Ja, v nedeljo zvečer smo spet doživeli enega od vrhuncev slovenskega televizijskega ustvarjanja. Nacionalka je kar v svojem studiu pripravila finalni izbor, ki je prekašal vse predhodne. Prekašal po svojem videzu in tudi po vsebini. Videz je jasno namigoval, kam drvi sodobna Slovenija. V hleve in na senike. Luči ravno toliko, da smo slutili, kaj se dogaja na odru, oder pa tako neizrazit, da bi bilo popolnoma vseeno, kdo bi se sprehajal po njem. Brhke mladenke ali utrujene molzne krave. Seksipilne namiguše ali kandidatke za najbolj zaželenega samskega kmeta. Ta veličastna demonstracija televizijske površnosti je računala na adute iz rokava. Saj veste, ko ne veste, kaj bi s konceptom, pokličite enega stand-up komika in simpatično voditeljico. On bo blebetal štose, ona pa se bo smejala in nekajkrat preoblekla. Ula Furlan in Tin Vodopivec pač nista mogla rešiti prireditve, ki je spacana tako na hitro. Ne vem pa, zakaj se morajo vsi na začetku spustiti v vloge dialoškega štosiranja, pri katerem se nihče na zasmeji. Bolj se gleda v tla in čaka, da mine. Edini smisel teh oddaj je tako ali tako le en: da se čimprej končajo. Tam pač ne gre za zveličavnost humanitarnega poslanstva, pač pa le za vidnost sponzorjev. En sam defile reklamnih sporočil. Metanje znamk v oči in spomin.

Je pa humanitarnost gonilo organizacije, ki sliši na ime Unicef. Sam sicer nikoli nisem gojil posebnih simpatij in pričakovanj od plejade podobnih dobrotnikov, tako da me tudi zapleti z dogajanji znotraj slovenske podružnice niso preveč zanimali. Ampak, ko sem v Odmevih spremljal protagoniste, kako javno perejo zaflekano žehto, sem se neizmerno zabaval. Zabaval ob tem, kako nikogar več ne zanimajo dejstva, ampak le količina izrečenih žalitev, sumov, podtikanj in spektakelskih pogromov. Igralec Gašper Tič si je dal duška. Igral je monolog domislic in diskvalifikacij: Unicef je sinonim za ignoranco, skupščina je bila partijska farsa, vse revizije štimajo, gospodarska situacija pa katastrofalna, slovenski delavec si zasluži, da ve, kam gre njegov denar, in tako naprej. Vse se je slišalo logično in prepričljivo. Jasno, saj je bila druga stran, v tem primeru podpredsednica Žarka Bričar Slana, že vnaprej v vlogi krivca in bad guya. Logično, da se ji je v tej vlogi slejkoprej odtrgalo in je prešla v napad kot žrtev. Njena izjava, da ona in njeni kolegi doživljajo mobing s strani medijev, je bila cvetka vseh cvetk. Cvetka je bila tudi voditeljica Rosvita Pesek, ki je očitno uživala v besedni vojni, ki bi se lahko spremenila tudi v še kaj več. Kakšen boksarski meč, če si ne bi stala nasproti nasprotna spola. Še tista njena intervencija, da ima podpredsednica več kot enkrat višjo plačo, kot trdi sama, je bila neumestna. Posebej, če nimaš dokazov in vse temelji na govoricah, ki se slišijo všečno. Njen izgovor, da bodo podatke pokazali naslednji dan, pa simptom tega časa. Vsak bo nekaj pokazal in dokazal dan kasneje. Ali potem, ko se bo pogovoril z odvetnikom.

So pa ti Odmevi, ob katerih je Rosvita sicer ugotovila, da se mi gledalci ne zabavamo, še enkrat pokazali, kam bežijo informativne oddaje na nacionalki. V ponavljanje matrice, ki jo furajo Pogledi Slovenije. Čim več prerekanja in čim več pogrebov javnih oseb. Saj je jasno, da ima vsaka nekaj masla na glavi. Saj je logično, da je tam, kjer je dim, tudi ogenj. Če ne ogenj, pa vsaj potencialni piromani.

Pirotehnika pa se ni ravno izkazala pred tednom dni, ko smo v prenosu gledali državno proslavo ob dvajseti obletnici samostojnosti. Tisti ognjemet je bil le pika na koncu nečesa, kar je težko prenesti na ekrane. Gledati petnajst minut korakanja vojske in policije, borcev in neborcev, pomembnih in manj pomembnih gostov, je res svojevrsten mazohizem. Tistih tam in še posebej nas pred ekrani. Nas, ki moramo biti res ovce, da to gledamo. Še sreča, da nas je komentator Igor E. Bergant med spremljanjem častnih salv opozoril: ne bojte se za Ljubljano, to je le manevrsko strelivo! Jasno, saj smo že bežali kot prestrašene ovce v hleve in na senike v varno zavetrje...