama 5 km', pa četudi napis opremite s prekrasno fotografijo. To ni marketing potrošnje. To je le predstavitev."
Prve ljubezni ni uspelo razdreti niti Ruplu
Včasih Slovenijo težko prodamo tudi Slovencem. Lani je daljši oddih v Sloveniji preživelo 25 odstotkov slovenskih dopustnikov, skoraj še enkrat toliko pa jih je izbralo Hrvaško.
Slovenija in Hrvaška imata svojevrsten ljubezensko-sovražni odnos. Kot partnerja, ki se čez dan ves čas prepirata, ponoči pa ne moreta drug brez drugega. In strastna noč za slovenske turiste in hrvaške turistične delavce traja vse od junija do septembra. Čeprav se slovenski turisti na Hrvaškem radi pritožujejo čez natakarje, ki bodisi nočejo razumeti slovensko ali pa so preveč občutljivi na ekavščino v polomljeni hrvaščini, je po raziskavi statističnega urada lani na Hrvaškem letovalo kar 45 odstotkov Slovencev, ki so si vzeli čas za daljše zasebno potovanje (z vsaj štirimi zaporednimi nočitvami).
Kot pojasnjuje Goran Blažić, direktor ljubljanske podružnice Hrvaške turistične skupnosti, so Slovenci lani na Hrvaškem prespali več kot 6,700.000-krat, hrvaški turistični delavci pa so zabeležili več kot milijon obiskov slovenskih državljanov. "Gre za ogromne številke, ki iz leta v leto rastejo. Zadnjih deset let vsako leto beležimo vsaj 3- do 5-odstotno rast," razlaga Blažić in dodaja, da so velik porast slovenskih gostov zabeležili tudi pred leti, ko je Marko Pavliha vladi predlagal, naj Slovencem odsvetuje počitnikovanje na Hrvaškem. Glasno je Pavlihi takrat pritrjeval tudi tedanji zunanji minister Dimitrij Rupel. "Mislim, da večina Slovencev pusti politiko doma, ko gredo na dopust," meni Blažić, ki, najbrž tudi zaradi profesionalne vljudnosti turističnega delavca, za slovenske turiste najde le najlepše pridevnike.
Slovenski turist v tujini prespi povprečno 5,6 noči, na potovanjih po Sloveniji pa 2,9. V tujini tudi več zapravi, 51 evrov na dan, medtem ko domačim turističnim delavcem na oddihu dnevno pusti le 38 evrov. Vpliv gospodarske krize se pri številu Slovencev, ki so si v letih od 2008 do 2010 privoščili daljše potovanje, pozna le malenkostno. Resda je takih, ki so se odpravili na daljše potovanje, iz leta v leto manj, vendar le za dober odstotek za posamezno leto. Lani se je njihov delež ustavil pri 56,6 odstotka.
Čeprav slovenski turisti na hrvaški obali uživajo sloves najbolje oboroženih z rekreativnimi rekviziti, statistika to zanika. Pri 75 odstotkih počitniških potovanj so bile glavne dejavnosti slovenskih dopustnikov sprostitev, počitek in zabava, le 14 odstotkov je lani odpadlo na rekreativne dejavnosti. Hkrati slovenski turist izjemno ceni tudi mir. "Bolj kot natrpane mestne plaže slovenske goste zanimajo manj obljudena mesta, prav tako se na dopustu ne želijo obremenjevati s časom ali drugimi pravili. Zato so redko gostje hotelov, kjer je treba paziti, kdaj sta kosilo in večerja, in se tudi primerno obleči," navade slovenskih turistov povzema Blažić.
Pritrjujejo mu tudi statistični podatki, ki kažejo, da se le 20 odstotkov slovenskih dopustnikov odloča za bivanje v hotelu. Najbrž je prav zato med Slovenci najbolj priljubljena Istra, ki je posejana s številnimi kampi, hkrati pa tudi izjemno blizu. Prav bližina doma, ki omogoča hitro vrnitev v domovino, je slovenskim dopustnikom posebej pri srcu. Tako zaradi občutka varnosti kot tudi zaradi kratke vožnje do počitniškega kraja in nazaj. Slovenski turisti so namreč tudi na dopustu radi mobilni, zato se 86 odstotkov turistov na počitnice odpravi z osebnim avtomobilom. Na vprašanje, zakaj niti pestra ponudba drugih sredozemskih držav niti vse bolj dostopne počitnice po vsem svetu niso mogle ogroziti Hrvaške kot prve izbire slovenskih turistov, Uranova med drugim odgovarja, da Slovenci točno vedo, kaj lahko na Hrvaškem dobijo za svoj denar. Turisti pa naj bi bili prav v času gospodarske krize pripravljeni manj tvegati kot sicer.
